Kot je uvodoma poudaril ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor, tretja koprodukcijska predstava z mariborskim gledališčem in druga po predlogi Jančarjevega dela po Velikem briljantnem valčku vsebinsko sovpada z rdečo nitjo letošnje sezone, v kateri želijo predstaviti dela s sporočilom, da je treba upati, sanjati in narediti spremembe.
Jančar, ki se trenutno mudi v Istanbulu, je zapisal, da "ne želi razlagati, kaj naj drama, ki se dogaja v 19. stoletju in jo je spodbudila usoda Prešernovega sodobnika in znanca Andreja Smolnikarja, pove gledalcem danes... Če eksistencialno vprašanje o uporništvu, o posamezniku, ki je drugačen in prestopa robove, o človeku, ki je s svojo predstavo o svobodi v sporu z vsem svetom in nazadnje tudi s samim seboj, deluje na človeški ravni in ne zgolj na ravni idej ali estetike, potem, upam, na nek način nagovarja tudi današnjo negotovost, občutek nemoči in kaotičnega sveta, v kakršnem živimo".
De Brea je povedal, da je bilo tudi zanj vprašanje, kako tekst, ki je bil vezan na določeno politično situacijo, predstaviti gledalcu v času, ko beseda disident ali upornik nima takšnega pomena, kot ga je imela v času nastanka drame. Zato je v središče drame postavil današnjega človeka, ki pristaja na kletko osamljenosti in kontrole in si sam veže zanko za vrat na račun varnosti, funkcije, službe, ipd.
Pri tem se de Brea sprašuje, kdo je ta človek, ki ne pristaja na omenjeno. To je Razkolnikov, "človek ki ve, da ga svet ne razume, je posameznik z močnim stališčem - in ne z mnenjem, okusom - ki ostaja zvest sebi in je pripravljen za notranjo svobodo vse ostalo izgubiti", je naštel de Brea.
Rešitev za izhod iz omenjenih razmer režiser vidi v duhovnosti. "Vse se da kupiti, uničiti, marsikoga ubiti, a duha se na da pokončati," je poudaril de Brea. Dodal je, da je prav to sporočilo avtorja Jančarja, ki ga sam izjemno ceni zaradi njegove lucidnosti in globine, v katero si Slovenci ne upamo pogledati in ga zato ne razumemo.
Andreja Arnoža v predstavi upodablja Marko Mandić. Kot je povedal, je to prvo sodelovanje z de Breo. Vaje za predstavo je opisal kot snemanje filma in sestavljanje izsekov, ki so jih sestavljali skupaj v želji, da bi našli bistvo, esenco.
Dramaturginja Mojca Kranjc je opozorila na gledališki list predstave, v katerega je vključena študija Janeza Pipana. Ta temelji na eseju, ki ga je napisal na povabilo makedonske teatrologinje Liljane Mazove in je izšla kot spremna beseda k njenemu izboru Jančarjevih dramskih besedil, ki ga je leta 2009 izdala pri Matici makedonski. Tokrat je esej z nekaj Pipanovimi dopolnitvami izšel še v slovenščini.
V predstavi poleg Mandića igrajo še Kristijan Ostanek, Klemen Slakonja, Zvone Hribar, Nika Rozman, Silva Čušin, Ivo Ban, Boris Mihalj, Matevž Biber, Vanja Plut in Mateja Pucko. Scenograf predstave je de Brea, kostumograf pa Blago Micevski.