Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu lutk

Lutke so stare kot zgodovina sveta. Najstarejša oblika so gotovo primitivne maske, katerih deli so bili vodeni in upravljani s trakovi. Lutkovno gledališče je najstarejša in najbolj razširjena oblika poučne zabave. V starih časih najdemo sledi na Kitajskem, Egiptu, Grčiji in Rimu, kjer so bile lutke še posebej popularne.  V srednjem veku so v religijskih povorkah nošene lutke, ki so jih imenovali Marije. V sedemnajstem stoletju potujejo po evropskih sejmih animatorji s svojimi vozovi prepolnih lutk. Publiko navdušujejo ti »potepuški« umetniki, ki so istočasno tudi nekakšni potujoči zobozdravniki, »ruvalci zob«. Lutkarstvo je inspirirano s komedijo dell' arte, pojavljajo se prve politične predstave, ki opisujejo in komentirajo dogodke o katerih se ne sme govoriti javno. Iz ulic se lutke v 18. stoletju širijo v salone in elegantne dvorane, kjer prevzemajo zabavno in poučno nalogo. Zakaj se ob svetovnem dnevu lutk vračamo v preteklost? V hitrem in napornem času, bi se želeli spomniti začetkov, spomniti otroke, starše in umetnike, kako je kreiranje in igranje z lutkami najboljše vabilo kapacitetam imaginacije, istočasno pa tudi razvoju in izkoriščanju teh kapacitet. Ustvariti nek lik, ali žival, mu dati obliko, omogoča razvijanje psihomotoričnih sposobnosti ne le otroka, temveč tudi odrasle osebe. Ustvaranje kreativnih navad v izražanju, spodbujanje inventivnosti, pomeni iskanje tistega najgloblje skritega v nas, ki ga moramo izvleči in projicirati navzven. Svetovni dan lutk je priložnost, da lutko pokličemo na pomoč v vsakodnevnem življenju, kot izrazno sredstvo, ki odpravlja blokade, in ki vsakomur, prav vsakomur brez ekskluzivnosti, lahko nudi radost umetniškega izražanja.