Očitno je, da se je položaj moških v sodobnem svetu spremenil. »Pravi« moški, ki je pogumen, močan, samostojen in ki nikoli ne joče, postaja vse bolj orumenela slika iz družbenega arhiva. K temu so nedvomno pripomogla ženska gibanja. Po stoletjih moške nadvlade smo potrebovali resna preizpraševanja o ženskah. Borba za enakopravnost in novo razdelitev vlog je, če to hočemo ali ne, že spremenila svet ali ga vsaj preusmerila drugam. Kaj pa moški? Od moških se pričakuje, da ne bodo več to, kar so bili njihovi očetje. Dali smo jim veliko napotkov, kakšni naj bi bili, vse manj pa imamo občutka za to, kakšni pravzaprav so. Zdi se, da so potisnjeni v položaj, v katerem se morajo nenehno opravičevati, ker niso ženske. In tako lahko danes vprašanja, ki so jih feministke postavljale o ženskah, uporabimo, ko razmišljamo o sodobnih moških. Kaj je torej moški? Ena od možnih prilagoditev je mehkužen moški, ki je pripravljen na kompromis. Neizogiben odziv na vse to osamosvajanje je mačističen moški, ki nenehno vztraja pri poudarjanju razlik med moškimi in ženskimi vrednotami. Ampak ne eno ne drugo sodobnemu moškemu ne bo pomagalo zgraditi nove moškosti. V vsej tej zmedi pa nekaj zagotovo drži: moški so enako drugačni od žensk, kot so ženske drugačne od moških.

In kako zdaj naprej? Kje naj moški iščejo moške, ki bi jim pomagali oblikovati sedanjost in prihodnost? Kje so ti pravi moški, ki jočejo?

Močni moški pišejo poezijo
Seveda vsi poznamo Bukowskega. To je tisti trmasti, samodestruktivni pisatelj, ki je pisal o seksu, kurbah, alkoholu in konjskih dirkah; o luzerjih, klatežih in marginalcih. Zraven pa še živel svoje pisanje. V svoji poeziji nas je spustil tako rekoč v svojo posteljo, da bi lahko iz prve vrste gledali neposredni prenos njegovega propadanja. Da bi lahko iz varnega sedeža uživali v humorju in trpljenju,pomešanih na neverjetno enostaven način. Da bi lahko brali prepovedano, tisto, česar sami nikoli ne bi izbrali; vedno bomo ostali ljudje, ki – tako pravi Bukowski –  'potrebujejo nedelje in praznike'. 

Ampak ko berem njegovo poezijo, se mi vseeno zdi, da smo nepravični in površni, ko ga obtožujemo ekshibicionizma in šokantnosti. Človek, ki je v samoti napisal šestintrideset zbirk poezije, je že moral nujno izraziti svoja čustva, saj očitno ni imel s kom govoriti njih. Neke vrste ekstrovertni introvert. Kot da bi v teh pesmih obstajali dve verziji Bukowskega, sam in sam med drugimi. Iz velike tišine in osamljenosti rojena potreba po izražanju v pisani besedi. Ta poezija je pisana iz trebuha in iz srca. Iz lastne potrebe. Brez preračunljivosti, z veliko cinizma, zavedanja, razočaranja in celo žlehtnobe. Ta brezkompromisnost mu je omogočila, da ostane pošten, odprt, močan in da brez opravičevanja piše o sebi, o moških čustvenih svetovih …

O svojem vzorniku Jonu Fantu je, ko je odkril njegove romane, rekel: »Končno moški, ki se ne boji čustev!« Mi pa danes, navdihnjeni z njegovo poezijo, delamo glasbo in predstavo o moških, ki se ne bojijo čustev!



(Iz gledališkega lista uprizoritve)