Lučka v mestu izve, da so ljudje nori sami nase. Vsako zrcalo pa jih ima tudi malo za norca, zato so ljudje žalostni, ker v ogledalih svojih pravih odsevov ne vidijo. Da bi uzrla, kakšna v resnici je, mora Lučka Regrat premagati nekaj strahov, skleniti nekaj prijateljstev in prepotovati nekaj ovinkov in stranpoti, piše na spletni strani LGL.

Pravljica Lučka Regrat Gregorja Strniše, ki je sicer poleg nekaj mladinskih del med drugim znan tudi kot pesnik, dramatik in pisec besedil popevk, je z ilustracijami Ančke Gošnik Godec pri Mladinski knjigi izšla leta 1987. Leta 2011 je bila ponatisnjena v Zlati ptici, antologiji zgodb in pesmi, ki jih je ilustrirala omenjena avtorica.

Zgodba o Lučki Regrat se po navedbah LGL dotakne ključnih življenjskih vprašanj vsakega posameznika ter spretno nagovarja otroški svet in tiste kotičke odraslega, ki so še polni vitalnega duha in želje po spoznanju. Pripoveduje o sprejemanju samega sebe, o tem, kako smo hote ali nehote vse življenje soočeni z ogledali soljudi. Pa o izkrivljenih podobah in o želji po spoznanju, ki ga hkrati preveva strah, da nam videno ne bo všeč.

Strniša plast za plastjo razpira različne svetove in jih med seboj na nepričakovan način povezuje. Lučka Regrat je namreč regratova lučka s človeškimi lastnostmi. Poleg tega, da ima dve roki in dve nogi, lahko tudi naglas kriči in je radovedna. Je pravzaprav majhna deklica, ki živi le en dan. V tem dnevu spozna stvari, ki so ji bile prej tuje - ljudi, mesto, sadje, zelenjavo, luno, želvo...

Za likovno podobo predstave je poskrbela Tina Dobrajc, pod dramaturgijo se podpisuje Kristina Mihelj. Ta je poleg režiserke in Kristijana Krajnčana tudi avtorica besedil pesmi, razen pesmi Poletje in morje ter Senena kopica, katerih avtor je Strniša. Igrajo Maja Kunšič, Gašper Malnar ter kot gosta Katja Povše in Gregor Prah.