Ameriški dramatik in scenarist Neil Simon je eden najbolj plodnih in najboljših komediografov, poleg tega tudi finančno najbolj uspešen avtor v zgodovini ameriškega gledališča. Čeprav je s svojimi igrami navduševal številno publiko tako v Združenih državah kot drugod po svetu, so gledališki teoretiki in kritiki pomen njegovega pisanja večinoma spregledali, predvsem zato, ker je pisal za množice in ker je pisal večinoma komedije. V njem so videli predvsem komercialno uspešnega avtorja, ne pa resnega dramskega pisca. Kljub temu je Neil Simon ena najbolj vplivnih osebnosti v ameriški zabavni industriji 20. stoletja. Napisal je štiriintrideset dramskih besedil, zadnje besedilo je napisal leta 2004, in podobno število filmskih scenarijev, ki jih je večinoma napisal po svojih igrah. Pisal je tudi televizijske scenarije in radijske igre ter avtobiografijo v dveh delih. Pisal je romantične komedije, v kasnejšem obdobju pa tudi komične drame in drame. Za svoje delo je prejel številne ugledne nagrade (4 nagrade Tony, nagrado Pulitzer Prize for Drama, Drama Desk Award ...). Na Broadwayu so večkrat istočasno igrali več njegovih iger, v sezoni 1966/67 istočasno kar štiri njegove igre, z velikim uspehom ga uprizarjajo po vsem svetu. Leta 1983 so Alvin Theatre na Broadwayu preimenovali v Neil Simon Theatre, tako da je edini živeči dramatik, po katerem se imenuje gledališče.
V petih desetletjih svojega pisanja je ustvaril enkraten, natančen in humoren vpogled v življenje povprečnega ameriškega človeka ter ustvaril komično sliko življenja in tegob navadnih ljudi. V svojih igrah je razgaljal človeške slabosti in publiko pripravil do tega, da se je smejala svojim slabostim, napakam in neumnostim. Eden njegovih največjih dosežkov je bil izvrsten oris družbene klime v New Yorku tistega časa. Njegovi liki so večinoma Židje, Newyorčani in pripadniki ameriškega srednjega razreda. Ustvaril je žive, večplastne karakterje z vsemi človeškimi hibami in slabostmi, ki so publiko nasmejali do solz. Njegove igre so večinoma avtobiografske, saj so ga pri pisanju navdihovali dogodki iz lastnega življenja.
Marvin Neil Simon se je rodil 4. julija 1927 v Bronxu v New Yorku in odraščal v predelu Washington Heights na severnem Manhattnu v času velike depresije, ki je izbruhnila dve leti po njegovem rojstvu. New York, kjer je preživel otroštvo, je bil kasneje prizorišče dogajanja večine njegovih iger. Izhajal je iz židovske družine. Njegov oče Irving je bil trgovski potnik s tekstilom, ki ga je prodajal izdelovalcem oblačil na Manhattnu, mama Mamie Simon pa je bila gospodinja. Neil ni imel srečnega otroštva, predvsem zaradi pogostih prepirov svojih staršev. Njegova starša sta imela zelo buren in težaven zakon, vseskozi na robu ločitve, zato sta se Simon in njegov osem let starejši brat Danny pogosto selila od sorodnikov do sorodnikov in tam živela, zaradi česar je bilo njuno otroštvo večinoma nesrečno in nesigurno. Na težave v zakonu so vplivale finančne težave, s katerimi se je v času velike depresije spopadal oče. Oče je pogosto zapustil družino za več mesecev, mama pa je morala v tem času sama skrbeti zase in za otroka, delala je v veleblagovnici, pomagali pa so ji družina in prijatelji. Pogosto je mama za dodaten zaslužek v stanovanje jemala podnajemnike. Nekoč je bila situacija tako slaba, da so v stanovanje vzeli mesarje, ki so najemnino plačevali v mesu. Mama je očeta, ko se je vrnil, vedno vzela nazaj. Neil se je že, ko je bil star sedem ali osem let, zavedal, da se bo moral čim prej čustveno osamosvojiti od svojih staršev. Zelo zgodaj se je naučil skrbeti zase, postal je neodvisna in močna osebnost.
Pred prepiri staršev se je pogosto zatekel v knjižnico, kjer bral vse razen klasikov. Pred družinskimi prepiri je bežal tudi v kino. Oboževal je zgodnje filme Charlieja Chaplina in Busterja Keatona. Prav ti filmi so ga navdahnili, da je tudi sam postal pisec komedij. Pri Chaplinu ga je navduševala njegova sposobnost, da je ljudi spravljal v smeh, in to je bilo edino, kar si je želel, da bi počel v prihodnosti; to je videl kot edino stvar, ki bi ga lahko povezovala z ljudmi. Zelo si je želel, da bi publiko spravil v tako močan smeh, da bi od smeha padali na tla in se smejali in cvilili, da bi celo kdo od smeha padel v nezavest. Pogosto se je tako naglas smejal, da so ga vrgli iz kina. Že zelo zgodaj je spoznal, kako pomembna je lahko vloga komedije, kot obrambnega mehanizma pred nesrečo in žalostjo v življenju.
Že v otroštvu je dobil vzdevek Doc, ker se je vseskozi igral zdravnika in je družinske člane pregledoval z igračko stetoskopom. Ko se je uveljavil kot komediograf, je njegov vzdevek dobil še drugačen pomen, saj je začel pisati igre, ki naj bi s smehom zdravile bolečino in žalost. Eden izmed razlogov, da je začel pisati komedije, je bil tudi ta, da je lahko s pisanjem komedij omilil spomine na boleče stvari, ki jih je doživel v otroštvu, na njih pogledal s komične plati in jim na ta način dodal humoren prizvok.
Z bratom Dannyjem sta bila zelo povezana. Že v najstniških letih, ko je bil Neil star petnajst let, sta začela pisati skeče za letne zabave za zaposlene v brooklynski veleblagovnici Abraham and Straus, kjer je delal Danny. Pisala sta tudi komična besedila in prodajala stand-up komikom in radijskim postajam. Njun uspeh je Neila prepričal, da si želi postati pisec komedij.
Pri šestnajstih je končal DeWitt Clinton High School v Bronxu. V srednji šoli je še naprej veliko bral, predvsem komične tekste in pustolovske zgodbe. Po srednji šoli se je vpisal na New York University in se preko univerze prijavil med rezerviste zračne enote ameriške vojske (U. S. Army Air Force). Leta 1945 so ga poslali v letalsko bazo v Denver, kjer je služil kot desetar. Začel je pisati za časopis zračne enote ameriške vojske Rev-Meter in bil urednik športne rubrike. Krajši čas je študiral na University of Denver, dokler ni bil leta 1946 odpuščen iz vojske.
Preselil se je v New York in se za dve leti zaposlil v produkcijski hiši Warner Brothers na oddelku za pošto pri East Coast Warner Bros., kjer je bil na reklamnem oddelku zaposlen tudi njegov brat Danny. Neil in Danny sta slišala, da ameriški humorist, ki je delal kot radijski pisec, komik, televizijski pisec in kolumnist, Goodman Ace na komercialni televizijski hiši CBS išče nove pisce komične TV oddaje. Poslala sta svoje prispevke in bila sprejeta. Goodman Ace ju je najel za 200 dolarjev na teden, potem ko je prebral samo eno izmed njunih šal. Brata sta leta 1946 spet začela sodelovati. Pisala sta komedije za radio (The Robert Q. Lewis Show) in televizijo. Naslednjih deset let sta Neil in Danny Simon pisala komedije za radijske in televizijske oddaje, za različne zelo popularne komične oddaje in serije (The Red Buttons Show (CBS/NBC, 1952–55), The Phil Rivers Show (CBS, 1955–59), Your Show of Shows (NBC, 1950–54), kjer je v glavni vlogi nastopal popularni ameriški komik Sid Caesar, v oddaji, kjer je sodeloval s številnimi izvrstnimi ameriškimi komiki (npr. Mel Brooks in Woody Allen). Scenaristična ekipa oddaje Your Show of Shows je združevala najbolj nadarjene pisce komedij tistega časa.
Leta 1948 je Neil pustil uradniško službo in se posvetil izključno pisanju. Leta 1953 se je poročil s plesalko Joan Baim in v zakonu sta se jima rodili dve hčerki.
V gledališki svet je vstopil leta 1955, ko sta z bratom Dannyjem sodelovala v dveh broadwayskih produkcijah – napisala sta skeče za satirično glasbeno revijo Catch a Star! (1955) in New Faces of 1956.
V tem obdobju sta se ustvarjalni poti Neila in Dannyja razšli. Danny se je preselil na Zahodno obalo in se posvetil televizijski režiji, Neil pa se je uril v spretnostih pisanja komedije. Leta 1956 se je pridružil scenaristični ekipi sitcoma Stanley (NBC, 1956–57). Pisal je komedije za nekatere najbolj popularne komične oddaje za televizijski hiši CBS in NBS vse do velikega preboja na Broadwayu s svojo prvo igro Come Blow Your Horn leta 1961.
Leta 1957 je prejel Emmy Award za oddajo Your Show of Shows, še eno leta 1959 za The Phil Silvers Show. Kljub temu da je bil zelo uspešen televizijski pisec, ga pisanje za televizijo ni zadovoljevalo in jeseni leta 1957 se je začel resno posvečati pisanju svoje prve igre, ki jo je pisal tri leta.
V svojih igrah uporablja humor kot olajšanje, kot obrambni mehanizem, pobeg in orožje. Ljudem poskuša pokazati, kako nesmiselno živijo svoje življenje, sam pravi, da to doseže s komedijo, vendar ne le zato, da bi pri publiki sprožil smeh, ampak poskuša zavzeti humoren odnos do življenja. Pri pisanju njegove prve komedije Come Blow Your Horn ga je navdihnil njegov in bratov odhod od doma in njuna želja, da bi si ustvarila lastno življenje. Že ta komedija vsebuje vse, kar je kasneje postalo Simonov zaščitni znak – duhovite dialoge, zanimive, večplastne like in srečen konec.
Njegova prva komedija ga je izstrelila med najuspešnejše ameriške pisce komedije in pomenila velik preobrat v njegovem življenju. Come Blow Your Horn (1961) je komedija o mladem fantu, ki bi rad zapustil starše, se preselil k samskemu bratu in se predal radostim samskega življenja. Komedijo je pisal tri leta, napisal pa jo je vsaj dvajsetkrat od začetka do konca, predvsem zaradi pomanjkanja samozavesti. Premierno je bila uprizorjena v Brooks Atkinson Theatru na Broadwayu, čez noč postala uspešnica in v dveh letih doživela 678 ponovitev. Tej je sledil mjuzikel Little Me leta 1962, ki pri publiki ni bil tako dobro sprejet kot njegova prva komedija, avtorju pa je vseeno prinesel prvo nominacijo za Tony Award. Leta 1963 je komedija Come Blow Your Horn doživela filmsko upodobitev s Frankom Sinatro. Neil Simon je istega leta napisal eno svojih največjih uspešnic v karieri, romantično komedijo Bosa v parku (Barefoot in the Park) o mladem zakonskem paru, ki se navaja na skupno življenje. Pri pisanju komedije ga je navdihnila lastna izkušnja, ko sta z ženo Joan Baim živela v majhnem stanovanju v Greenwich Villageu v New Yorku. V komediji se Neil ponorčuje iz trmastih in neprilagodljivih glavnih likov ter na ta način sporoča gledalcem, da so za uspešno razmerje nujni kompromisi in strpnost.
Bosa v parku je bila uprizorjena v Biltmore Theatru na Broadwayu 23. oktobra 1963 in do 25. junija 1967 doživela 1532 ponovitev. Krstno uprizoritev je režiral Mike Nichols, ki je kasneje še velikokrat sodeloval z Neilom Simonom. To je bila njegova prva broadwayska režija, ob kateri je spoznal, da si želi v življenju samo še režirati. Mike Nichols je postal broadwayska in hollywoodska zvezda. V vlogah mladoporočencev sta nastopila Robert Redford in Elizabeth Ashley. Komedija je bila nominirana za štiri nagrade Tony Award, režiser Mike Nichols je dobil Tony Award za režijo. Romantična komedija Bosa v parku je Simonova najdalj časa igrana komedija in deseta najdalj časa igrana ne-glasbena predstava na Broadwayu. Leta 1967 je komedija Bosa v parku doživela tudi filmsko upodobitev z Robertom Redfordom in Jane Fonda.
V tem času se je Neilov brat Danny ločil in se preselil skupaj z ločenim prijateljem. Od tod ideja za komedijo Zares čuden par (The Odd Couple). Danny je nekajkrat poskušal preliti svojo idejo v komedijo, vendar brez uspeha, potem pa je idejo zaupal Neilu, ki je napisal komedijo o televizijskem novinarju, obsedenem z redom in čistočo, ki ga žena postavi pred vrata in se preseli k prijatelju, neurejenem in nerednem športnem novinarju, ki se je pravkar ločil. Model za lik pikolovskega časopisnega novinarja Felixa Ungarja je bil prav njegov brat Danny.
V komediji Zares čuden par je uporabil isto osnovno idejo kot v Bosa v parku – kaj se zgodi, če živita skupaj dva zelo različna si človeka – le da je tokrat izhajal iz situacije, kaj se zgodi, če dva nista pripravljena na kompromise v skupnem življenju, ter je prišel do zaključka, da je včasih vzorce obnašanja nemogoče spremeniti.
Komedija je bila krstno uprizorjena leta 1965 na Broadwayu v režiji Mika Nicholsa, postala velika uspešnica z več kot 900 ponovitvami. Predstava je dobila štiri nagrade Tony – Neil Simon za najboljšega avtorja, Walter Matthau za najboljšega igralca, Mike Nichols za najboljšega režiserja in Oliver Smith za najboljšo scenografijo; komedija je bila nominirana tudi za najboljšo igro.
Komedija Zares čuden par ga je izstrelila med ameriške broadwayske zvezdnike in mu prinesla oznako 'najboljši novi dramatik na Broadwayu'. Komedija je doživela tudi filmsko priredbo z Jackom Lemmonom in Walterjem Matthaujem. Film je Simonu prinesel prvo nominacijo za oskarja. Komedijo Zares čuden par so priredili tudi za televizijski sitcom, predvajali so jo pet sezon (1970–75). Do sredine šestdesetih let 20. stoletja je Neil Simon postal zelo bogat, uspešen in slaven. Leta 1966 so na Broadwayu istočasno igrali kar štiri njegove igre.
Obdobje med letoma 1971 in 1977 je bilo zanj izredno uspešno in ustvarjalno obdobje. Nizal je uspeh za uspehom, vsaka komedija, ki jo je napisal, je postala finančni uspeh. To obdobje je začel s črno komedijo Ujetnik druge avenije (The Prisoner of the Second Avenue, 1971), ki v ospredje postavlja njegovo zaskrbljenost nad vedno večjo odtujenostjo in brezbrižnostjo v moderni družbi.
Leta 1972 je napisal komedijo Večna mladeniča (The Sunshine Boys) o dveh varietejskih igralcih, Lewisu in Clarku, ki se po štiridesetih letih skupnega nastopanja sovražita, ko pa ju televizija povabi k sodelovanju, sta spet prisiljena sodelovati. Večna mladeniča naj bi bila njegova njemu najljubša igra. Krstna uprizoritev je bila decembra 1972 na Broadwayu, predstava pa je do aprila 1974 doživela 540 ponovitev. Večna mladeniča sta doživela tudi filmsko in televizijsko upodobitev.
Leta 1973 je po motivih kratkih zgodb Čehova napisal igro The Good Doctor, ki je sestavljena iz številnih kratkih prizorov, Simon pa v igri tematizira svoje prepričanje, da ljudje nesmiselno zapravljamo svoje življenje. V igri nastopa šestindvajset likov, ki jih odigrajo trije igralci in dve igralki.
Leta 1973, ko je bila njegova kariera v velikem vzponu, mu je za rakom umrla žena Joan Baim, s katero sta bila poročena dvajset let. Prijatelje je štiri mesece kasneje šokiral s poroko z igralko Marsho Mason. Nadaljeval je s pisanjem uspešnic (God's Favorite, 1974; California Suite, 1976; Chapter Two, 1977). Chapter Two je pol avtobiografska igra, saj so Simona pri pisanju navdihnili dogodki iz lastnega življenja – smrt žene, žalovanje in nova zveza. Igra naj bi pomenila preobrat v Simonovem pisanju, saj je z njo začel lastno življenje uporabljati za globlje vsebine, ne le kot izgovor oziroma sredstvo za smeh. Igro je posvetil svoji drugi ženi Marshi Mason in njeni potrpežljivosti ob njegovem dolgotrajnem žalovanju po smrti prve žene. Igra velja za eno njegovih boljših iger ravno zaradi idealnega razmerja med žalostjo in veseljem, med obupom in upanjem. Kljub nizu uspešnih iger, ki jih je napisal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je še vedno čutil močno potrebo po pisanju in potrditvi kvalitete svojega dela. Sem se sprostil in opazoval, kako se pred mojimi očmi izpolnjujejo moje otroške želje? Ne, če si iz Bronxa v času velike depresije in Žid, potem se ne.
Leta 1976 je napisal izvirni scenarij za film Murder by Death z zvezdniško zasedbo, temu je naslednje leto sledil še en izvirni scenarij za romantično komedijo The Goodbye Girl, Richard Dreyfuss pa je za vlogo v filmu prejel oskarja.
Tudi konec sedemdesetih in osemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila za Simona zelo kreativna in plodna – svoje gledališke igre je prirejal v filmske scenarije, pisal komedije, besedilo za mjuzikel They are Playing Our Song (1979), napisal še en izvirni scenarij za film Seems Like Old Times (1980), napisal avtobiografsko gledališko trilogijo Eugene Trilogy (Brighton Brach Memoires, 1983; Biloxi Blues, 1985; Broadway Bound, 1986).
Leta 1983 sta se po desetih letih zakona z ženo Marsho Mason ločila. Ostala sta prijatelja in še naprej sodelovala. Leta 1987 se je spet poročil. Tokrat z Diane Lander, ki je bila včasih zaposlena v veleblagovnici. Njun zakon je bil zelo buren in se je leta 1988 po osemnajstih mesecih končal. Ponovno sta se poročila leta 1990, se hitela čez dve leti spet ločiti, se spet pobotala, tako da je njun drugi zakon trajal do leta 1998. Neil je zelo nerad javno govoril o zakonu z Diane, čeprav je večina njegovih del avtobiografskih ali vsaj z avtobiografskimi elementi, pa se je vključevanju izkušenj z Diane v svoja dela izogibal. V obdobju po prvi ločitvi od Diane je napisal farso Govorice (Rumors). Obdobje, v katerem je nastala farsa Govorice, je opisal takole: Preživljal sem težke čase ... želel sem si delati, ker je delo zame vedno očiščujoč proces, in zdelo se mi je, da bi bilo dobro napisati komedijo.
Farso Govorice je napisal leta 1988, v obdobju po prvi ločitvi od Diane Lander, s katero sta imela zelo buren zakon. O Govoricah je izjavil: To je zame nekaj čisto drugega ... Ni podobno ničemur, kar sem napisal do takrat. To je moja prva farsa. Igra se je začela z idejo, da bi napisal farso. Potem pa sem se odločil, da bo elegantna farsa, ker so bile farse Molièrovega časa v glavnem o bogatih ljudeh. To niso zelo bogati ljudje, so pa dobro situirani. Zato sem se odločil, da jih oblečem v večerne obleke. To, da sem jih oblekel v večerne obleke, je v dobrem nasprotju z zmešnjavo, ki se v igri zgodi. Zato sem si izmislil razlog, zakaj so tako oblečeni, in to je deseta obletnica zakona.
Farsa Govorice (Rumors, 1988) je svojo krstno uprizoritev doživela 22. septembra 1988 v gledališču Old Globe Theatre v San Diegu v Kaliforniji, na Broadwayu je bila premierno uprizorjena 17. novembra 1988. Uprizoritev so z Broadwaya preselili v Ethel Barrymore Theatre, kjer je doživela več 535 ponovitev in osem predpremier.
Tej je sledila igra Lost in Yonkers (1991) o disfunkcionalni židovsko-ameriški družini med drugo svetovno vojno, za katero je prejel Tony Award za najboljšo igro, Drama Desk Award za najboljšo novo igro in Pulitzerjevo nagrado za dramo. Lost in Yonkers je bila edina drama, ki jo je za Pulitzerjevo nagrado predlagalo vseh pet članov žirije in so jo označili za zrelo delo vztrajnega in pogosto podcenjenega ameriškega avtorja. Z dramo Lost in Yonkers je bil končno sprejet med velikane ameriškega dramskega pisanja, vendar se podcenjevalnega odnosa do svoje komedije kljub temu ni popolnoma znebil. Zaradi komične vsebine njegovih iger in komercialnega uspeha, ki so ga skoraj vse dosegle, so kritiki zviška in malo podcenjevalno gledali na njegovo delo.
Leta 1997 je napisal svojo trideseto gledališko igro Proposals, ki velja za eno njegovih najmanj uspešnih iger. Do leta 2004 je napisal še štiri igre, vse skupaj torej 34 gledaliških iger. Poleg iger za gledališče je napisal tudi veliko filmskih scenarijev, ki so bili, razen dveh – Murder By Death in The Goodbye Girl, priredbe njegovih iger. Raje je pisal za gledališče kot film, saj je bil mnenja, da mora s filmskim scenarijem zadovoljiti veliko število ljudi, za gledališke igre pa je menil, da jih lahko piše zase, všeč morajo biti le režiserju. V nekem intervjuju je izjavil, da je pisanje zanj pobeg pred svetom, ki pritiska nanj. Ko je dobil idejo za igro, je takoj zagledal celotno situacijo in potek igre. Potem se je usedel za pisalni stroj in začel pisati po naslednjem vrstnem redu: najprej je razvil like, ki jih je vedno zelo jasno vizualiziral, istočasno z njimi se je razvijala zgodba, v vsakem prizoru pa je vedno ustvaril konflikt.
Neila Simona so označili kot najodličnejšega ameriškega komediografa in enega najboljših komediografov v ameriški literarni zgodovini. Čeprav so mu velikokrat očitali, da globino in pomen igre žrtvuje v prid učinkovite komike, je bil sam vseskozi prepričan, da je naše življenje smešno in žalostno, gledališče, kot refleksija življenja, pa bi moralo biti enako. Zanj je bi največji dosežek komedije, da se je publika noro zabavala, vreščala od smeha, da se je kdo v publiki tako močno smejal, da je od smeha omedlel.
Neil Simon je napisal tudi svoje spomine, ki so izšli v dveh delih – Neil Simon Writes: A Memoir (1996) in Neil Simon The Play Goes On: A Memoir (1999). Leta 1999 se je poročil z igralko Elaine Joyce, s katero je poročen še danes.
Šele leta 1991, ko je prejel Pulitzerjevo nagrado, so kritiki začeli bolj resno obravnavati njegovo pisanje in prepoznali univerzalnost Simonovih zgodb, v katerih se je ukvarjal s težavami povprečnega človeka. Glavne teme njegovih komedij so zakonska nesoglasja, nezvestoba, odraščanje, izguba ljubljene osebe in strah pred staranjem. Resne teme mu je uspelo obravnavati znotraj komičnega žanra, kar je ena izmed odlik njegovega pisanja. V svojem pisanju se je vedno osredotočal na posameznika, na njegove osebne težave in strahove; politika ga pri pisanju ni nikoli zanimala, njegovi liki se izogibajo soočenju z družbeno stvarnostjo, ker so zaposleni s svojimi osebnimi težavami. Ameriški literarni kritik Richard Eder je zapisal, da Simonova popularnost temelji na njegovem primatu v t. i. 'boleči komediji', v kateri nastopajo liki, ki govorijo in delajo zabavne stvari, ki so v komičnem nasprotju z nesrečo, ki jo občutijo.
Večina njegovih iger je vsaj deloma avtobiografskih, nanašajo se na težavno otroštvo, na različne faze življenja, liki njegovih iger pa so večinoma tipični Newyorčani, pogosto Židje, kot je bil tudi sam. Njegovi liki so simpatični in prijetni, publika se z njimi zlahka identificira, in imajo pogosto težave v zakonu, razmerjih, prijateljstvu ali poslu. Simon je želel ustvariti čim bolj verjetne, realistične like, saj si je vedno želel pisati o resničnih ljudeh. Predvsem so ga zanimale žalostne situacije, ki jih je vedno prikazal na komičen način. Njegovi liki so nepopolni, niso junaki, vendar niso hudobni in pokvarjeni. So običajni ljudje, ki živijo popolnoma povprečno življenje. Zato so njegove komedije primerjali z Menandrovimi, ki je prav tako kot Simon pisal o povprečnih ljudeh v domačem okolju in spretno prepletal komične in žalostne teme. Menander je bil, tako kot Simon, spreten psiholog in dober analitik človeških usod. Preden je Simon začel pisati igro, si je vedno zelo jasno zamislil like in jih v svoji glavi popolnoma vizualiziral. Oblikovanje likov se mu je zdelo nujno za kvalitetno igro. Vse njegove igre razen dveh se dogajajo v New Yorku, v delavski četrti, podobni tisti, v kateri je odrastel, zaradi česar imajo urban pridih.
S spretno napisanim dialogom je ustvaril izvrstno mešanico realizma, humorja, resnosti, s čimer se publika z lahkoto identificira. Njegove komedije so zmes situacijske in verbalne komike, resne teme pa obravnava na komičen način, ki spravljajo publiko v smeh. V svojih igrah zelo spretno združuje komedijo in dramo. V intervjuju leta 1994 je na vprašanje, kako napisati komedijo, odgovoril, da se ne smeš truditi biti smešen, ampak moraš biti stvaren in resničen, potem nastane komedija. Sam pravi, da je večinoma pisal drame, ki so bile smešne.
Skoraj vso svojo kariero je bil Simon deležen mešanih kritik. Kljub velikemu uspehu pri publiki, kljub temu da so številni kritiki občudovali njegovo spretnost pri pisanju komedij, so mu ves čas očitali, da je struktura njegovih dram slaba, da se prepogosto poslužuje gegov. Njegovo zgodnje pisanje, ki ga je izstrelilo med broadwayske zvezdnike, so v glavnem ignorirali in ga označili za komercialno uspešnega avtorja in ga niso jemali resno kot dramatika. Čeprav je bil Simon vso svojo kariero izredno popularen pri publiki, je bilo njegovo pisanje vse do leta 1991, ko je prejel Pulitzerjevo nagrado, podcenjeno in tako verjetno ostaja še danes.
Njegova natančna upodobitev povprečnega človeka in njegovih vsakodnevnih stisk je tisto, zaradi česar so njegove komedije brezčasne in univerzalne. Resne in univerzalne teme mu je uspelo publiki približati s komedijo. Njegovo pisanje je verjetno podcenjeno tudi zato, ker nikoli ni skrival želje, da bi ljudi rad spravil v smeh in da si želi pisati komedije. V njegovih najboljših komedijah je nešteto izvrstnih replik in veliko nepozabnih, zabavnih karakterjev, ki so sposobni s svojo stisko spraviti ljudi v smeh. Njegove komedije so izvrstna študija ljudi, ki so pripadali ameriškemu srednjemu razredu in socialnega in družbenega okolja, v katerem so bivali, in so odsev časa, v katerem je Simon ustvarjal. Neil Simon je nedvomno eden najuspešnejših komediografov v ameriški literarni zgodovini.
Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 2186 Kb)