Mednarodna poslanica ob svetovnem dnevu gledališča 2013

Nekoč je oblast svoj odpor do komedijantov reševala tako, da jih je izgnala iz države.

Današnji igralci in gledališke skupine pa zaradi krize pogosto zelo težko najdejo javni prostor ali gledališko dvorano in občinstvo. Vladajoči tako nimajo več težav z nadzorovanjem tistih, ki se izražajo z ironijo in sarkazmom, saj so igralci ostali brez prizorišč in brez gledalcev. Nasprotno pa so se morali oblastniki v času renesanse v Italiji zelo truditi, da bi nadzorovali komedijante, saj jim ni nikoli zmanjkalo občinstva.

Znano je, da se je veliki izgon igralcev commedie dell'arte zgodil v stoletju protireformacije, kar je privedlo do ukinitve vseh gledaliških prostorov zlasti v Rimu, kjer so jih obtoževali žalitve svetega mesta. Konec sedemnajstega stoletja je papež Inocenc XII. pod pritiskom zahtev najbolj nazadnjaškega dela meščanstva in visokih cerkvenih dostojanstvenikov ukazal porušiti gledališče Tordinona, v katerem naj bi po mnenju moralistov zabeležili največ obscenih prizorov.

V času protireformacije se je kardinal Carlo Borromeo v severni Italiji posvetil »odrešitvi milanskih otrok« in začrtal ostro ločnico med umetnostjo kot najvišjo obliko duhovne vzgoje ter gledališčem kot izrazom posvetnosti in ničevosti. V pismu sodelavcem, ki ga navajam po spominu, je zapisal približno takole: »V prizadevanju, da bi zatrli seme zla, smo se trudili poslati na grmado vsa besedila z nespodobnimi vsebinami, jih tako izruvati iz človeške zavesti in hkrati preganjati vse tiste, ki so besedila razširjali s pomočjo tiska.

Očitno pa se je hudič, medtem ko smo mi spali, dela loteval z novo pretkanostjo. Koliko globlje namreč seže v dušo to, kar vidijo oči, kot pa tisto, kar lahko preberemo v tovrstnih knjigah! Koliko bolj uničujoče lahko deluje na zavest odraščajočih fantov in deklet izrečena beseda, podprta s primernim glasom in gesto, kot pa mrtva tiskana beseda v knjigi. Nujno je torej iz naših mest izganjati gledališčnike, ravno tako kakor izganjamo nezaželene duše.«

Zato je edini izhod iz krize upanje, da se bo spet začel lov na nas in predvsem na mlade, ki bi se radi naučili dramske umetnosti: novo izgnanstvo gledališčnikov bi pod tako prisilo brez dvoma rodilo nepredstavljive prednosti za nove uprizoritve.

Dario Fo,
Milano, 29. januar 2013

Prevedla: Irena Zubalič Žan

***
Mednarodni gledališki inštitut/UNESCO, je poslanico ob svetovnem dnevu gledališča prvič v svet poslal  leta 1962. Od takrat se 27. marca s poslanico oglašajo uveljavljeni svetovni gledališki ustvarjalci. Svetovni dan gledališča, 27. marec, je leta 1961 razglasil Mednarodni gledališki inštitut (ITI). Prvo poslanico je napisal francoski dramatik, slikar in režiser Jean Cocteau, sledili pa so mu Arthur Miller, Laurence Olivier, Peter Brook, Maurice Bejart, Vaclav Havel in drugi. V Sloveniji ITI deluje pod okriljem Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

Dario Fo je igralec, režiser, scenograf in dramatik, ki ga poznajo in uprizarjajo po vsem svetu. Dobro ga poznamo tudi pri nas. V rodni Italiji pa žal ni vedno dobrodošel, saj je znan kot velik kritik vladajočih elit. Nad njegovimi besedili in tudi uprizoritvami, ki se vračajo k izvorom ljudskosti, se zmrduje tako Vatikan kot italijanske posvetne oblasti, pa  fašisti, komunisti, levičarji in desničarji...  Dario Fo je s svojo ženo od nekdaj politično angažiran gledališčnik. Rodil se je 26. marca 1926 v San Gianu pri Vareseju. Nekaj let je študiral arhitekturo, a je že leta 1950 začel delati na radiu in televiziji kot igralec in avtor satiričnih besedil. Dario Fo in njegova soproga Franca Rame sta ustanovila nekaj gledaliških skupin, ki so zaznamovale italijansko gledališko sceno. Leta 1997 je Dario Fo prejel Nobelovo nagrado za književnost.