Starši! Ne izgovarjajte se na svobodno vzgojo! Ta ne pomeni, da otrokom ni treba poslušati in spoštovati svojih staršev, temveč pomeni, da morajo tudi starši spoštovati svoje otroke in jim prisluhniti. Delajte z otroki vsaj približno tako, kot delate z drugimi odraslimi. Dajte jim ljubezen in še več ljubezni in potem se bodo že znali obnašati sami.
Astrid Lindgren

***
Ena najpomembnejših in najpopularnejših avtoric mladinske literature dvajsetega stoletja Astrid Lindgren (1907–2002) je napisala več kot šestintrideset knjig za mladino, poleg tega je tudi avtorica številnih slikanic, filmskih scenarijev, nekaj antologij in knjig za odrasle ter več gledaliških del. Za svoje pisanje je prejela številna visoka literarna priznanja: mednarodno nagrado za mladinsko književnost – Andersenovo medaljo, veliko zlato medaljo Švedske akademije za književnost, švedsko državno nagrado za književnost ter mnoga ugledna literarna priznanja v raznih državah. Astrid Lindgren ni bila le ena najboljše prodajanih avtoric mladinske literature, temveč je s svojimi izjavami in dejanji vplivala tudi na švedsko vlado in švedsko javno mnenje, vplivala je na spremembe zakonov in navdihovala gibanja za ženske pravice in celo anarhiste.

Borila se je proti nasilju nad otroki. V govoru ob podelitvi nagrade Peace Prize of The German Book Trade leta 1978 je poudarila dejstvo, da če otroci odrastejo v nasilju, obstajajo velike možnosti, da bodo tudi sami nasilni, ko odrastejo. In če dobijo taki ljudje v roke oblast, je to lahko zelo nevarno. Njen govor je naletel na veliko pozornosti na Švedskem in v Nemčiji ter je bil eden izmed povodov, da je Švedska leta 1979 z zakonom prepovedala tepež otrok.

Njeni knjižni junaki podpirajo njen pogled na svet. V svoj realistični slog pisanja je vpletala svoj bujen domišljijski svet, pri pisanju je izhajala iz spominov na lastno otroštvo in globokega razumevanja potreb otrok v odnosu do sveta odraslih, ki je ustaljen, tog in brez domišljije. Svoje knjige je pisala otrokom v tolažbo in zabavo, obenem pa upala, da bodo njene knjige prispevale k bolj odgovornemu odnosu do otrok. Ostro je nasprotovala vsakemu nasilju odraslih nad otroki.

Svetovno slavo ji je prinesel že njen prvi mladinski roman Pika Nogavička, ki ga je napisala brez literarnih ambicij. Pegasta navihanka Pika Nogavička se je rodila leta 1941. Pisateljičina sedemletna hči Karin je zbolela za pljučnico. Mamo je prosila, naj ji pove zgodbo o Piki Nogavički. Nenavadno ime glavne junakinje si je izmislila Karin in spodbudila mamo, da si je začela izmišljevati zgodbe o neobičajni deklici s skrivnostno močjo, neomejenim bogastvom in brezmejno neodvisnostjo. Verjetno je Astrid Lindgren prav zaradi neobremenjenosti z literarnimi ambicijami uspelo svojo pripovedno domišljijo približati otroškemu doživljajskemu in miselnemu svetu. Vse zgodbe so zasnovane z zornega kota samostojne, z lastno glavo misleče in neodvisne devetletnice, ki se ne pusti ujeti in omejiti v okvire normalnega, vsakdanjega življenja.

Zgodbe o Piki Nogavički je Astrid Lindgren zapisala leta 1944, ko si je izpahnila gleženj, in rokopis hčerki podarila za deseti rojstni dan. En izvod je poslala tudi na založbo, a ga je ta zavrnila s pripisom, da je neuporaben, zaradi upornosti, antiavtoritativnosti zgodbe, grozili so ji celo, da jo bodo prijavili na urad za mlade. Njihov odnos do Pike Nogavičke je bil v skladu s tedanjimi trendi v mladinski literaturi, ki je morala biti vzgojna in uporabna v skladu s splošno veljavnimi merili.

Leta 1945 se je z nekoliko predelano, omiljeno in spodobnejšo verzijo Pike Nogavičke prijavila na literarni natečaj in prejela prvo nagrado. Knjiga je izšla pri založbi Rabén & Sjögren in bila ob izidu deležna številnih ostrih kritik, saj so bili mnogi starši, vzgojitelji in učitelji prepričani, da bo knjiga slabo vplivala na odraščajoče bralce. Opozarjali so na neprimerno vsebino, ki poveličuje neubogljivost, izzivanje in nespoštovanje družbenih pravil in navad. Zgražali so se tudi nad jezikom, ki naj bi bil nespodoben.

Otroci so knjigo takoj vzljubili, po izidu so prodali sto petdeset tisoč izvodov, danes pa je knjiga prevedena v šestdeset jezikov. Pri prevodih so se včasih pojavile težave, saj so nekateri Piko 'omilili in vzgojili', kar je spremenilo sporočilnost izvirnika. Nekonvencionalna glavna junakinja uteleša skrite in globoke želje večine otrok, s svojim odstopanjem od ustaljenih družbenih norm pa otroke osvobaja notranjih napetosti in jim daje občutek varnosti in pravične ureditve sveta ter jih spodbuja h kreativnemu in samostojnemu odnosu do življenja. Zgodba o Piki Nogavički je po drugi svetovni vojni napovedovala nove ideje o prijaznejši in svobodnejši vzgoji otrok, ki temelji na spoštovanju otroštva kot posebne in dragocene kategorije človekovega življenja. S svojim uspehom pri bralcih po vsej Evropi je Pika Nogavička dokončno uveljavila žanr fantastične pripovedi.

Pika Nogavička, ki je najobsežnejše delo Astrid Lindgren, je bila in še vedno je predmet številnih raziskav in teorij. Pogosto so jo primerjali s Carollovo Alico v čudežni deželi, kjer je Pika nasprotje Alice, ki je urejena, vzgojena in razumna. Primerjajo jo tudi s Petrom Panom, ki tako kot Pika ne bo nikoli odrasel. Skupne točke lahko najdemo tudi z Medvedkom Pujem Alana Alexandra Milneja, kjer se bosta Medvedek Pu in njegov prijatelj Christopher Robin vedno igrala. Piko Nogavičko uvrščajo med knjige stoletja, saj je doživela številne prevode in ponatise.

Zgodbo o Piki Nogavički sestavljajo tri knjige; knjige so razdeljene v poglavja, ki so zaključene zgodbe; vsako poglavje ima naslov. Prvo knjigo sestavlja enajst, drugo osem in tretjo dvanajst poglavij, v vseh pa nastopajo Pika Nogavička in njena prijatelja Tomaž in Anica. V prvi knjigi Pika Nogavička se Pika vseli v vilo Čira Čara in spozna Tomaža in Anico; v drugi knjigi Pika Nogavička se vkrca na ladjo nastopajo že znani liki, na koncu pa jo obišče oče Kapitan Nogavica, ki je bil poglavar na otoku Taka-Tuka. Pika se najprej veseli življenja z očetom na otoku Taka-Tuka, na koncu pa ne odide z njim, saj noče zapustiti svojih najboljših prijateljev in ju razžalostiti. Tretja knjiga ima naslov Pika Nogavička v deželi Taka-Tuka. Kljub temu da ob koncu druge knjige ne odide z očetom, ga Pika ves čas pogreša in se zato odloči, da se bo s prijateljema, ki sta pogosto bolna in potrebujeta sonce in morski zrak, pridružila očetu na otoku Taka-Tuka. Na otoku preživljajo krasne dneve, ko pa se začne deževje in se kapitan Evrazij zapre v svojo kajuto in tam razmišlja o življenju, se Pika odloči, da bodo s Tomažem in Anico odšli domov in za božič presenetili njuna starša. Doma sklenejo, da ne bodo nikoli odrasli.

Vse dogodivščine se dogajajo v realnem svetu realnim likom, le Pika ima fantastične moči. Po eni izmed delitev znotraj žanra fantastične pripoved naj bi Pika Nogavička spadala med fantastične pripovedi kot zrcalne slike otroškega duševnega življenja. Pika Nogavička pooseblja vse tisto, kar si želi veliko otrok, vendar je to v njihovi družbeni danosti in stvarnosti nemogoče. Pika je predvsem zagovornica otrok in njihovih pravic, ki jim jih kratijo odrasli. Svoj denar in moč uporablja predvsem za to, da jih brani, jim pomaga, jih ščiti pred svetom odraslih, ki jih nima posebno v čislih. Za Piko ima denar predvsem praktično vrednost. Nanjo in na otroke denar sam po sebi ne naredi posebnega vtisa, uporaben je le za nakup stvari, ki otroke najbolj zanimajo in privlačijo – igrače in sladkarije.

Pika Nogavička uteleša več idej, saj nastopi kot svoboden otrok, ki živi sam brez staršev ali skrbnikov, čeprav je stara komaj devet let. To pomeni, da je Pika sama svoj gospodar, da ni nikogar, ki bi jo usmerjal, vodil, skratka, vzgajal. Takšen način življenja ji omogočata njena velikanska moč in kovček, poln zlatnikov. Vendar Pika ne moči ne bogastva ne izrablja. Svojo moč uporablja le takrat, ko je izzvana in mora braniti ali samo sebe ali otroke.

Pika ni samo močna in bogata, temveč tudi bistra. Kos je vsaki besedni situaciji, saj ima svojo posebno logiko, ki ji pri tem pomaga. Pika torej v vseh pogledih prekaša odrasle. S svojimi lastnostmi bi lahko v družbi veliko dosegla, a to še zdaleč ni njen namen. Ona le uživa življenje in brani tako svoje kot pravice drugih otrok in od odraslih zahteva, da te pravice spoštujejo. Je zaščitnica otrok, ki ji povsem zaupajo in se v njeni družbi počutijo varne. V Piki se skriva eno najpomembnejših načel Astrid Lindgren, ki je vse življenje zagovarjala otroke in njihove pravice.

Pri pisanju Pike Nogavičke se Astrid Lindgren ni naslanjala na feministične ideje o enakopravnosti spolov in vlogi žensk v družbi, marveč se je predajala predvsem svojemu domišljijskemu svetu. Kljub temu je Pika postala navdih v boju za enakopravnost spolov in na tem področju povzročila številne spremembe, saj so prav zaradi nje mlade bralke po svetu dobile pogum, da so se začele v življenju zabavati, bile so bolj drzne in so začele zaupati v svoje sposobnosti.

Pika uporablja svojo domišljijo in si nenehno izmišljuje zabavne in nenavadne zgodbe, ki osvobajajo domišljijo mladih bralcev in razširjajo njihova obzorja. Pika je tudi zelo kreativna jezikoslovka, ki krši jezikovna pravila in logiko jezika in se na ta način upira konvencionalnemu razmišljanju in dojemanju stvari. Izmišljuje si nove besede, kar priča tudi o njeni svobodi govora.

Ob delih Astrid Lindgren se krešejo različna mnenja teoretikov in analitikov, ker jih obravnavajo s stališča odraslega bralca. Njenim delom so pripisali feministično, komunistično, versko in celo anarhistično sporočilo. Vsi ti teoretiki pa pozabljajo, da je Astrid Lindgren svoje pisanje namenila v prvi vrsti otroškim bralcem v zabavo in tolažbo, da je Pika Nogavička fantastična pripoved o nenavadni deklici, ki zabava otroke in se bori za njihove pravice.

Ob sprejemu medalje Hansa Christiana Andersena leta 1958 je Astrid Lindgren izjavila: Knjige potrebujejo domišljijo otrok, to je res. A še bolj res je, da potrebuje otroška domišljija knjige, da živi in raste.

Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 1446 Kb)