Jasmina Založnik, 17. 10. 2011

Kritika: Evropejci

Produkcija češke platforme Boca Loca Lab - Festival Borštnikovo srečanje, 15. 10. 2011.
foto Petr Králík
foto Petr Králík
foto Petr Králík

Uprizoritev Evropejci (koncept podpisujejo Jiří Adámek, Martina Musilová, Jakub Kopecký) je kljub obravnavi političnega osvobojena enoznačnega opredeljevanja. S svojo odprtostjo ponuja paleto možnih branj in vstopov, nians, ki bralca usmerjajo naprej v premišljevanje, pozicioniranje in raziskovanje kompleksnosti jezika, diskurza in drugih sistemov izgradnje sveta.

Evropejce odlikuje svežina pristopanja k samemu gledališkemu mediju. Platforma Boca Loca Lab raziskuje metodološke postopke glasbenega in performativnega ustvarjanja. Dobesedno zapopade postmoderno, ki teži k odkrivanju novih produkcijskih in izraznih modusov. Vendar pri tem ne ostaja medla in kontradiktorna, temveč precizira in povezuje vse strukturne elemente.

Uprizoritev je zgrajena na treh nivojih; jezikovnem/zvočnem, vizualnem in performativnem, ki v medsebojnem prepletu in povezovanju ustvarjajo koherentno celoto. S pomočjo preprostih gledaliških sredstev (minimalistične koreografije, izčiščene scenografije in kostumografije, tekst brez neposredne besedilnosti) ustvarjalci preigravajo absurdnost praznine politične realnosti. Kljub zgodovinski bližini kreiranja Evropske unije in priključitve še zadnjih držav (med njimi tudi Češke in Slovenije leta 2004) v tvorbo, kot jo poznamo danes, kolektivu uspe lucidno razgrniti postopke, preko katerih EU (kot tudi druge politični sistemi) gradi in ohranja svojo ideologijo. Pri tem se ne poslužuje osebnih, sentimentalnih besedilnih vložkov, ne stavi na identifikatibilnost gledalca z vsebino oziroma zgodbo, temveč svojo moč gradi skozi niz navidezno arbitrarnih elementov, vpisanih v kompleksen semantičen sistem.

V uprizoritvi Evropejci libreto (podpisuje ga Jiří Adámek) sestavljajo fonemi, medmeti, korenske predloge, pripone in predpone, nedokončane stavčne strukture, ki akcent z izpraznjene retorike bodisi levičarske formalistično-konceptualne umetnosti Zahoda bodisi katere koli druge oblike umetniškega izjavljanja premaknejo na nove horizonte branja in razumevanja.

Libreto, sestavljen iz raznolikih metodoloških postopkov tvorjenja besedila, razpira večnivojskost učinkovanja jezika in njegove diskurzivne moči. Fonetika in ritmika, jezik v postopku nenehnega dekodiranja, razstavljanja, lomljenja, sestavljanja ustvarja kreativno polje vselej novih pomenov in branj. »Sila, nasilje, groza, zlo, posilstvo, stop, posredovanje, konflikti, žrtve, vera, boj, pravo, človekove pravice, masaker, populizem ...« Premik k posamičnim zlogom, korenom in predponam ter njihovemu medsebojnemu preigravanju (re-stitu-cija, reformacija, reprodukcija, regulacija ...) je le drug metoda v nizu metodoloških postopkov, ki vodijo k istemu cilju. Tako kot ponavljajoče se fraze učinkujejo zgolj v svojem potrjevanju. Vsebine ni. Vsebina je samo še prazna konstrukcija,  oklep, saj bolj kot skozi dejanska mesta izrekanja ideologija deluje skozi kazanje, prepoznavanje in utrjevanje njenih »gradnih« elementov. Vsi jih poznamo, v nas sprožajo čustvene reakcije, a hkrati njihovega mesta nikdar ne moremo z gotovostjo locirati. Ostajajo v zastoju, v neki vmesnosti med znanim, prepoznanim, a hkrati sistemsko neumestljivim.

Pod domiselno in preprosto, a znakovno zapolnjeno celostno likovno podobo uprizoritve (kostumografija, scenografija, maska in video) se podpisuje Jakub Kopecký. Pretežni del uprizoritve postavi v začrtan okvir, zapolnjen s peskom, ki aludira na televizijski zaslon. V strogih, elegantnih birokratskih kostumih, ki brišejo spolno razliko in vzpostavljajo načine totalne uniformiranosti, se vrši transformacija performerjev v partikularne strukturne elemente ene same entitete. Identitetne razlike se zabrisujejo v kostumografiji, minimalistični kožni maski (plastenje in uniformiranje obrazov kot nadgradnja biomehaničnih procesov), simboliki bele (označuje strahopetnost in pokornost) in v precizni in minimalistični koreografiji, v kateri postane posamičen člen vzgib za ravnanje drugega.

Likovni elementi gradijo podoben znakovni sistem, jasen, a hkrati nemožen (do)končne analize. Okvir kot platno, preko katerega se kot na televiziji ustvarjajo motnje, linearne črte zgoščevanja in redčenja. Kolažna projekcija, sestavljajoča se iz pop art, stripovskih, živopisanih abstrahiranih podob, ki odseva na telesih popredmetenih performerjev. Podaljšujoča se arbitrarnost v abstrahirajočih se sistemih in praznih konstruktih.

Podobno vlogo zavzame v uprizoritvi koreografija (delo Zuzane Sýkorove) Minimalistična preprosta, pogosto zasnovana zgolj na vsakdanjih korakih, gestah in premikih performerjev (zamenjave mest, nadomeščanja, koraki v levo in desno). Le-ti med seboj fluidno prehajajo in v izmeničnem zapolnjevanju praznih mest, v podaljševanju in izmenjavi kretenj ustvarjajo povezano entiteto.

Le ena črka, en sam gib zadostuje za spremembo pomena. Namenski »spodrsljaj«, zrežirana napaka (ena od performerk si med predstavo obriše nos) še dodatno izpostavlja preciznost in složnost celotnega ustvarjalnega kolektiva, dramaturgijo in režijo na »prst«, ki pokaže, da je sposobna premisliti vsak, tudi najbolj minoren del uprizoritve.

FBS

Povezani dogodki

Katja Čičigoj, SiGledal, 22. 10. 2011
Med TV dokumentarcem in telenovelo
Katja Čičigoj, SiGledal, 22. 10. 2011
Čakajoč zgodovinsko spravo
Pia Brezavšček, SiGledal, 15. 10. 2011
Je nostalgično mahanje z rojstnimi listi dovolj?
Jasmina Založnik, SiGledal, 20. 6. 2012
Vstopite! Odšli boste zadovoljni in zadovoljeni ...
Jasmina Založnik, 21. 10. 2011
Čisto navadno poročilo
Jasmina Založnik, 5. 6. 2017
Grešni kozel