V bazi portala culture.si, ki ponuja podatke o slovenski kulturi, njenih producentih, prizoriščih in podobno, je navedenih več kot 200 festivalov, ki jih je po besedah predstavnika redakcije portala Anžeta Zormana mogoče razdeliti v tri kategorije. V prvi je kopica takih, ki so ločeni od turizma. Potem je tu, denimo, Festival Ljubljana, ki je nastal iz izrazite želje po tem, da bi vzpodbudil mednarodno privlačnost slovenske prestolnice. Največ pa je po njegovih besedah takih, ki so odraz lokalpatriotskega entuziazma.

Kot je ponazoril, je na eni strani tako Festival Ljubljana, ki je smiselni naslovnik katerekoli državne agencije, da ga financira v smislu turizma, na drugi pa npr. Performa, ki takšnega potenciala nima. Vseeno se mu zdi smiselno, da bi na tem področju prišlo do "radikalne prerazporeditve sredstev" med nevladnim sektorjem in etablirano kulturo, če bi se to zdelo smiselno tudi ministrstvu za gospodarstvo, ki bo pripravilo strategijo o turizmu za prihodnji dve leti. Pri tem je sicer opozoril na trend, da se festivali zgoščujejo v poletne mesece, opozoril pa je tudi na vlogo izobraževanja o kulturi, da bi dvorane s kulturnimi dogodki zabeležile večji obisk mladih.

Predstavnika dveh lokalnih festivalov, Tanja Hladnik z izolskega Kina Otok in Janez Leban s tolminske Sajete, sta pojasnila izkušnje pri sodelovanju z lokalno politiko. Kot je povedala prva, je občina na začetku prepoznala festival kot potencial za turizem, a se je nato zgodil masovni turizem, ki mu infrastruktura ni sledila. Kino Otok tako po njenih besedah trenutno nima turističnega potenciala, ker obiskovalcev nimajo kam namestiti.

Podobno je povedal Leban: kulturni turizem se je v Tolminu preprosto zgodil, a po vseh teh letih infrastruktura, denimo kampiranje, še ni urejeno. Po njegovih besedah pa se je zgodilo še nekaj: s festivalizacijo Tolmina je Sajeta, čeprav je ena od začetnikov tovrstnega druženja na Sotočju, a ni usmerjena v množični turizem, postala moteč faktor za preostale festivale.

Nevenka Koprivšek s festivala Mladi levi je predlagala, da bi bilo smiselno vzpostaviti infrastrukturo po Sloveniji, ki bi omogočila sodelovanje med festivali in razpršitev vsebin iz Ljubljane po državi. Tjaša Pureber iz društva Asociacija pa se je zavzela za odpravo "sistemskih napak", s čimer bi medsektorsko in meddisciplinarno sodelovanje, ki je v umetnosti že prisotno, lahko uspelo na državnih in lokalnih razpisih, ki zdaj terjajo ozko, specializirano usmeritev.

Matjaž Farič s festivala Fronta je menil, da bi se morali vprašati, komu so festivali namenjeni. Njemu se namreč zdi, da gost, ki pride zaradi umetnosti, ni enak naključnemu turistu ali turistu, ki obišče zdravilišče. Predstavnica festivala Animateka Sanja Čakarun pa je izrazila bojazen, da se bodo festivali s prihajajočo strategijo o turizmu presojali zgolj skozi njihov doprinos k panogi. Namesto vprašanja, ali se bodo festivali in dogodki morali prilagoditi, da bodo zadovoljili interes turizma, bi se po njenem mnenju morali vprašati, kako doseči turiste, ki so že tu.