Nika Jurov, SiGledal, 5. 6. 2010

Metafikcijska Medeja

KRITIKA (Uroš Kaurin, Nataša Živkovič: Making Medea)- Performans kot premišljen kolaž igranja Müllerjevega dramskega besedila, vpletenega v igro o igri in samorelfeksijo dramskih ustvarjalcev.

foto Ajda Schmidt

Produkcija: Flota, zavod, Murska SobotaKoprodukcija: Flota Ljubljana, Plesni Teater Ljubljana, Moment Maribor 

Making Medea

  • Avtor, režiser, koreograf, kostumograf, scenograf, oblikovalec luči, idejni vodja, izvajalec: Uroš Kaurin
  • Soavtorica, sorežiserka, sokoreografinja, izvajalka: Nataša Živković
  • Dramaturginja: Maruša Majer

Premiera: 3. junij 2010
Datum ogleda: 4. junij 2010

Včeraj je bila v Plesnem teatru Ljubljana prva ponovitev uprizoritve Making Medea ustvarjalcev Uroša Kaurina in Nataše Živković. Delo je pravzaprav nekakšen metafikcijski performans, igra, ki sproti izgublja na svoji fikcijkosti in gradi na razkrivanju same sebe in svojih igralcev.

Uprizoritev je Uroš Kaurin, že čakajoč na prizorišču in osvetljen z relfektorjem, začel s pogovorom z dvema gledalkama, šele nato sta skupaj z Natašo Živković začela "zares" igrati oziroma natančneje, peti dramski tekst. Besedilo Heinerja Müllerja pravzaprav izgubi svojo prvotno vrednost - biti predstavljeno. Služi bolj za podlago predstavi ali bolje rečeno za izhodišče slabi uri uprizoritve. Ali še s tretjo besedo: služi kot izgovor. Veliko bolj zanimivo ali pa tudi namenoma izvedeno s strani izvajalcev je poslušati melodijo in najti izvirnik kot pa poskušati razumeti péto besedilo, ki se med identificiranjem glasbene podlage hitro izgubi.

Nataša Živković ima sicer tudi daljši monolog (dolg tri strani, nam velikodušno zaupa Uroš Kaurin), vendar njeno igranje soigralec neprestano prekinja, komentira in popravlja, kot da pravzaprav ne bi bili sredi igrane predstave, tam, kjer oder naenkrat nadomesti ves svet in se vanj transformira oz. je za čas uprizoritve edina realnost, temveč na učni uri dramske igre. Ob komentarjih "super" ali "še enkrat in roke dol, Nataša" se kljub prepričljivemu monologu Živkovićeve gledalec ne more potopiti v fikcijskost - ta ne le, da je namenoma prekinjena, temveč ima gledalec občutek, kot da sploh ni bila nikoli zares vzpostavljena.

Kljub naslovu Making Medea ("izdelava Medeje") pa to ni uprizoritev, ki bi skušala v celoti imitirati vajo pred nastopom oziroma izdelavo predstave, temveč le v odsekih ali pa še to ne. Gre za premišljen kolaž igranja Müllerjevega dramskega besedila, vpletenega v igro o igri in samorelfeksijo dramskih ustvarjalcev. Z neprestanimi komentarji obeh ustvarjalcev, s Kaurinovim neskritim vodenjem uprizoritve, s predstavitvijo lastne identitete (in ne tiste dramske oz. fikcijske) nas ustvarjalca pravzaprav popeljeta v lastno življenje in ponudita vpogled v resničnost dramskega, plesnega ali drugega umetniškega ustvarjanja. Ti komentarji spočetka presenečajo, pozneje pa so tudi ali predvsem vir smeha in parodije ter nasploh glavni predmet uprizoritve. Medeja je povsem potisnjena ob stran, gre bolj za način uprizoritve ali za obrat k igri in samim igralcem.

Zanimiv je odnos med Živkovićevo in Kaurinom, saj je slednji najprej vidni vodilni člen uprizoritve in tudi vodi Živkovićevo (večkrat ji kaj takorekoč ukaže ali jo usmerja), nakar se njun odnos delno zamenja in postane ona tista, ki komentira njegovo igro in ga primerja (ali podcenjuje) z Markom Mandićem, za na konec pa še nonšalantno doda, da je Mandić to pred leti odigral bolje. Kmalu po tem prizoru sledi že omenjen monolog Nataše Živković, med katerim jo Kaurin vseskozi prekinja, morda celo pretirano, ko se nalašč osredotoča na bolj ali manj nepomembne malenkosti, kot da hoče do kraja izpiliti njeno igro, po koncu katere pa jo potem povsem negira s stavkom, da je Nataša Živković francistka in komparativistka ter da občasno pleše, vendar da igralka zagotovo ni. Enako učinkuje že omenjena primerjava z Markom Mandićem, ki velja za odličnega igralca v slovenskem kulturnem prostoru. Morda je predstavljen kot vzor ali ideal, ki ga skušajo doseči mladi igralci oz. začetniki, kot pritisk na začetniške ali še nezvezdniške igralce?

Ali je to parodija na igralsko ustvarjanje ali zgolj samorefleksija igralca, je najbolje prepustiti odločitvi gledalca samega. Celotno uprizoritev je mogoče vzeti tudi kot uro zabavnega metafikcijskega igranja, a ob globljem premisleku je treba priznati, da se pod površjem odkrije mnogo več kot le zabava.

 

Povezave:

Uroš Kaurin, Nataša Živković

Špela Sodja, SiGledal, 15. 5. 2010
Plesalec pleše poezijo, pesnik piše ples
Zala Dobovšek, SiGledal, 16. 4. 2010
Demistifikacija zmajev
Špela Sodja, SiGledal, 17. 5. 2010
Brez vas ni nas
Nika Jurov, SiGledal, 21. 3. 2011
Praznujmo deseti praznik lutk!
Nika Jurov, SiGledal, 8. 12. 2010
»Srce in dušo sem vrgel v pantomimo«