Magija nežnih belih zvezdic ... na zelenem nebu travnika ... kot dih lahnih regratovih semen, ki se vrtinčijo v toplem poletnem zraku, je začarala že vsakogar. Čarobna, hipna preobrazba bele bučke v neskooončno število majhnih, samostojnih kroglic. So te bele lučke misli, ki iz naših glav letijo do drugih, da bi nekje našle rodovitno prst? Naše želje, ki potujejo daleč v svet, upajoč, da se bodo uresničile?

Vsako seme, prej le del enega cveta, je sedaj popolni potencial – za naslednjo, novo, prav tako popolno rastlino regrata.

Ta čarovnija je navdihnila tudi Gregorja Strnišo in kreatorje predstave.

Gregor Strniša je literarni ustvarjalec 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Poleg besedil za popevke (Orion in Zemlja pleše), ki se jih je lotil – kot je sam dejal – le zaradi zaslužka, je napisal veliko pesniških zbirk, dramska besedila, prozo, predvsem za otroke, ter radijske igre. Med deli velja izpostaviti dramski besedili Žabe in Ljudožerci; obe še vedno igrajo na naših odrih. Njegove drame so dobile nekaj prevodov v jezike bližnjih držav, pesniške zbirke pa so prevedene v mnoge evropske jezike.

Pravljica Lučka Regrat je kot samostojna slikanica izšla leta 1987 pri založbi Mladinska knjiga, leta 2011 pa je bila ponatisnjena v Zlati ptici, antologiji zgodb in pesmi.

Strniša je zelo senzitiven opazovalec. Ne le naše družbe, ampak tudi vpetosti človeka v okolje, naravo in njene ritme. S tematiko in besedami se dotika tako vesolja kot (travnatih) tal. Seže po eteričnem, vendar ga v zgodbo projicira skozi materialno. V njegovih delih se kaže kompleksno in večplastno razmišljanje o svetu ter želja po odkrivanju, raziskovanju. Življenje ni vedno prijazno, je pa brez dvoma zanimivo in polno ugank, skrivnosti. V Strniševih besedilih ni zaznati vdaje ali obupa, temveč sprejemanje toka življenja, ki pa se ne obrača vedno tako, kot bi si človek zamislil in želel.

Potovanje Lučke Regrat nam plast za plastjo razpira različne svetove in jih med seboj na nepričakovan način povezuje. Dotakne se ključnih življenjskih vprašanj vsakega posameznika. Hkrati spretno nagovarja otroški svet (ki se mu približa tudi na nivoju jezika, vendar se kljub temu ne odreče eleganci izražanja) ter tiste kotičke odraslega, ki so še polni vitalnega duha in želje po spoznanju.

»Rada bi se videla!« vztraja Lučka Regrat, ki neutrudno išče ogledalo.

Kdo sem? Kakšen sem videti in čutiti od zunaj? Hote ali nehote smo vse življenje soočeni z ogledali  so-ljudi. Vsake oči, v katere pogledamo, so le v človeško podobo preoblečeno zrcalo. Vse nam prinašajo delček našega odseva. »Vsako zrcalo te ima malo za norca!« pouči Lučko Strniševa Erna. So naše podobe v očeh drugih izkrivljene? Nam nadevajo lažna oblačila? Ali je nekaj resnice v prav vsakem izmed njih in lahko končni odgovor najdemo samo v sestavljanki vseh delčkov?

Hkrati z željo po spoznanju nas preveva bojazen: kaj če nam videno ne bo všeč? Bomo zmogli sprejeti resnico? Nihamo med strahom in hrepenenjem po spoznanju. Tu vmes se giblje naša zgodba.

In vendar je tudi podoba nas samih neulovljiva. V hipu, ko nekaj uzremo, je uvideno že del preteklosti. Kajti vpeti smo v našo stalno spreminjajočo se naravo. Vsak naslednji trenutek smo nekaj ali nekdo drug. Nov človek. Presečišče vsakega posameznega »tukaj-in-zdaj«-a.

»V njem lahko vidi vse za sabo: travo, trpotce in regrate, velike takole kot topole kot sončnice, in najmanjše detelje take kot hraste – a same sebe pa v njem sploh ne najde: sredi pragozda v ročnem ogledalcu ni od lučke videti nič več kot nič.

Od same sreče, ko je strmelo v to ogromno zeleno vesoljstvo v zrcalu, se je seme zalezlo čisto vase in v zemljo.«

Morda pa je bistveno to, da znamo opazovati in končno opaziti vsako bilko »zelenega vesoljstva«. In lahko lastno podobo sestavimo le iz prepoznavanja svojega pogleda na svet.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)