Intervju z avtorjem Rokom Vilčnikom o krstni uprizoritvi besedila Večja od vseh.

Kako se lotevate pisanja? Ali radi najprej natančno načrtujete ali je vaš vstopni moment pri pisanju morda le detajl, zanimiv lik, tematika?

Redko načrtujem oziroma načrtovanje pride malo kasneje. Pomembna je ideja, včasih je lahko samo intriganten naslov. In potem lahko tudi nekaj let načrtujem, kako bom to napisal. Kar pomeni: nobenega izdelanega načrta, le misel, da to ne bi bilo slabo napisati. Največkrat pa gre za trenutni vzgib, ki se kaj hitro spremeni v materijo. Čeprav se mi zdi, zdaj ko moram razmišljati o teh stvareh, da sem imel odraslo Piko že nekaj časa v mislih oziroma v načrtu. Nerad rečem »v načrtu«, ker to potem pomeni, da moraš nekaj izpeljati, idej pa je veliko in je bolje, da se »gužvajo« v mislih, kot da jih je nujno uresničiti.

Med vašimi deli se znajde kar nekaj monodram oziroma monokomedij. Zakaj? Vam je ta enoosebna izpovedna oblika pisanja posebej ljuba?

Nekako mi gre pisanje v prvoosebni maniri kar samo od sebe. Rad živim svet skozi prizmo ene osebe, ampak biti mora »prava«. Sicer pa smo vsi »pravi«. Od vsakogar, ki bi ga dovolj stresli, bi dobili dobro zgodbo.
Anomalije »furajo« vsakogar od nas, razlika je samo v odstopanju v normalnosti. Seveda govorim o naši, splošno sprejeti etični moralnosti, ki pa tudi najde svoje podkaste. Taki so Pika ter Pavlek in Kleščar, vsi težijo k »normalnosti« in njihov glavni konflikt je v tem, da jih ljudje, ki živijo po načelih splošno sprejete normalnosti, ne razumejo. Po mojem pa ne bi nikomur čisto nič škodilo, če bi imel nekaj njihove. To so na nek način čudaki, ampak saj smo vsi, če bi nas dobro osvetlili. Ali pa stresli.

Se v vašem pisanju pozna vaša primarna izobrazba oziroma, če sklepam, tudi mladostniška ljubezen do likovne umetnosti?

Najbrž se. Vedno gledam to, kar pišem. Kot da prepisujem z neke posebne televizije v sebi. No, pravzaprav ekrana ni … Zraven sem. Včasih prav zaskrbljujoče uživam v teh »kožah«.

Kot ste v enem izmed intervjujev omenili, vam pisanje o že poznanih likih omogoči, da je gledalec hitreje pripravljen na osrednjo zgodbo, saj že pozna preteklost in značilnosti oseb.

Toliko tega je že napisanega … liki, karakterji že izdelani – zakaj ne bi uporabil nekaj že obstoječega?! Ne potrebuješ nobenega opisa, samo v svojo zgodbo ga zalepiš. Velikokrat nas kakšen dramski lik spominja na koga iz resničnega življenja ali pa na kakega literarnega junaka. Po drugi strani pa se rad poigravam s temi šablonami in jih mogoče tudi preizkušam – v novem okolju, v novih situacijah.

Rada bi omenila, da imajo vaša tri nagrajena besedila nekaj skupnega. Odrasla Pika nedvoumno spozna, da kljub prilagajanju in bivanju v svetu odraslih ne sme zanemariti vsega, kar je znala in posedovala kot otrok. Lawrence iz igre Smeti na luni najde edino upanje in edino lepoto v otroku, kar kaže na njegovo razočaranje in nezaupanje v svet, v katerem živi, kot bi bila »čistost otroške duše« edino mogoče zavetje. Toji iz besedila To pa pustite, da ostane večni otrok. Zdi se, da vam je pogled skozi otroške oči zelo pomembna perspektiva, na katero bi nas radi opozorili. Kaj je po vašem najbolj ključno v otroškem pogledu?

Nespremenjenost esence. Kljub nanosom časa in izkušenj, ki so pomembne zato, da sestri več ne vržeš avtka v glavo, če ni po tvoje, in nikoli več ne rečeš fotru, da ga boš ubil, ko boš »velki«, ker te nažene v sobo.

Pika je v svojem otroštvu pravzaprav vse tisto, kar bi si marsikdo v svojih najbolj norih sanjah želel biti, pa si ne upa. Zgodba Večja od vseh pripoveduje o tem, kako naš nori, divji, svobodni in kreativni del umestiti v družbo, prepolno konvencij, v njej zaživeti, a vendarle ohraniti svojo izvirnost. Piki nazadnje uspe. Kako se s tem soočate vi? Gotovo imate kot umetnik v sebi ta »Pikin del« zelo živ.

Ne vem, ali Piki to res uspe. Sprašujem se o vseh tistih pikah v drugih kulturah, ki so zelo ogrožajoče nastrojene proti tovrstni ali kakršnikoli drugačnosti. Do smrti se ves čas samo nekaj igračkamo. Včasih z zelo resnimi stvarmi. Tako si povzročamo veliko trpljenja.
Jaz se igračkam z besedami, včasih resno, včasih malo manj resno.

Ste Piko Nogavičko radi brali že v otroških letih; kako ste jo doživljali takrat?

Piko sem zelo vzljubil, ko sem se je lotil. To je oseba, s katero bi se družil. Je pa del kanona, ki ga sestavljata dve otroških besedili iz mojega otroštva, drugo je Ostržek.

Ki pa se na koncu prav tako pojavi v integralnem¹ besedilu Večja od vseh?

Tako je.

Pika Nogavička naj bi si v mladosti izmislila zgodbo o svojih starših, ki ji je pomagala preživeti. Kakšne iluzije si ustvarjamo odrasli, da bi lažje preživeli? Ali se te vlečejo že od otroštva ali si kot odrasli zgradimo nove?

Tole bom odgovoril za priročnik o samopodobi: največja iluzija, ki si jo odrasli ustvarimo, je, da smo odrasli.

Česa, mislite, bi se lahko naučili od Pike?

Zadnje čase se veliko ukvarjam z glasbo, s posebnim segmentom le-te, s petjem. A veste, da si možgani vsako melodijo natančno zapomnijo, brez napak? In če jim dopustimo, jo lahko tudi tako zapojemo, brez napak. A stalno nas kaj moti, kaj po nepotrebnem dodajamo in odvzemamo itd. Ustrašimo se ali pa hočemo preveč. Torej je fušanje naš izum. Hočem reči, da je Pika dekle, ki ne pozna fušanja. Kar njeno srce sliši, pride iz nje na dan kot popolna melodija. Naša zavest so ušesa, prisluhnimo, kaj nam pravzaprav hoče povedati srce – gotovo ne tega, da bi želeli komu kaj slabega.

Pika je neomajna optimistka, izjemno nezamerljiva in dobrodušna oseba. Tudi ko odraste. Morda ji prav vse to pomaga, da – čeprav na nenavaden način – (s)pluje skozi življenje …

Taka je bila moja oma. Ena sama velika pika. Srečo sem imel, da je bila del mojega življenja. Eni si nič ne prizadevajo, da so takšni, drugi moramo delati za to. Nisem optimist v klasičnem pomenu besede – le kako? Nisem srečen človek, imam pa veliko sreče. Sčasoma začneš živeti s hvaležnostjo v srcu. Ne potrebuješ optimizma, samo zaupanje.

¹ V gledališki predstavi ta del teksta ni uporabljen.

Povezava: PDF Gledališkega lista