V aktualni igri o človeški nemoči v sodobnem svetu absurdnih mehanizmov kontrole in obvladovanja, kapitala in politike igrajo Marko Mandić v naslovni vlogi, Kristijan Ostanek (Ignacij Detela), Klemen Slakonja (Ksaver), Zvone Hribar (Jernej Wolf), Nika Rozman/Mateja Pucko (Ana Wolf), Silva Čušin (Kronarca), Ivo Ban (Guverner), Boris Mihalj (Krištof Pajek), Matevž Biber (Mihael Vončina) ter Vanja Plut in Mateja Pucko (Kronarci).
Dramaturginja uprizoritve je Mojca Kranjc, kostumograf Blagoj Micevski, oblikovalec videa in organizator zvoka Fi Produkcija, lektor Arko in asistent scenografa Iztok Vadnjal.
Režiser uprizoritve Diego de Brea, ki je tudi avtor scenografije, razume Jančarjevo dramo kot izrazito aktualno igro o sodobnem svetu, zaznamovanem s tesnobnostjo, vklenjenostjo, brezumnostjo in brezizhodnostjo. Verjame, da ljudje sami privoljujemo v vsakodnevno nadziranje in da si kljub želji po spremembi sami vežemo zanko okoli vratu. »Drago Jančar opogumlja s svojim junakom Arnožem in njegovo idejo – čeprav morda komu egocentrično in utopično –, da je vredno poskusiti. Da je prav človek, kljub svoji globoki pogreznjenosti v družbeno in duhovno krizo, vendarle tisti edini odgovorni, ki mora razbliniti pustost in neizprosnost z bojevitim in kritičnim spopadom, s človeško strastjo, strahom in pogumom, ljubeznijo in sovraštvom. Da je človek tisto edino upanje novega, drugačnega in boljšega.«
Pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je največkrat prevajani sodobni slovenski pisatelj in prejemnik številnih nagrad. V svojih delih obravnava spore posameznika z družbenim okoljem in pripoveduje o tragičnem konfliktu med individualno človeško eksistenco in kaosom objektivnega sveta. Avtor je s prvo dramo Disident Arnož in njegovi leta 1982 vstopil skozi velika vrata naravnost v središče turbulentnega slovenskega in jugoslovanskega gledališkega dogajanja, ki se je razživelo, intenziviralo in radikaliziralo prav konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih let.
Drama Disident Arnož in njegovi je umeščena v prvo polovico 19. stoletja in inspirirana z življenjem utopičnega socialista Andreja Smolnikarja, za katerega avtor pravi, da je bil goreč in neuspešen verski in družbeni reformator, fantast in individualist, vztrajni oporečnik in izobčenec po svoji volji. Ves čas smo priča dvojni uprizoritvi: najprej je to Arnoževa osebna drama, drama njegovega ekskluzivnega individualizma, hkrati pa tudi drama soočenja sodobnosti in zgodovine, drama, ki jo sproži prav intervencija neke realne zgodovinske biografije v ideološke razmestitve sodobnosti in njeno simulirano ikonografijo.