Tatjana Doma, 15. 9. 2017

»Pa menda ne bo zdaj govorila še o tem?«

Slovensko ljudsko gledališče Celje, Elaine Murphy LJUBI MOJ, režija Andrej Jus, premiera 15. september 2017.
Foto: Uroš Hočevar, SLG Celje
Foto: Uroš Hočevar, SLG Celje
Foto: Uroš Hočevar, SLG Celje

Intervju z Elaine Murphy

Debitantska drama irske dramatičarke, Dublinčanke Elaine Murphy Ljubi moj (Little Gem) je bila krstno uprizorjena na Fringe Festivalu v Dublinu septembra 2008 v koprodukciji Gúna Nua Theatre Company in Civic Theatre, Tallaght. Predstava, ki je bila na vseh festivalskih ponovitvah razprodana, je bila zmagovalka festivala v Dublinu, istega leta pa tudi presenetljiva uspešnica edinburškega Fringe Festivala in prva irska produkcija, ki je prejela najvišje priznanje edinburškega Fringe Festivala. Drama si je prislužila nominacijo za nagrado za najboljšo novo igro dnevnika Irish Times, poleg tega pa je prejela še nagrado The Fishamble New Writing leta 2008 za najboljšo premierno uprizorjeno igro Fringe Festivala v Dublinu. Istega leta je Elaine Murphy zanjo prejela nagrado Stewart Parker BBC Northern Ireland Drama Award, leta 2009 pa še nagrado Zebbie za najboljšo gledališko igro Združenja irskih dramatikov in scenaristov. Dramo so po razprodanih ponovitvah na festivalu prestavili v Edinburgh's Traverse Theatre, kjer si je leta 2009 prislužila nagrado Carol Tambor Best of Edinburgh.

Svojo drugo igro Ribbons je napisala po naročilu irskega narodnega gledališča Abbey Theatre za niz šestih kratkih iger vodilnih irskih dramatičark pod naslovom The Fairer Sex leta 2009. Po naročilu Abbey Theatra je napisala tudi komedijo Shush, ki je bila krstno uprizorjena junija 2013. V letih 2012–14 je bila udeleženka pobude za delitev virov in sodelovanje Six in the Attic pri Irskem gledališkem inštitutu.

Od kod ideja za dramo Ljubi moj?

Ljubi moj je spojitev oseb, ki sem jih spoznala med odraščanjem, in zgodb, ki sem jih slišala med kramljanjem v dispanzerju za ženske, kjer sem nekaj časa delala. Moje zgodbe ne temeljijo na nobeni konkretni osebi, pač pa sem težave in skrbi, tipične za različne starostne skupine, prelila v dramske osebe.

Vas je velikanski uspeh drame presenetil? Ste zaradi velikega uspeha drame zdaj pri pisanju bolj zahtevni do sebe?

Ja, res sem bila presenečena. Ne vem, zakaj Ljubi moj tako dobro deluje in zakaj je bil ljudem tako všeč. Če pogledam nazaj, se mi zdi, da morda zato, ker je drama tako zelo iskrena, in ravno k tej iskrenosti se poskušam spet vrniti. Pa čeprav je lahko kar grozljivo, če pišeš tako iskreno. Še zmeraj pa neznansko uživam, ko vidim ljudi v publiki, kako se spogledajo in pomislijo: »Pa menda ne bo zdaj govorila še o tem?«

Kaj vas je napeljalo, da ste se od igre preusmerili k dramskemu pisanju?

Ko sem kot mlada igralka hodila na avdicije, sem hitro videla, da pridejo na eno žensko vlogo tri ali celo štiri moške. Razumljivo, da je bila konkurenca res huda. Spominjam se, kako sem prebirala razne ženske vloge in se čudila, pa kdo so te ženske. Nobene takšne ne poznam. Zato sem pomislila, da bi verjetno imela več možnosti za uspeh, če bi sama kaj napisala. In tudi sem. Tako preprosto je bilo.

Na slovenskih odrih sta pogosto uprizarjana irski dramatik Conor McPherson, ki navdušuje s svojim posluhom za ljudi in njihove zgodbe, in v Londonu rojeni Irec Martin McDonagh, ki svoje igre večinoma postavlja v pozabljene in od boga zapuščene kraje severozahodne Irske. Kdo so vaši vzorniki na področju dramskega pisanja?

Prvi dramatik, v katerega sem se zaljubila, je bil Tennessee Williams. Videla sem samo nekaj uprizoritev njegovih dram, prebrala pa sem čisto vse. Obožujem njegove like in pa to, kako močno so vpeti v svoje okolje. Dobesedno sem začutila vso tisto zadušljivo vročino, in to v mrazu in dežju sredi Irske. Nato sem prebrala vse drame Arthurja Millerja, Eugena O’Neilla in nadaljevala z irskimi dramatiki, kot so Conor McPherson, Martin McDonagh, Brian Friel in Mark O’Rowe. Vsakič, ko sem šla iz gledališča, sem imela občutek, kot da sem srečala njihove osebe in da zdaj hodim v njihovih čevljih, tako močno so me nagovorili.  

Vam igralske izkušnje pomagajo pri pisanju?

Mi, ja. Zaradi njih znam pustiti malce prostora med vrsticami. Ko pišem, si večino časa niti približno ne predstavljam, kako so videti moji liki. Ko pa vidim, kako domišljija nekoga tretjega vdahne življenje besedilu, postanem resnično vznemirjena, in to je najbrž tisti del, ki mi je pri vsem skupaj najljubši. Dober igralec je sposoben izpovedati dosti več z nečim tako neznatnim, kot je namrščena obrv, kot znam povedati sama na nekaj straneh ekspozicije.

Sodobni irski dramatiki se v svojih dramah pogosto odločijo za intimne »eden na enega« monološke igre. Pripovedovanje zgodb je pogosto osrednje dejanje njihovih dram. Tudi forma vaše drame je monološka, gre za preplet treh monoloških izpovedi. Zakaj mislite, da je to tako pogost pojav v sodobni irski dramatiki? In kaj vas je napeljalo, da ste se odločili za tako strukturo drame?

Srčno rada bi odgovorila drugače, ampak dejstvo je, da sem Ljubi moj napisala v obliki monologov predvsem zaradi – denarja. To je bila moja prva drama, in zgodbo sem hotela povedati s čim manj pomanjkljivostmi. In vedela sem, da bom imela bistveno več možnosti za uprizoritev, če ta ne bo zahtevala drage scene in kostumov – da posadim tri igralke na tri stole v sobi, in že se predstava lahko začne, vse drugo pa bo odvisno od občinstva.

V devetdesetih letih 20. stoletja se je uveljavila mlajša generacija irskih dramatikov, ki so s svojim pisanjem zasloveli izven meja svoje domovine. Irska dramatika je postala izvozni artikel, ki je irske sodobne avtorje proslavila v Londonu in New Yorku. Kaj se danes dogaja z irsko dramatiko?

Še vedno si pripovedujemo zgodbe iz devetdesetih prejšnjega stoletja. Drame, ki jih trenutno uprizarjajo v večjih institucionalnih gledališčih, so napisali Martin McDonagh, Conor McPherson, Marina Carr in Enda Walsh. Irsko ministrstvo za kulturo je zaradi recesije v zadnjih desetih letih temeljito spremenilo svojo politiko subvencioniranja. Zato pricurljajo skozi sito zgolj številne monodrame, kajti gledališča si vse redkeje upajo tvegati z novimi teksti. Deželna gledališča nas zdaj dobesedno rotijo, naj pišemo drame z več kot eno osebo. Vsekakor pa smo nekako le začeli vstajati iz pepela, saj je novo vodstvo gledališča Abbey v Dublinu povabilo vse in vsakogar, še prav posebej pa tiste, ki se čutijo premalo zastopani, naj jim pošljejo svoje ideje in rokopise. Bomo videli, kaj bo v naslednjih letih nastalo iz tega.

S čim se trenutno ukvarjate?

Zadnjih nekaj let sem bila »odsotna«, ker sem se posvečala družini, in sem šele v minulih nekaj mesecih našla dovolj praznega prostora, da sem spet lahko začela pisati. Upam, da mi bo letos uspelo končati dramo, ki jo je naročilo gledališče Abbey – s triletno zamudo!

Spraševala: Tatjana Doma
Prevedla: Tina Mahkota

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Gledališče Celje

Sprašuje Tatjana Doma, 18. 5. 2007
Intervju s Patrickom Marberjem