Korun je bil v svoji gledališki karieri znan po afiniteti slovenskih avtorjev, kot so Ivan Cankar, Mirko Zupančič, Matjaž Zupančič, Zdenko Kodrič, Dane Zajc, Peter Božič, Gregor Strniša, Slavko Grum in Tone Partljič. Stalnica njegovega repertoarja je bil Cankar, ki ga je spremljal od najzgodnejših gledaliških začetkov konec 50. let minulega stoletja. Tako je Hlapce režiral petkrat, trikrat komedijo Za narodov blagor in Pohujšanje v dolini šentflorjanski, dvakrat pa se je lotil Lepe Vide.
Pohujšanje v dolini Šentflorjanski je prvič režiral leta 1965 v ljubljanski Drami. Kritik Josip Vidmar ga je takrat označil za huligana, predstavo pa za "pljunek na Cankarja". Vidmar je svoje mnenje o Korunu pozneje spremenil. Leta 1968 je ob Ajshilovi Oresteji, ki je bila prav tako uprizorjena v ljubljanski Drami, zapisal, da je to mojstrska predstava.
Korunove predstave so bile vsaj v začetku modernistične, pozneje pa so ga nekateri označevali za fundamentalista. Bil je eden prvih reformatorjev slovenskega gledališča. Vztrajal je pri reformaciji in modernizaciji znotraj nacionalnih gledaliških hiš in kljub vabilom ni sodeloval pri eksperimentalnih gledališčih, kot je bil Oder 57. Za svoje uprizoritve slovenskih in svetovnih klasičnih dram je prejel pomembne gledališke nagrade in priznanja tako v Sloveniji kot na območju nekdanje Jugoslavije.
Pred nekaj leti se je Korun lotil še pisanja dramskih besedil. Kot je dejal pred premiero svojega dramskega prvenca Svetovalec, ki so ga uprizorili pred dvema letoma v Mestnem gledališču ljubljanskem, bi mu, če bi bil star 20 let, ne bi bilo tako neprijetno. "Če me pa imajo pri 88 letih za začetnika, je pa pač tako. Saj sem začetnik, priznam, a se nočem prerivati v cehu pravih slovenskih dramatikov, zdi se mi, da ne sodim mednje, da sem druge vrste človek, nekdo ki je iz ene stranke šel v drugo..."
Lani je krstno izvedbo v ljubljanski Drami doživela še predstava v režiji Matjaža Zupančiča Sveti mož, ki jo je avtor označil za postmeščanski igrokaz.