Marinka Poštrak, 4. 9. 2010

Fašizem naš vsakdanji

Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Art centra Kranj. Martin Sperr: Lovske scene s Spodnje Bavarske, premiera 17. septembra 2010, režiser Ivica Buljan.
:
:

foto Miha Fras

Martin Sperr je bil izjemno občutljiv opazovalec družbenih razmer in kot tak je kmalu po padcu nacizma oziroma fašizma opozoril na dejstvo, da je ta še zmeraj živ in navzoč v mentaliteti povprečnih ljudi. S pozicije današnje situacije v svetu bi lahko rekli, da za Sperrove Lovske scene s Spodnje Bavarske spet prihaja čas, ko v njih odkrivamo aktualno in srhljivo sporočilo. To seveda ni zgolj zgodba o vaški zarukanosti in nestrpnosti do homoseksualcev, ampak simptom nečesa globljega in širšega. Sperr namreč v drami ne izpostavi jasno samo nestrpnosti vaške srenje do spolno drugače usmerjenih, ampak do vseh, ki so kakorkoli drugačni ali štrlijo iz povprečnosti. V majhni vaški srenji so zato na udaru ženska, katere mož se ni vrnil iz vojne in živi s svojim hlapcem, njen hipersenzibilni sin, ki velja za vaškega posebneža, malce bolj “radoživo” dekle, begunci, ki odžirajo kruh vaščanom itd. Ljudje neprestano oprezajo drug za drugim, vršijo drug nad drugim nadzor (tudi s prisluškovanjem v cerkvi pri spovedi), se opravljajo, takoj ko se za to pojavi priložnost, obsojajo in ovajajo ... Vse to v “skrbi” za dobrobit ustaljenega življenja in reda, ki ne prenese drugačnih ali “motnje v sistemu”. In prav zato so Sperrove Lovske scene s Spodnje Bavarske v prvi vrsti natančna detekcija in prikaz globoko zakoreninjene fašistoidne miselnosti v malem človeku, in to v vseh pojavnih oblikah, o čemer je prav v času, v katerega je besedilo locirano, pisal tudi kontroverzni psihoanalitik Wilhelm Reich.


foto Miha Fras

Tako kot Sperr je tudi Wilhelm Reich v svojih delih Poslušaj, Mali človek! in v Masovni psihologiji fašizma ugotavljal (takoj po njegovem padcu leta 1946, v katerega datirajo tudi Lovske scene ... ), da fašizem ni umrl s Hitlerjem, ampak da se je “povampiril” in da je zakoreninjen globlje in veliko bolj trdovratno v glavah povprečnih ljudi, kot se to zdi na prvi pogled. Skratka, da fašizem ni zgolj ideologija, ki sta jo ustoličila in do vrhunca pripeljala Hitler in Mussolini, v različici pa Stalin, ampak da je način mišljenja, ki izključuje vse, kar je drugačno, in se izmika ustaljenemu redu in družbenemu sistemu. Da je fašizem stvar mentalnih in družbenih mehanizmov in je še kako trdovratno zasidran v glavah “malega človeka”. Zato Reich “male ljudi” leta 1946 takole nagovori: “Pazljivo prisluhni, mali človek. Firer se bo povampiril, in to ne en sam, prišla jih bo cela plejada ... Ampak ti ga ne boš prepoznal, ker bo vzniknil kot plevel iz tvoje poškodovane, poteptane in skrivenčene duše.” In nadaljuje, da bodo novi firerji prilezli kot podgane iz zasmrajene kanalizacije in izšli iz nevarne bolezni ... iz duševne kuge. Duševna kuga pa je za Reicha inverzija vseh življenjskih sil: “Je spreminjanje človeške odgovornosti v sovraštvo in v pregon ... v totalitarizem, ki je postal napad na someščane, juriš na lastni narod.”
Mentalni fašizem, ki ga Reich poimenuje tudi “duševna kuga”, ne prenese nikakršne motnje v sistemu ... torej drugačnosti ali izstopanja iz ustaljenega družbenega reda, zato eliminira vse, kar bi lahko pomenilo nevarnost varnemu sistemu zakonov in občega pojmovanja morale. Zato fašizem pod geslom striktnega varovanja in spoštovanja zakonov vzpostavlja tiranijo povprečnosti in navidezne (formalne) urejenosti, reda in varnosti. Za vse tiste, ki tega ne sprejmejo ali iz tega zavestno izstopajo, nastopi discipliniranje, podrejanje, nadzorovanje, izločanje in kaznovanje. Vse tiste, ki se temu redu in sistemu ne podrejajo ali iz njega na kakršen koli način štrlijo, čaka pregon oziroma lov, ki korenini, kot lucidno ugotavlja Theodor W. Adorno (Minima moralia/Refleksije iz poškodovanega življenja), v situacijah iz otroštva, ki jih vsi poznamo. V iskanju po koreninah fašizma namreč Adorno ugotavlja, da se ta skriva v sintagmi hudobni tovariš in da je fašizem tako rekoč vsak že doživel na svoji koži v svojem otroštvu. Prav iz otroštva namreč izvira fašistična miselnost, da je treba drugačne kaznovati, zasmehovati in odstraniti. Adorno zato med drugim ugotavlja, da je v fašizmu nočna mora otroštva postala realnost: “ Izbruh tretjega rajha je sicer presenetil mojo politično presojo, ne pa moje nezavedne pripravljenosti na strah. Vsi motivi permanentne katastrofe so me oplazili tako od blizu in svarilna znamenja nemškega odraščanja so mi vtisnila tako neizbrisen žig, da sem v potezah Hitlerjeve diktature nato vsako spet prepoznal ... Pet patriotov, ki so se spravili na enega samega sošolca, ga pretepli in ga, ko se je pritožil učitelju, ožigosali kot razrednega izdajalca ...”


foto Miha Fras

In kaj drugega kot fašizem iz Adornove nočne more otroštva ali Reichove duševne kuge se pod povrhnjico varuhov moralnega reda kaže v teh na videz povprečnih in vsakdanjih vaščanih v Lovskih scenah s Spodnje Bavarske? Pohlep, zavist, zadrtost, obrekljivost, dvoličnost in brezdušnost so več kot običajne črte, ki izrisujejo njihov psihološki profil. “Nič nimam pri tem ali nič nimam s tem,” je stališče, ki je dobro poznano tudi iz konteksta 2. svetovne vojne in pod katerim se skriva tako zgodovina fašizma kot tudi dejstvo “še kako imeti pri tem” in biti soudeležen pri fenomenu fašizma – ne glede na čas in prostor. In tako lahko na vprašanje – ali vas Reinod (v katero je Sperr postavil svojo dramo) predstavlja Nemčijo –, ki so si ga zastavljali pred leti kritiki in teoretiki ob Lovskih scenah s Spodnje Bavarske, mirno odgovorimo, da, žal, še kako predstavlja situacijo v današnji Evropi in da dogodki v neki majhni vaški srenji na Spodnjem Bavarskem nikakor niso stvar preteklosti ali neke ozke lokalne in rurarne skupnosti, ampak žal tudi slovenske stvarnosti. Sperrova mojstrovina pa je, da je tako oster in resen problem uspel razelektriti s humorjem, ki se prav po zaslugi izjemno natančno izrisanih karakterjev in narečnega govora ves čas giblje po tenki meji tragikomičnega.

Povezave:

-več o predstavi
-Ivica Buljan na Repu
-Ivica Buljan na Geslu

 

Ivica Buljan, PGK

Povezani dogodki

Sebastijan Horvat, 18. 11. 2010
Navodila za gledanje
Marinka Poštrak, 30. 6. 2017
Marinka Poštrak bere sodobno slovensko dramo
Marinka Poštrak, 28. 11. 2016
Helverjeva milostna smrt
Robert Waltl, Marinka Poštrak, 5. 9. 2014
Himna prijateljstvu, solidarnosti in toleranci