Katja Kähkönen, rojena leta 1979, je leta 2003 diplomirala iz lutkarstva na Turku Arts Academy. Med letoma 2004 in 2012 je živela in ustvarjala v Sloveniji kot samostojna ustvarjalka na področju kulture, od leta 2013 pa ponovno živi in deluje na Finskem, kjer režira in vodi gledališke delavnice ter Aeoiu gledališče. Trenutno se mudi v Sloveniji, kjer sodeluje pri predstavi Srce in popek, ki je bila v petek premierno na ogled v Hiši otrok in umetnosti.

Na vprašanje, kako to, da jo je pot po študiju zanesla prav v Slovenijo, je odvrnila, da se je v podalpski deželi znašla čisto po naključju. Po končanem študiju je sodelovala pri več projektih na Finskem, Poljskem in v Franciji, nato pa se je prijavila na EU program EVS (European Voluntary Service), v sklopu katerega ji je bila dana priložnost bivanja in dela v Sloveniji, in sicer v Škofji Loki. Že kmalu je srečala Matejo Ocepek, malo pozneje pa še Katjo Povše, s katerima je začela sodelovati. Po enem letu bi se sicer morala vrniti domov, a se je zaradi omenjenega sodelovanja in slovenskega partnerja, s katerim se je poročila, odločila ostati v Sloveniji. Tu je živela in ustvarjala vse do leta 2013, ko se je z družino preselila na Finsko.

Z ustvarjanjem za otroke se je srečala šele v Sloveniji. Na univerzi Turku je študirala lutkarstvo za odrasle, kar pomeni, kot je poudarila, da v času študija ni naredila nobene predstave za otroke. Prvi projekt za otroke je pripravila prav z Ocepkovo in Povšetovo. Očarala jo je velika hvaležnost otrok, obenem pa je ugotovila, da ji tovrstno delo omogoča neizmerno umetniško svobodo.

Kot je poudarila, si otroških predstav ne bi upala ustvarjati brez lastne materinske izkušnje. Vendar je ponovno prav naključje, da so bile vse tri ustvarjalke skoraj hkrati noseče, omogočilo, da so lahko skozi proces materinstva ustvarjale tudi gledališki svet za otroke.

Dojenčki ne razumejo zgodb, sledijo lahko le impulzom, kar ji predstavlja izziv. Rada ima teater absurda, ki ne temelji na pripovedovanju zgodb. Obenem lahko pri tem ustvarjanju uporabi veliko znanja s področja lutkarstva. Predstave za najmlajše ne temeljijo na igranju in besedi, pač pa na delu s predmeti. Pomembno je, kako premikaš stvari, kam in v katerem trenutku jih kam postaviš in kaj z njimi sporočaš. To manipuliranje s predmeti je v prvi vrsti stvar lutkarstva.


Foto: Arhiv gledališča AEIOU
Tovrstne predstave uvršča v tip vizualnega gledališča z elementi fizičnega teatra. Kot je dejala, ima rada tudi ples. V začetku prihodnjega leta napoveduje produkcijo s Plesnim teatrom Ljubljana.

Tokratni projekt - predstava Srce in popek je nastala z željo, da bi otroke prek igre osvestili o njihovem telesu. Otroci zaradi različnih tabujev sploh ne vedo, iz česa so narejeni, zato imamo napačne informacije o svojih organih, meni Kähkönenova. Tako želijo z organi, ki so umetniške instalacije, pokazati, kako delujeta denimo srce in prebavni sistem.

Na vprašanje, če je na Finskem področje gledališča za malčke in dojenčke bolj razvito, je odgovorila, da je ta tip gledališča na sceni vsaj 15 let, vendar pa nobeno gledališče ni specializirano za tovrstno otroško produkcijo. Tako je gledališče Aeiou tudi na Finskem edino specializirano gledališče za tovrstno občinstvo.

Prednost specializiranega gledališča je po njenih besedah v tem, da deluje kontinuirano na določenem področju. Obenem njihovo gledališče upošteva fiziološki in psihološki razvoj otrok. Gledališča, ki uvrščajo predstave za najmlajše na svoj repertoar, jih po njenem mnenju prehitro naštudirajo, pri čemer uporabljajo preverjene in najbolj enostavne metode, kot so denimo kapljanje vode in vremenski pojavi. A to, kot poudarja, ni umetnost. Umetniki si morajo vzeti za izziv publiko malčkov, ki so resno občinstvo s specifično percepcijo, uporabiti svoje znanje in narediti kaj bolj unikatnega.

Obenem je opozorila na velike razlike v dojemanju različno starih otrok, tako bo trimesečni dojenček predstavo doživel povsem drugače kot dveletni otrok. Pri vseh predstavah pa so, kot je poudarila, bolj od vsebine pomembne vizualnost, ritem, vzdušje in komunikacija. Pri pripravi predstave za otroke imajo vedno v mislih tudi starše, saj če bo predstava všeč njim, se bo tudi otrok dobro počutil.

Ohranjanje koncentracije otrok Kähkönenova ne ocenjuje kot težavno. "Otroci so osredotočeni na neko stvar, dokler se jim zdi zanimiva - to je trik," poudarja in pojasnjuje: "Če uporabiš prave barve, oblike, linije, ritem, bodo gledali." Pomembno je tudi ponavljanje, predvsem pa vzdušje. Vključiti je treba tudi razburljive dogodke, obenem pa paziti, da otroci ne postanejo nemirni. Predstave, ki so dolge med 30 in 45 minut, so zelo dinamične, nekaj je interaktivnosti, uporabljene so različne scene in več impulzov.

Predstave gledališča Aeiou uprizarjajo v obeh državah. V Sloveniji igrata predvsem Povšetova in Ocepkova, na Finskem pa nastopa tudi sama, čeprav se bolj identificira kot režiserka, scenaristka in scenografka. Sicer vse tri ustvarjalke delujejo kot skupina, zato naloge niso povsem razdeljene, pri delu pa jim pomaga tudi psihologinja Martina Peštaj.