Pred kakimi petnajstimi leti sem se zmedeno potepala po prizoriščih edinburškega festivala. Tja sem prišla z glasbeniki. Slovenska glasbena skupina Terra Folk je ves mesec vsak večer igrala v čudovitem šotoru Famous Spiegeltent, ki je tako star, da je v njem nastopala že Marlene Dietrich. Medtem ko so oni garali, sem jaz hodila po labirintu uličic starega mesta, ki je že samo videti kot scenografija, in sanjala o svoji bodoči uspešni karieri v repertoarnem gledališču in čudovitih klasičnih projektih. Sanjala sem o vsem, kar se še lahko zgodi, tako kot sanjaš, ko si na začetku nečesa. Iz ogromnega programa sem na slepo izbirala predstave uveljavljenih, a meni neznanih skupin, in novincev, ki so se prek tega festivala poskušali uveljaviti. Nekdo mi je povedal, da moramo nujno pogledati koncert skupine The Tiger Lillies v stari cerkvi, predelani v gledališko prizorišče. Napovedani so bili kot »edinstven anarhični brechtovski ulični operni trio, ki poje o vsem mogočem, samo da ni zraven nobenih plavolasih lepotic in fantov, ki tečejo po livadi.« Nikoli si ne bi mislila, da bo ta čudaški trio z belo pobarvanimi obrazi in močno poudarjenimi potezami obraza, skoraj grimasami, tako usodno zaznamoval neko obdobje mojega ustvarjanja. Z Boštjanom Gombačem sva se odpravila na koncert. Nikoli prej nisva videla ničesar takega. Bili so res edinstveni, ničesar njim podobnega ni bilo, sploh pa ne v našem domačem okolju. In če se malo poskušate spomniti, pred petnajstimi leti si ni bilo mogoče vsega najprej pogledati prek osebnega telefona na youtubu. Treba se je bilo odpeljati na festival, kupiti vstopnico in se prikazati na koncertu. 

Pevec Martyn Jacques je pel v falzetu in igral na mini harmoniko. Bobnar Adrian Huge sploh ni imel pravega kompleta bobnov, bolj nakakšen kup na stojala pritrjenih kosov bobnov, ropotulj in igrač. Basist Adrian Stout pa se je držal, kot da je vedno hotel biti klasični glasbenik in je po nesreči končal tukaj. Bili so čudovito nezainteresirani za ugajanje in prilizovanje publiki. Kot da smo mi prišli v njihov svet. Igrali so v resnici zelo minimalistično in obenem ves čas z zelo visoko intenziteto. Njihovi teksti res niso govorili o ljubezni in rožicah, vse je bilo v čudovito brechtovsko poezijo predelano resnično življenje na robu družbe. Glasba pa enostavna, še najbolj podobna otroškim uspavankam. Instrumenti, ki so jih uporabljali med predstavo, so bili tudi osupljivi, za nekatere še vedela nisem, kaj so: pojoča žaga, ukulela, teremin, trumpet call harmonica. In te otroške melodije, skupaj s čudovitim nadnaravnim visokim glasom, ki poje o prostitutkah in smrti, so dale lepoto življenju tam, kjer človek lepote nikdar ne bi iskal. Prvič sem zares razumela, kako se glasba in pripovedovanje zgodb na gledališkem odru lahko usodno prepleteta. To ni bil koncert, bilo je gledališče. Vse sem videla.

Inspirirana z novim odkritjem sva se z Boštjanom lotila raziskovanja glasbeno-gledaliških form. Ne vse možne načine sva naročala glasbene instrumente z vsega sveta. Za pojočo žago sva neuspešno prepričevala eno od slovenskih trgovin, ki prodaja švedske žage Sandvik, da v njihovem katalogu obstaja tudi model, ki je glasbeni instrument in se mu reče Sandvik Stradivarius, izdelek pa preizkušajo profesionalni glasbeniki in samo tiste, ki pokažejo ustrezen zvočni razpon, prodajo, kakih 250 letno; tudi v našem Petru Kuštru bo igrala ena. Na koncu sva žago naročila iz Skandinavije prek Amerike in dvakrat plačala uvoz in poštnino. Toy piano sva prešvercala v ročni prtljagi iz New Yorka. En večji kos, autoharp, pa nama je poslal prijetelj iz Amerike v diplomatski pošti. Skozi leta je Boštjan na svojih potovanjih nabavil večje število ukulel v različnih tonalitetah. Strast preizkušanja in zbiranja neklasičnih instrumentov se je nadaljevala in odkrila sva še druge zabavne instrumente, ki jih Tiger Lillies ne uporabljajo, lahko pa boste nekatere videli v tej predstavi. Čudovito rdečo žepno trobento recimo.  

Takrat smo hoteli narediti nekaj podobnega, a nismo hoteli pokrasti idej od Tiger Lillies. Zato smo potrebovali kak drug projekt. V roke so mi prišle zabavne in provokativne zgodbe v nadaljevanjih režiserja Pedra Almodovarja Patty Diphusa, izpovedi porno dive. Tako je na malem odru Mestnega gledališča v Ljubljani (pred petnajstimi leti tam še niso igrali muzikalov), nastala predstava, ki smo jo igrali kakih enajst let. Nekaj let preden sva jih midva prvič videla, leta 1998, so Tiger Lillies sproducirali svojo opereto Shockheaded Peter, prirejene pesmi iz otroške slikanice Heinricha Hoffmanna Der Struwwelpeter iz leta 1845 (v slovenščini izdana z naslovom Peter Kušter), in v nekaj letih z njo dosegli svetovno slavo. Ampak takrat je bilo na internetu mogoče videti samo nekaj fotografij. Naročila sva CD in to naju je stalo 150 dolarjev, ker so nama internetne barabe ukradle podatke s kartice in zapravljale na seks sajtih. Takrat,  samo petnajst let tega, še nismo vsega kupovali na internetu in je bilo tako nakupovanje tvegano. Najin naslednji glasbeno-gledališki projekt je bil za otroke. Po predlogi mehiške pisateljice Laure Esquivel sva naredila svojo opereto v Cankarjevem domu, Atrakcija Polifemo – okostnjaška opera. Inspirirano z mehiško estetiko in tematiko slavljenja dneva mrtvih in njihovo energetsko nabito glasbo. Po tistem smo v različnih zasedbah delali še precej gledališko-glasbenih projektov; nekateri so bili bolj gledališki, nekateri bolj glasbeni. Z Boštjanom sva naredila na stotine gledaliških songov. Za odrasle in za otroke. Ko sem takrat davno hodila po ulicah Edinbourgha in sanjarila, si nisem mislila, da se bo tako velik del mojega življenja vrtel okrog glasbe. Glede na to, da sem glasbeno neizobražena, ne igram nobenega instrumenta in nikoli ne pojem, niti pod tušem, niti ko sem sama v avtu.

In zdaj, petnajst let pozneje, mi ponudijo, da v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici delam točno tisto, česar takrat nisem hotela plagirati. Po tolikih letih bom delala Shockheaded Peter. Le da je medtem to postal napisan libreto, uveljavljen in že velikokrat igran v različnih gledališčih po svetu, za katerega se lahko kupijo avtorske pravice. Ne v kakem alternativnem gledališču, ampak v pravem dramskem gledališču. Postala sem kar malo ponosna na to naše gledališče, da ima tako veliko širino, da ima prostor za drugačne stvari. In se mi je zazdelo, da se življenje malo poigrava z mano. Mi hoče kaj povedati? Skleniti kak krog? Me kritizira in mi sporoča, da je čas, da zaprem to in začnem neko drugo poglavje? Ali me samo hoče spomniti na nekaj, kar imam rada in je postalo velik del mene?

Kakorkoli že, spet so prilezli na plan  čudaški instrumenti, otroške melodije, visoki glasovi, teme, ki niso ravno o rožicah in lepih dekletih. Mogoče boste pa tokrat vi odkrili nekaj, česar doslej niste še nikoli videli.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)