Režiser Mile Korun praznuje 85 let

Korun, ki je neizbrisno zaznamoval slovensko gledališče minulega stoletja, je študiral arhitekturo, zato je imel poseben posluh za prostor, tudi odrski, je povedal Svetina.

Z avtoriteto, karizmo in znanjem je znal v svoje ideje vključiti vse gledališke sodelavce, obenem pa se je zavedal, da je nosilec gledališke predstave igralec.

Korun je obenem znan po afiniteti do slovenskih avtorjev, kot so Ivan Cankar, Mirko Zupančič, Matjaž Zupančič, Zdenko Kodrič, Dane Zajc, Peter Božič, Gregor Strniša, Slavko Grum in Tone Partljič. To je v današnjem času, ko gledališča slovenske tekste uprizarjajo prej iz občutka dolžnosti kot naklonjenosti, po besedah Svetine redka vrlina.

Stalnica Korunovega repertoarja je Cankar, ki ga je spremljal od najzgodnejših gledaliških začetkov konec 50. let minulega stoletja. Tako je Hlapce režiral petkrat, trikrat komedijo Za narodov blagor in Pohujšanje v dolini šentflorjanski, dvakrat pa se je lotil Lepe Vide, piše v monografiji Mile Korun, ki jo je izdal Slovenski gledališki muzej.

Pohujšanje v dolini Šentflorjanski je prvič režiral leta 1965 v ljubljanski drami. Kritik Josip Vidmar ga je takrat označil za huligana, predstavo pa za "pljunek na Cankarja". Ples Hiacinte je bil namreč izvajan kot delni striptiz, se spominja Svetina. Vidmar je kmalu spremenil svoje mnenje o Korunu, saj je že leta 1968 ob Ajshilovi Oresteji, ki je bila prav tako uprizorjena v ljubljanski drami, zapisal, da je to mojstrska predstava.

Korunove predstave so bile vsaj v začetku modernistične, pozneje pa so ga nekateri označevali za fundamentalista. Ta oznaka se po Svetinovih besedah veže na njegovo doslednost, temeljitost in poštenost pri nenehnem preizpraševanju, kaj sploh ve o gledališču, ki ga razume za nekaj nedokončnega in nedokončanega. To je po mnenju Svetine nazorno pokazal v nedokončani igri Daneta Zajca Jagababa leta 2007. Leta 2011 je Mestnem gledališču ljubljanskem režiral Molierovega Namišljenega bolnika.

Korun je bil eden prvih reformatorjev slovenskega gledališča. Vztrajal je pri reformaciji in modernizaciji znotraj nacionalnih gledaliških hiš in kljub vabilom ni sodeloval pri eksperimentalnih gledališčih, kot je bil Oder 57, je še povedal Svetina.