V začetku osemdesetih, ko sem bil v drugem razredu osnovne šole, je v naši vasi veljalo nenapisano pravilo, da morajo fantje trenirati nogomet. Biti v šolski nogometni ekipi je bila edina možna izbira, tesno povezana z (biološkim) spolom: šele ko si igral nogomet, si bil pravi fant. (In pozneje: pravi dedec.) Seveda sem bil tudi sam vpisan v nogometni klub in kot vzoren učenec sem vzorno hodil na treninge. Žal pa ta vzornost ni dajala takih rezultatov kot tista pri šolskih nalogah: s preveč kilogrami sem nerodno tekal gor in dol po igrišču, se zapletal, če je žogo slučajno zaneslo na mojo stran (podal mi je tako ali tako ni nihče), do gola pa sem bil vsaj trikrat »podriblan« – tako da se soigralci najpogosteje niso mogli nadejati mojih zadetkov. Ampak vseeno sem vztrajno hodil na treninge, ker sem kot devetleten fant dodobra ponotranjil nikoli izrečeno lekcijo: nogomet je prostor moškosti, je tisti konstitutivni element tvojega spola, ki te loči od nasprotnega. Od tistega, ki je manj vreden, ki je jokav, rozast, zatopljen v punčkaste igrače in podobne traparije. In ki joče.

Ob sobotah smo imeli nogometne turnirje in vse, kar sem si takrat lahko želel, je bila trenerjeva odločitev, da me vključi v igro. Včasih me je vključil zadnjih pet minut, ko je bilo vse že odločeno. Še pogosteje sem celotno tekmo presedel na rezervni klopi. Tudi tisto soboto, ko se je turnir odvijal v mojem domačem kraju. Po koncu tekmovanja se je trener obrnil k meni in mi rekel: »No, prašiček debeli, ti boš pa zdaj pospravil tole mizo.« Takrat sem izstopil iz prostora moškosti: zajokal sem. Stekel sem stran … in do konca osnovne šole se nisem več vrnil na športno igrišče. Še blizu si nisem upal. Bil sem izključen. Mnogo let pozneje sem za vse to, kar se mi je zgodilo, našel prave besede, s katerimi sem si dogodek lahko razložil: bil sem postavljen ob obličje hegemonske moškosti.

Koncept hegemonske moškosti je nastal istega leta kot opisani dogodek. Leta 1982 ga je v svoji študiji o družbeni neenakosti v avstralskih srednjih šolah uporabil S. J. Kessler, kmalu za njim pa še R. Connell. Kessler je na osnovi zbranega empiričnega gradiva trdil, da v šolah ne obstaja zgolj hierarhija med obema spoloma (in hierarhija, povezana z družbenimi razredi), pač pa hierarhija obstaja tudi znotraj posameznega spola. Connell je ta koncept nato postavil v kontekst feministične analize patriarhata in poudaril, da je govor o moških nasproti ženskam preveč poenostavljen in da je pravzaprav treba govoriti o moškostih v množini. V množini je treba govoriti tudi o razmerjih moči med spoloma in znotraj posameznega spola. Rečeno v jeziku popularne kulture: ni res, da so moški z Marsa, ženske pa z Venere. Med Marsom in Venero je še vrsta planetov (vsaj v tej prispodobi, ne nujno tudi v astronomskem smislu), kar pomeni, da ni mogoče govoriti o unificirani skupini moških. Na to so, če smo povsem odkriti, pred Connellom opozorile že temnopolte feministične avtorice, ko so kritizirale feministično gibanje, češ da se osredotoča zgolj na vprašanje spola, pri tem pa ne vidi, kako spol »reagira« v kombinaciji z barvo kože, raso, razredom …

Hegemonska moškost pomeni »vzorec delovanja«, ki ohranja moško dominacijo nad ženskami. Ni zgolj vprašanje družbenih pričakovanj glede moške identitete in moške družbene vloge, pač pa pomeni tudi prakso, kako biti del prostora moškosti. Čeprav, kot poudarja Connell, v statističnem smislu hegemonska moškost ni prevladujoči tip moškosti, je zagotovo normativna. Je nekaj, kamor glavnina moških stremi, saj je to tista spolna norma, tisti vzorec delovanja, ki je v določeni družbi najbolj zaželen, ki ga podpirajo in s svojimi politikami reproducirajo država, cerkev in mediji in ki v končni posledici ohranja razmerja moči med moškostjo in ženskostjo in med posameznimi moškostmi. Hegemonski moški je tisti, ki ima moč in ki mu to moč pomagajo ohranjati družbene, kulturne in politične predstave o njegovi nadrejenosti in privilegiranosti. Hegemonska moškost torej ni zgolj nekaj »več« kot ženskost, pač pa je tudi več kot vse preostale moškosti. Nasproti hegemonske moškosti namreč stojijo nehegemonske, »podrejene« submoškosti.

M. Kimmel z zgodovinsko analizo razmerij med spoloma ugotavlja, da se je v zahodnem svetu današnji tip hegemonske moškosti začel razvijati v devetnajstem stoletju. Ta moškost je bila utemeljena z uspehom na kapitalističnem trgu. Prostor moškosti je bil zamejen z njegovim delom: tam je tekmoval z drugimi moškimi in v današnjem jeziku bi mu lahko rekli biznismen. Tovrstna moškost, pravi Kimmel, peha moške v boj za doseganje idealov uspešnega vodje in h kroničnemu terorju, ki ga povzroča njegova čustvena praznost. Moški pač ne jokajo. (Vsaj ne takrat, ko jih gledajo drugi moški.)

Koncept hegemonske moškosti je predstavljal pomemben mejnik v študijah spolov. Ne samo da je omogočil premik od razmeroma statične in včasih »psihologizirane« razprave o spolnih vlogah, pač pa je pokazal na nekaj, kar je dotedanja feministična analiza spola spregledala: žrtve hegemonske moškosti niso zgolj ženske, pač pa tudi moški sami. Raziskave so, na primer, pokazale na visoko stopnjo korelacije med hegemonsko moškostjo in agresivnostjo. Vendar ta ni izhajala iz hegemonske moškosti kot take, pač pa iz poskusov ustrezanja tej normi.

Moč, ki naj bi jo imeli moški, v sodobnosti zaradi dekonstrukcije patriarhata izgublja trdne temelje in je vse bolj načeta. To pri moških vzpostavlja nenavadno kombinacijo moči in nemoči, privilegijev in neprivilegijev. Gre za kontradiktorno izkustvo moči: moč, ki naj bi jo imeli moški, ne prinaša zgolj privilegijev moškim – in jih odvzema ženskam –, pač pa moškim lahko povzroča tudi bolečino, izolacijo in alienacijo. Kontradiktorno izkustvo moči pravzaprav pomeni vzpostavitev konflikta med družbeno izkušnjo spola – po kateri je moški del privilegirane polovice – in njegovo osebno izkušnjo nemoči: posameznik zaradi neustrezanja normativom hegemonske moškosti občuti nemoč, čeprav hkrati meni, da mu moč pripada. Tu nastaja frustracija.

M. Kaufman opozarja, da moški v procesu doseganja hegemonske moškosti zatrejo vrsto čustev, potreb in možnosti, kot so dovzetnost, občutljivost, empatija, sočustvo ipd., ker je vse to razumljeno kot neskladno z moškostjo. Vendar pa emocije in potrebe niso preprosto izbrisane iz življenja moškega, iz njegove psihe, temveč so le potisnjene vstran, zatrte in kot take neizražene in neizkoriščene ter škodljive, tako za moškega kot za njegovo okolico. V tem razcepu se skriva dvoreznost moči, ki jo pripisujemo moškosti. Ironija pa je v tem, da moški z zatiranjem čustev postane še bolj čustveno odvisen in nezmožen poskrbeti zase.

Moški se na tako imenovano »moško bolečino«, ki jo povzroča dvoreznost izkušnje moči, odzovejo tako, da bolečino preoblikujejo v gnev in nasilje do drugih ali do samih sebe. Tragedije z nasiljem v družini so le delček ilustracije prve situacije, v drugem primeru pa lahko govorimo o samodestruktivnem nasilju, ki se izraža v samosovraštvu, v psihičnih boleznih in odvisnostih.

Poznavanje »moške bolečine« je instrument, s pomočjo katerega lahko bolje razumemo moške in posledice, ki jih povzročajo dominantne ideje o hegemonski moškosti, nikakor pa to ne more biti opravičilo za nasilje. Kontradiktorno izkustvo moči je v določenih pogledih posledica neskladja med vse večjo politično enakostjo spolov na eni strani in zastarelimi kulturnimi imaginacijami o porazdelitvi te moči na drugi, a tudi to ne pomeni, da moremo rešitev iskati v ponovnem odkrivanju »prave moškosti«, iskanju Zevsove energije moškega in v vzpostavljanju domnevnega »naravnega reda«. Vse to so v osemdesetih in devetdesetih (in še zdaj) v Združenih državah Amerike in še kje počela mitopoetična moška gibanja, katerih intelektualni oče je Robert Bly, avtor uspešnice Divji moški. Zaskrbljeni zaradi domnevne feminizacije moških, zaradi domnevnega upadanja števila spermijev v moškem semenu in podobnih domnevnih katastrof, ki jih je moški svet deležen v postmoderni, organizirajo moške tabore, na katerih raziskujejo mite, povezane z moškostjo, in iščejo neko globljo moškost. Ta naj bi bila, kot pravi Bly, struktura na dnu vsake moške psihe in je trdna in nespremenljiva kot pred 20.000 leti. Le na dan jo je treba znova izbezati. Ali pa … ali pa se že enkrat odpovejmo tej nasilni spolni dihotomiji, čez rob katere že tako ali tako gleda vse več ljudi, ki ne morejo ali nočejo ustrezati eni ali drugi podobi. Morda pa bi vendarle poskusili s še bolj radikalnim vzpostavljanjem enakosti med spoloma in, če želite, s preseganjem spolov. S tako imenovano pozicijo fuck gender. Zdi se, da nam ta v sodobnem času lahko ponudi bistveno več kot iskanje »prave moške duše«, ki ni zgolj romantično zatekanje v izgubljeno preteklost, pač pa je vedno tudi politično, usmerjeno k ohranjanju razmerij moči med spoloma ...

Nobenega dvoma ni, da je trener, ki me je v začetku osemdesetih učil nogometa, izkusil kontradiktornost moške moči. Danes je vaški pijanec. Včasih ga še srečam, ko se maje proti domu ali v naslednjo gostilno. To, da je svojo nemoč takrat izživel na korpulentnem dečku, ki ni zabil dovolj golov, mu očitno ni pomagalo. A v tej zgodbi žrtev nisem jaz, pač pa on. Bil je žrtev svoje lastne moškosti. Žrtev normativnih idealov moške hegemonije. Žrtev predstav, kdo bi moral biti. In tako nikoli ni bil to, kar je v resnici bil. V tem je celotna tragika tega moškega – in še številnih drugih.



(Iz gledališkega lista uprizoritve)