Jani Kovačič, 26. 9. 2012

Pismo Charlesa Bukowskega slovenskemu prevajalcu

Slovensko mladinsko gledališče in Društvo Familija, Charles Bukowski SMRT KADI MOJE CIGARE, režija Ivana Djilas, premiera 26. september 2012.
:
:
foto Peter Uhan
foto Peter Uhan
foto Peter Uhan

Pišete, da hočete prevest moje pesmi?
Ne vem, zakaj sploh odgovarjam, imate naslov mojega zajebanega agenta, nanj lajajte. Ampak zdaj sem že začel. Stvari kar pridejo, nisem jih klical, kar pridejo in ko jih zagrabim – jih ubijem. Mogoče si premislim in jih spremenim v domače ljubljenčke, recimo papigo, pitona ...
Pišete, da imate dobro vino in veliko prsatih ljubiteljic poezije, ki bi se rade volje pustile zajebavat in poniževat. Hočem kakšno mlado, sočno, tele amerikanske poetese so vse hipijevsko suhe, nobene joškače z mastno pičko. To bi me zanimalo. Imate tudi viski, vodko in šnops? Ta me spominja na očeta, kako je smrdel, ko nas je otroke pretepal.
Prevedli bi me?
Ni mi težko živet, le čemu – ne vem.
OK! Hočete prevajat moje pesmi?
Fajn. Če bo denar, pa sploh ni zadržkov. Moja žena, ki sem jo prepozno zbrcal iz postelje, je lakomna. Res bi moral najet zajebanega židovskega advokata, da se rešim te krote prescane. Ljubezen crkne hihitajoč se – ke-ne? Ne razumem bab, ne razumem sebe, ne razumem niti tega, da ne razumem. Svet težko pride do mene, ampak ko sem pijan sem svetoven, sicer hitro vzrojim in znam bit tečen. To mi gre. Znam tudi bit pijan. To pa res obvladam.
Torej prevajali bi?
Kogarkoli vprašam, nobeden ne ve, kje je ta vaša zafukana državičica. Sploh ste? Fajn je, če že pridem, da imam vsaj kam odložit svojo rit. Vsake toliko se ovem in celo preberem, kaj sem napisal. Za takega zajebanca je prekleto dobro napisano! Bom takoj splaknil tale viski s pirom.
Prevod torej? V … kako se že kliče ta vaš … jezik?
Emancipiram pijačo in fuk, a če bereš pesmi natančno, so to zgodbe, ki bi se lahko zgodile, ako bi bil trezen. Kar, hvala kurcu, nisem, drugače tega ne bi niti opazil.
Me boste res prevedli v te vaše neizgovorljive besede?
Ne vem, zakaj se poročam. Verjetno sem dober človek in se mi te slinaste pičke, polne verzov, smilijo. V bistvu sem strašno osamljen. Še dobro, da znam odpret flašo. Spijem lahko ogromno, kajti globoko v moji praznini pljuska pijača in nekega dne mi bo plima naplavila mojo bedno dušo kot lupino. Takrat se bom spet poročil.
Skratka, pripravljeni ste prevajat mojo poezijo?
Vedno gre za to, kaj si izbral. Moja pijana Amerika je resničnejša od trezne. Mi smo pionirji, ki postavljajo novi svet.
Prevedli me boste?
Koliko denarja rabi človek, da se mu splača opisovat življenje? Ta kurčev čusteni zemljevid! Ko bo šlo vse v tri krasne, bi bil rad zraven, tesno za jajci svojega kurca se bom rinil naprej.
Čemu bi sploh dovolil, da me prevedete?
Ima tvoja ženska fukiš postavo? Če ima, potem sem že skoraj za.
Ni mi do tega, da me prevedete.
Človek postaja močnejši, če ga sovražijo. In zanimivo – čim starejši si, vedno manj starih ljudi srečuješ. In vedno večkrat se porežeš pri britju.
OK, ne bom več zajebaval – velja – prevedite me.
Ma, v bistvu se mi jebe.
(Denar pošljite čimprej, da si ne premislim.)



(Iz gledališkega lista uprizoritve)

Ivana Djilas, SMG

Povezani dogodki

Roman Kuhar, 26. 9. 2012
Prostori moškosti, kjer nihče ne joče
Ivana Djilas, 26. 9. 2012
Moški, ki jočejo