Robert Waltl, 22. 4. 2007

Nekaj misli

Spominjam se, ko smo v Mini teatru pripravljali svetovno praizvedbo Koltesovega komada »Dan umorov v zgodbi o Hamletu«, kako smo slučajno v moji kolekciji antičnih lutk našli ostanke stare lutke z lobanjo. Ostale so samo vrvice, ki so nekoč povezovale ude na lutki, in pa skoraj smešna glava skeleta.

Verjetno se je že rutinsko sklicevati na Kleistovo klasično opredelitev lutkovnega gledališča kot najbrž najbolj sublimne gledališke vrste. Lutkarstvo bi, v zahodnih parametrih, poskušal glede na enostavnost forme, a moč sporočila, primerjati z vzhodnjaškimi umetniškimi oblikami. V njem je bistven trenutek modrosti, enostavnosti, izkušnje.

Ne da bi želel vstopati v spektakelsko naravo posameznih lutkovnih predstav, lutkarstvo odraža esencialno nrav gledališča. Predvsem kot medija, s katerim se ustvarja (v graditeljskem smislu) imaginarno. Z metaforičnostjo, strukturnim uporabljanjem simbolov je lutkarstvo avtentična umetnost, ki ni, kakor se pogosto poudarja, samo simbioza likovnosti, giba in zvoka. S svojo nemimetično naravo nas lutka uvaja v magične prostore, v katerih človek gradi paralelne svetove, drugačne od tistih, v katerih prebiva.

Lutkovna dramaturgija je bližja glasbi. Zato je tudi lutkovna režija a priori moderna in ni nepomembno, da se avantgardni teater z začetka dvajsetega stoletja, prav tako kot tudi postavantgardne tendence iz šestdesetih let, naslanjajo na izkušnje lutkarstva v stanovitni manifestnosti, v tendenci, da se tudi material doživlja čutno, konkretno. Tudi lutkovna igra je izvorno antipsihološka. Animacija v svoji biti podpira rudimentarno koreografsko strukturo. Animirati pomeni posredovati neki že kreirani gib.

Režiser v lutkovnem gledališču se pomalem razlikuje od tistega v tradicionalnem. Začenjam z delom na materialu, ki je sestavljen iz teksta, in ga širim v koncentričnih krogih s scenografijo, glasbo, koreografijo.

Izbor teksta pogojuje izbor stila, lutkovne tehnologije, izbor materiala, odnos do luči.  Predstave z bolj izraženo fabulo poskušam predstaviti v kombinaciji tradicionalnejših lutkovnih tehnik, bolj poetičnih ali proznih tekstov pa običajno ne adaptiram kot dramskih, temveč z lutkovno tehnologijo sugeriram to posebno emotivnost.

Pogosto se funkcija lutkovne režije povezuje z vzgojno. Vzgojo želim razumeti v izvornem, humanističnem smislu in kot tako, ki ni vezana izključno na otroštvo, adolescenco ali študije. Humanist se vzgaja celo življenje.

Lutkovna režija rezerve svojih motivov črpa iz pripovedne izkušnje, ustnega izročila, umetniške zapuščine. Istočasno pa sledi postulatom likovnosti. Zanimivo je, da se lutkarstvo goji tudi tam, kjer je figuralnost nezaželena iz religijskih razlogov.

Svojo »ars poetico« lutkarstva kot umetnosti, svoj pristop k njej bi imenoval kot odprt, eksperimentalen.
Ne gre za vprašanje pozerske samoopredelitve. Dokler bom užival v odkrivanju možnosti lutkovnega medija, bom ostal v njem. S ponosom lahko povem, da so moje predstave gostovale na festivalih po vsem svetu in da sem režiral verjetno prvo virtualno lutkovno predstavo na svetu, ki je bila prikazana na številnih mednarodnih festivalih in doživela fantastične odzive. Od Irana do Kube in Venezuele, Poljske in Turčije, do Avstrije, Italije, Hrvaške, Bosne in Srbije do Pakistana.

Govorim o projektu, ki sem ga ustvaril skupaj s prijateljema Darijem Kreuhom in Tadejem Fiusom. Ivica Buljan je napravil dramatizacijo Andersenove Palčice, ki smo jo nato prestavili v virtualni medij. Sam sem prek računalnika povezan s kamerami v programu in direktno upravljam z virtualnimi liki z joystickom, tipkovnico in trackerjem, sinhroniziram jih in sočasno animiram ter ponujam publiki vizure različnih likov, enako kot na filmu. Gre za interaktivno predstavo, v kateri otroci sugerirajo premikanje animiranih junakov.

Lutka je magični objekt. Spominjam se, ko smo v Mini teatru pripravljali svetovno praizvedbo Koltesovega komada »Dan umorov v zgodbi o Hamletu«, kako smo slučajno v moji kolekciji antičnih lutk našli ostanke stare lutke z lobanjo. Ostale so samo vrvice, ki so nekoč povezovale ude na lutki, in pa skoraj smešna glava skeleta. Telo sta sestavljali samo dve leseni palici v obliki križa. Koltesov Hamlet je intimna, intenzivno zgoščena poetska sanjarija, vsa je v psihoseksualnih niansah. Vaje so potekale povsem običajno, ampak nekako preveč šolsko, brez tiste posebne motivacije vse do takrat, ko se je v igro vključila ta lutka, ali bolje rečeno njeni ostanki. Ta lutka je predstavljala duh očeta, animiral jo je Jose, igralec in reper. Prvič je vzel v roke lutko in očetovemu duhu je dal blazno prepričljivost. Kasneje je Jose nadaljeval z delom z lutkami in danes igra v Mini teatru. Ne bom pozabil tega prvega dotika in te izkušnje, ki me je pretresla, čeprav sem imel do tedaj z lutkami že veliko izkušenj.

V svojih zadnjih lutkovnih predstavah se vse bolj posvečam sintezi dela z igralcem in lutko. Če bi analiziral zakaj, je na to verjetno vplivala postmoderna dramaturgija; vpliv filma, televizije, glasbenih spotov. Lutka je postala vsakdanjost te nove medijske stvarnosti. Prednost dajem hibridnim formam, rad imam, ko se živi igralec kot dramska oseba srečuje z lutko kot dramsko osebo, ko tečejo multiplikacije likov in oseb, ko lutka prevzema vlogo obeh. Animator nima več tradicionalne naloge, ni skrit za lutko, ampak kot igralec in kot lik enakopravno igra z njo.

Morda zveni narcisoidno, ampak otrok, za katerega delam in s katerim delam svoje lutkovne predstave, sem jaz. Ko jih režiram, kot da mi uspeva, kot nekoč Camusu, govoriti s seboj, s tistim svojim Jazom, ki je še zmeraj nekje tu ob meni.

Zdaj pa hitim v pekarno,  Mišmaševo seveda.

 

 

Mini teater, Robert Waltl

Robert Waltl, 22. 4. 2007
Mini teater
Maja Bavdaž Gross, Lutkovni studio LUTKARNICA Koper, 21. 3. 2010
Ideal: Politične lutke
Robert Waltl, 23. 3. 2010
Sublimnost in privlačnost
Robert Waltl, 23. 3. 2010
Sublimnost in privlačnost
Robert Waltl, Ivica Buljan, 19. 3. 2013
Srečen rojstni dan, dragi Niko Goršič ...