Na novinarski konferenci ob predstavitvi Svetovalca ste omenili, da ste si zaželeli pisati dialoge. Zakaj šele zdaj, po bogati vsestranski karieri v gledališču?

Zdi se mi, da sem že posredno omenil, da zato, ker imam čas. Zdaj sem že upokojenec, ko sem zaključil poročilo o nekončanem Kralju Learu, sem razmišljal, kaj bi. In sem se spomnil, da bi lahko razrešil vprašanje, kako je z mojim znanjem pisanja dialogov. Ali jih znam pisati ali ne. In sem začel.

In kaj se vam zdi zdaj? Da jih znate pisati ali morate morate najprej videti predstavo?

To je zanimivo. Kadar se pogovarjam sam s sabo, si na to vprašanje odgovorim drugače, kot bom vam. Razlika je med tem, kar zaupam sebi in tem, kar zaupam vam. Če se pogovarjam sam s sabo, me ni sram in nimam nobenih zadržkov pred tem, da si rečem, da sem nad svojimi dialogi navdušen. Hkrati pa pomislim, da če berem druge drame, druge dialoge, sploh nisem navdušen. Torej na nek način sebe občudujem, ne pa drugih.

Je pisanje dramskih besedil morda nadomestilo za režijo?

Ne. Režirati ne morem več, ker sem napol gluh. Ne zanima me več toliko. Moram pa povedati, da ko sem začel pisati te dialoge, me je zgodba, tema teh dialogov vedno močneje okupirala. In sem začel razmišljati o temah, ki se pojavljajo v mojem življenju. Prišel sem do družbenih tem. Do teme, v kakšnem sistemu, režimu živimo. Nato sem se odločil, da bom, če bom pisal še naprej, posegal prav v osrčje teh tem. Zanima me problematika, kaj je revolucija ta trenutek. Je to še kaj uporabnega, kaj možnega. Kaj je z novo tehnologijo, z virtualno resničnostjo, internetom. Kaj je s trgom, kaj je z denarjem? Ali mora biti denar ves čas kot osnova kapitalizma ali ga lahko nadomestimo s čim drugim, in tako naprej. Tu je odprtih kup možnosti in vem, da bom prej ali slej zabredel v to goščavo.

Kje ste dobili ideje za svoje dialoge?

V sebi. V svojih izkušnjah.

Na novinarski konferenci ste omenili, da se kot avtor besedila niste želeli vmešavati v predstavo in da si je niti še niste ogledali. Zakaj ne? Ste se bali, da bo režiser v vas prevladal in nehote posredoval?

Tudi to. A pomembneje se mi je zdelo, da bi moje mnenje, ki ga imam o svojih katalogih, če bi ga preveč agresivno vsiljeval, na nek način prevladalo in bi izgubil objektivni kontekst.

Pa vendar ste slišali že veliko podrobnosti o predstavi. Ste že kaj radovedni in komaj čakate premiero? Vas mika, da bi si ogledali že predpremiero ali boste počakali?

Počakal bom do premiere. Moram vam iskreno zaupati, da pri svojih letih in s svojo gluhostjo težko sledim predstavi, posebej ker je to v večji dvorani, kjer je več odmeva. Tako da v teater pravzaprav žal ne pridem več, zaradi česar mi je grozno nerodno. Ampak na premiero moram priti, ker se to spodobi, ne zato, ker me zanima.

Pa vas res ne zanima ali se bojite, da ne boste mogli vsega doživeti?

Veste, jaz sem se od režije na nek način ločil. Z režijo sem zaključil. To pomeni, da sem na določen način zaključil s teatrom. Pri dvajsetih letih sem se poročil s teatrom, zdaj sem se pa od njega ločil, ko sem šel v pokoj. Zavestno. Rekel sem si, da se z gledališčem ne bom več ukvarjal na ta način. Predmet gledališča me še vedno zanima, berem kritike, z igralci in bivšimi študenti se o tem z užitkom pogovarjam. Zdaj ko sem postal pisatelj, zapisnikar dialogov, sem pa stopil v konflikt s tistim, od česar sem se ločil. Tako da sem zdaj na meji, niti poročen niti samski.

Po ločitvi od režije ste praktično začetnik v pisanju dramskih besedil. Kaj vam je bilo najtežje oz. kaj vam je bil izziv?

To je dobro vprašanje, a je psihološko zapleteno. Če bi bil star 20 let, mi ne bi bilo neprijetno, me ne bi bilo sram in mi ne bi bilo nelagodno, če me pa imajo pri 88 letih za začetnika, je pa pač tako. Saj sem začetnik, priznam, a se nočem prerivati v cehu pravih slovenskih dramatikov, zdi se mi, da ne sodim mednje, da sem druge vrste človek, nekdo ki je iz ene stranke šel v drugo. Prej sem bil levičar in zdaj desničar ali obratno. Ni mi do tega, da bi priznaval, da stare stranke ne maram in hočem v novo, ker to ni res. Pravzaprav hočem biti brez stranke. Zato sem zoper to, da mi rečejo dramatik.

Ste zato za Svetovalca izbrali burlesko, ki ni pogosto zastopana?

Jaz nič ne dam na definicije. Ne vem, kaj je tragedija, komedija, burleska ... Pomagam si z ironijo. Ironijo na nek način ljubim, privržen sem ji. Vse gledam z ironijo, tudi najin pogovor.

Je Svetovalec vaš zadnji dramski tekst?

Priznam, da je prvi, bojim pa se, da ni zadnji.