Poleg Antona Bogova, baletnega prvaka SNG Maribor, in solistov mariborskega Baleta bodo na izjemnem baletnem dogodku ob spremljavi Simfoničnega orkestra SNG Maribor pod taktirko Simona Krečiča nastopili tudi naslednji ugledni gostje iz evropskih baletnih prestolnic: Viktorina Kapitonova, prvakinja Züriškega baleta, Maria Jakovleva, baletna prvakinja Dunajske državne opere, Denis Čerevičko, baletni prvak Dunajske državne opere, Hyo-Jung Kang, prvakinja Stuttgartskega baleta, Pablo von Sternenfels, solist Stuttgartskega baleta, Nikola Marova, prvakinja Praškega baleta in Michal Štipa, prvak Praškega baleta.
Poleg nekaterih najznamenitejših in najvirtuoznejših koreografskih točk iz baletne zakladnice, ki jo zaokrožujejo klasične mojstrovine, kot so Labodje jezero, Le corsaire, Esmeralda idr., se boste lahko v družbi evropskih baletnih zvezdnikov in tudi v objemu temperamentnih impulzov glasbe 20. in 21. stoletja (A. Piazzolla, Radiohead idr.) prepustili vznemirljivemu popotovanju skozi različne pokrajine baleta in plesne umetnosti.
Vabljeni, da se udeležite vrhunskega mednarodnega plesnega dogodka nove sezone, ki je posvečen ključni osebnosti in prvaku mariborskega Baleta, Antonu Bogovu. S svojo neponovljivo odrsko prezenco, brezhibnim partnerstvom in poglobljeno umetniško zrelostjo bo slovenskemu in evropskemu občinstvu predstavil nekatere najznačilnejše in najbolj čutne koreografske točke.
Biografije nastopajočih
Anton Bogov, baletni prvak SNG Maribor
Anton Bogov se je rodil v Omsku v Rusiji, baletno šolanje pa zaključil v Almatiju v Kazahstanu. Že v času šolanja je nastopal v šolskih produkcijah in gledaliških predstavah. Po baletnem tekmovanju leta 1993 v Moskvi se je zaposlil v Mednarodnem baletnem gledališču Ochi v Nagoji na Japonskem, kjer je še danes stalni gost. Naslednje leto se je priključil baletnemu ansamblu SNG Maribor, leta 1996 je postal solist, dve leti pozneje (1998) pa tudi slovenski državljan. Kot prvi solist in prvak mariborskega Baleta stalno nastopa tudi z drugimi ansambli: s SNG Opera in balet Ljubljana (z baleti Hrestač, Giselle, Ana Karenina, Labodje jezero), z Opero v Gradcu (z baleti La Sylphide in Navihanka), s HNK Zagreb (Trnuljčica, Labodje jezero, Don Kihot, Bajadera, Carmen) in z Narodnim gledališčem v Pragi (Labodje jezero). Je stalni gost mednarodnih baletnih festivalov v Osaki (Don Kihot in La Sylphide), Bregenzu (Don Kihot), z Romunskim narodnim baletom je gostoval po Evropi; udeležil se je tudi Festivala Kišinjev v Moldaviji, v gledališču v Toulonu pa je nastopil z baletoma Trnuljčica in Coppélia. V ZDA, natančneje v Atlanti v zvezni državi Georgia, je gostoval s predstavo Labodje jezero, z gala koncerti po Italiji (v Bologni, Genovi in Parmi) pa je nastopil v izbrani skupini Roberto Bollé and Friends. Čeprav je klasično izšolan baletni plesalec, velikokrat nastopa tudi v sodobnejših koreografskih stvaritvah (Balanchine, MacMillan, Massine, Clug, Turcu idr.). Na številnih mednarodnih baletnih tekmovanjih (v Seulu, Ljubljani, Budimpešti, Varni, Nagoji, Luksemburgu in Šanghaju) je med letoma 1995 in 2004 prejel visoke nagrade za izvrstno tehniko, najboljše partnerstvo in celostni umetniški vtis. Po izboru novinarjev revije Mariborčan je bil naj kulturnik leta 2006, leta 2007 pa je prejel nagrado Prešernovega sklada. Med njegove zadnje plesne kreacije spadajo naslovna vloga iz baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva (v koreografiji Valentine Turcu), vloga Don Joséja iz baleta Carmen Rodiona Ščedrina (prav tako v koreografiji Valentine Turcu), vloga Colina iz komičnega baleta Navihanka, blestel pa je tudi kot zapeljivec Vikont Valmont iz neobaročnega baleta Nevarna razmerja ter Princ Siegfried (Labodje jezero). Njegova zadnja vloga, s katero je pokazal novo dimenzijo umetniške zrelosti ter navdušil baletne kritike in občinstvo, je naslovna vloga dramskega baleta Jevgenij Onjegin.
Viktorina Kapitonova, prvakinja Züriškega baleta
Baletna plesalka Viktorina Kapitonova je študirala balet na Kazanski baletni šoli in Gledališki akademiji moskovskega Velikega gledališča (Bolšoj teater). Po zmagi na tekmovanju Mladi balet Rusije in tekmovanju Arabeska leta 2008 so se ji na stežaj odprla vrata številnih profesionalnih baletnih skupin in gledališč, čeprav je v solističnih vlogah klasičnih baletnih mojstrovin, kot so Labodje jezero, Trnuljčica, Don Kihot, Bajadera, Coppélia in Hrestač, nastopala že od leta 2005, in sicer po večini v Tatarski nacionalni operi Muse Jalila v Kazanu. Baletu Stanislavskega se je pridružila v sezoni 2008/2009, Züriškemu baletu pa leta 2010, odkar je na tamkajšnjem velikem odru nastopila v pomembnih vlogah, kot so Odette/Odile (Labodje jezero Heinza Spoerlija), solistične vloge v Spoerlijevih baletih Sen kresne noči, Če bi bilo danes jutri in včeraj danes, … und mied den Wind, Goldbergove variacije, Rosetta (Leonce in Lena Christiana Spucka), Dojilja (Romeo in Julija C. Spucka), naslovna vloga Spuckovega baleta Ana Karenina. Nastopala je tudi v koreografijah Georgea Balanchina, Matsa Eka, Williama Forsytha, Jiříja Kyliána, Douglasa Leeja, Wayna McGregorja, Martina Schläpferja idr. Na odru Züriškega baleta je predstavila lastno koreografijo Two Bodies – One Soul (Dve telesi – ena duša) v sklopu programa Mladi koreografi. V vlogah Giselle in vilinske kraljice Myrthe je nastopila v baletu Giselle (v koreografiji Patricea Barta) ob mednarodnih baletnih zvezdnikih Robertu Bolleju in Friedemannu Voglu. Je prejemnica plesne nagrade Prijatelji Züriškega baleta v letu 2015. Med njene zadnje baletne upodobitve spadajo vloge Odette/Odile v rekonstruirani koreografiji Alekseja Ratmanskega in Olimpia v baletu Der Sandmann (Zaspanček) Christiana Spucka.
Maria Jakovleva, baletna prvakinja Dunajske državne opere
Ruska baletnica Maria Jakovleva se je rodila v Sankt Peterburgu, kjer je med letoma 1996 in 2004 obiskovala znamenito baletno akademijo Vaganove. Nemudoma po diplomi (l. 2004 v razredu Ljudmile Koveljove) je bila angažirana v Marijinskem gledališču, kjer je plesala eno leto. Leta 2005 je postala baletna solistka, pet let zatem (2010) pa prva solistka Dunajske državne opere, v kateri deluje in ustvarja še danes. V svoji izjemno uspešni plesni karieri je Jakovleva poustvarila tako rekoč vse pomembne solistične vloge klasičnega in neoklasičnega baleta, med katerimi velja omeniti vloge, kot so Odette in Odile (Labodje jezero), Avrora in Princesa Florina (Trnuljčica), Princesa Marija in Klara (Hrestač), Kitri (Don Kihot), Gamzatti (Bajadera), Swanhilda (Coppélia), Bella (Netopir), Vivette (Arležanka), Olga (Jevgenij Onjegin) ter naslovne vloge baletov Silfida (La Sylphide), Giselle, Navihanka (La fille mal gardée), Romeo in Julija, Manon (v MacMillanovi koreografiji), Pepelka, Sylvia itn. Kot solistka je zablestela tudi v samostojnih baletnih točkah, kot je denimo Umirajoči labod (v koreografiji Mihaila Fokina), ter v sodobnejših baletnih koreografijah, med drugim v predstavah Libertango, Mayerling, Etudes, Rubies (v koreografiji G. Balanchina), Le Concours (M. Béjart), In the Night (J. Robbins), The Second Detail (W. Forsythe), Variacije na Haydnovo temo (T. Tharp), Glow-Stop (J. Elo), Summer Night Dream (J. Elo), Bach Suite No. 2 (J. Neumeier), Suite en blanc (S. Lifar) idr.
Denis Čerevičko, baletni prvak Dunajske državne opere
Baletnik Denis Čerevičko se je rodil v ukrajinskem mestu Doneck, kjer je obiskoval Baletno akademijo Vadima Pisareva, zatem pa še Baletno akademijo Heinza Bosla v Münchnu. Leta 2006 se je pridružil Baletu Dunajske državne in Dunajske ljudske opere. Dve leti zatem je bil imenovan za demisolista, leta 2009 je napredoval v solista, leta 2012 pa v prvaka Dunajskega državnega baleta. Njegov repertoar sestavljajo tako rekoč vse vidnejše vloge iz klasičnega repertoarja, kot so Princ James (La Sylphide), Basil (Don Kihot), Drosselmeyer/Princ (Hrestač v koreografiji Nurejeva), Moritz (Max und Moritz), Zlati idol (Bajadera), Princ Siegfried (Labodje jezero v koreografiji Nurejeva), Princ Florimond/Modri ptič (Trnuljčica v koreografiji Sira Petra Wrighta), Alain (Navihanka), Ulrich/Natakar/solist čardaša (Netopir), TV-koreograf (Le Concours v koreografiji Mauricea Béjarta), Mercutio (Romeo in Julija v Crankovi koreografiji), Lenski (Onjegin) idr. V solističnih vlogah je plesal tudi v Balanchinovih koreografijah Tema z variacijami, Rubini ter v koreografijah Sergeja Lifarja (Suite en blanc), Jeromeja Robbinsa (The Concert, Other Dances), Johna Neumeierja (Vaslaw), Williama Forsytha (The Vertiginous Thrill of Exactitude), Nilsa Christesa (Before Nightfall), Jean-Christopha Maillota (Vers un Pays Sage), Jorme Ela (Glow-Stop), Davida Dawsona (A Million Kisses To My Skin) in številnih drugih. Kot solist je gostoval v mnogih evropskih državah in po drugih kontinentih. Med osvojenimi nagradami velja izpostaviti drugo nagrado na mednarodnem tekmovanju mladih plesalcev v Kijevu (2004), prvo nagrado na tekmovanju Sergeja Lifarja v Kijevu (2004), prvo nagrado na berlinskem tekmovanju Tanzolymp (2005), srebrno medaljo na mednarodnem baletnem tekmovanju v Jacksonu v ZDA (2006), prvo nagrado na dunajskem tekmovanju ÖTR (2007), nominacijo za nagrado Benois za nastop v Forsythovi predstavi The Vertiginous Thrill of Exactitude (2011) ter zlato medaljo in prvo nagrado na 25. mednarodnem baletnem tekmovanju v Varni (2012).
Hyo-Jung Kang, prvakinja Stuttgartskega baleta
Baletnica Hyo-Jung Kang se je rodila v južnokorejski prestolnici, Seulu. Z baletnim treningom je začela leta 1998 v seulski srednji šoli za umetnost, Sunwha Art Middle School, obenem pa je od leta 1998 do 2002 obiskovala washingtonsko filialo Baletne akademije Kirov v ZDA. Z baletno skupino Universal Ballet Company je gostovala po vseh predelih Južne Koreje. Leta 2002 se je udeležila mednarodnega baletnega tekmovanja Prix de Lausanne in nadaljevala s študijem baleta na Baletni šoli Johna Cranka v Stuttgartu, kjer je diplomirala leta 2004. V sezoni 2003/2004 se je kot novinka pridružila Stuttgartskemu baletu, že v naslednji sezoni pa je postala članica baletnega zbora (corps de ballet). V sezoni 2008/2009 je napredovala na mesto demisolistke, v sezoni 2010/2011 pa je postala solistka. Po odličnem debiju v vlogi Julije v Crankovem baletu Romeo in Julija aprila 2011 jo je umetniški direktor Stuttgartskega baleta, Reid Anderson, imenoval za prvakinjo. Kot tehnično in interpretativno vsestranska plesalka nastopa v zahtevnih solističnih vlogah, pogosto tudi v novih koreografskih kreacijah sodobnih plesnih ustvarjalcev, ki so bile ustvarjene posebej zanjo: Maria de Medici (…, la peau blanche, Christian Spuck), solistična vloga v baletu Aftermath (Demis Volpi), Daydreamers (Edward Clug), Potujoča plesalka (Hamlet, Kevin O'Day), Leviathan (Douglas Lee), Neurons (Katarzyna Kozielska), Nightlight (Douglas Lee), SAP (Louis Stiens), Ssss… (Edward Clug), The Broadway Baby (Bridget Breiner, Demis Volpi), Veil (Sabrina Matthews), Absolute (Brent Parolin), Make me sway (Sarah Grether). Iz klasičnega in neoklasičnega baletnega repertoarja velja izpostaviti njene bleščeče upodobitve vlog iz baletov, kot so La Sylphide (Silfida), Giselle, Onjegin ter Romeo in Julija Johna Cranka (Tatjana, Olga; Julija), Dama s kamelijami Johna Neumeierja (Manon Lescaut), Trnuljčica v koreografiji Marcie Haydee (Princesa Avrora, Vila modrosti, Princesa Modre ptice, Rubin), Vrtoglavo vznemirjenje natančnosti (The Vertiginous Thrill of Exactitude) ter Workwithinwork Williama Forsytha, Salome Demisa Volpija (Luna), Qi (Louis Stiens), Mono Lisa (Itzik Galili), Gaîté Parisienne Mauricea Béjarta (Mlado dekle v belem) Las Hermanas Kennetha MacMillana (Adela), Kammerballett (Hans van Manen), Don Kihot Maximiliana Guerre (Kitri, Eva), Slice to Sharp finskega koreografa Jorme Ela, Siebte Sinfonie Uweja Scholza, Labodje jezero Johna Cranka (Neapeljska princesa, pas de six), Štirje temperamenti Georgea Balanchina (Prva tema) idr.
Pablo von Sternenfels, solist Stuttgartskega baleta
Baletni plesalec Pablo von Sternenfels se je rodil v mehiški prestolnici, Mexico Cityju, odraščal pa v različnih mestih. Pouk baleta je začel obiskovati na zasebni baletni šoli Momenta v Chicagu pri pedagoginji Stephanie Clemens. Po vrnitvi v svoje rojstno mesto se je pridružil baletni skupini Taller Coreográfico Avtonomne nacionalne univerze Mehike. Izobraževanje je v naslednjih štirih letih nadaljeval na Nacionalni šoli klasičnega in sodobnega plesa, nato pa se je še dve leti izpopolnjeval na Nacionalni baletni šoli na Kubi. Po dveh letih obiskovanja Baletne šole Johna Cranka v Stuttgartu je diplomiral leta 2012. Že med študijem se je udeležil več pomembnih baletnih tekmovanj, pri tem pa je kar dvakrat osvojil zlato medaljo na nacionalnem tekmovanju v Mexicu Cityju, nato pa še dvakrat bronasto medaljo na mednarodnem tekmovanju baletnih plesalcev na Kubi. Za svoje uspehe je prejel štipendije za poletno šolo Ameriškega baletnega gledališča (American Ballet Theatre) ter izpopolnjevanje na šolah Baleta Orlando in Baleta Houston, nato pa za Kubansko nacionalno šolo za balet, Rock School for Ballet in naposled za Baletno šolo Johna Cranka v Stuttgartu. V sezoni 2012/2013 se je kot novinec pridružil Stuttgartskemu baletu, v naslednji sezoni (2013/2014) pa je postal član baletnega zbora. V naslednjih dveh letih je napredoval najprej v naziv demisolista (2015), nato pa še v solista (2016). V času njegovega delovanja v Stuttgartskem baletu je nastopil v številnih tehnično in interpretativno zahtevnih vlogah v baletih, kot so Tramvaj Poželenje Johna Neumeierja (Vojak), Krabat Demisa Volpija (naslovna vloga), Pineapple Poll Johna Cranka (Jasper), A. Memory (Katarzyna Kozielska), Favn (Sidi Larbi Cherkaoui), Forgotten Land (Jiří Kylián), Kammerballett (Hans van Manen), Slavčeva pesem (Marco Goecke), Leonce in Lena (Christian Spuck), Male pošasti (Demis Volpi), Poema ekstaze (John Cranko), Qi (Louis Stiens), Requiem Kennetha MacMillana (solistična vloga), Lady in Norec Johna Cranka (Signor Midas, gost), Saloma (Jochanaan), Trnuljčica (Marcia Haydee), Pesem o Zemlji (Kenneth MacMillan), Neukročena trmoglavka (John Cranko), Workwithinwork (William Forsythe), Arena (Glen Tetley) idr. Posebej zanj so bile ustvarjene vloge v plesnih predstavah Plesalka v temi (Marco Goecke/Louis Stiens), Ognjeni ptič (Sidi Larbi Cherkaoui), Krabat (Demis Volpi), Neurons (Katarzyna Kozielska), Živalski karneval (Demis Volpi) idr.
Nikola Marova, prvakinja Praškega baleta
Baletnica Nikola Marova se je rodila v Pragi, kjer je že pri šestih letih začela obiskovati pripravnico Baletne šole Narodnega gledališča. Med letoma 1990 in 1998 je obiskovala Plesni konservatorij v Pragi pod mentorstvom Hane Vlačilove, Zdenke Nemcove in Pavla Ždichyneca. Že med študijem je bila dvakrat rezidenčna baletnica v Dresdnu. Po diplomi leta 1999 se je pridružila baletnemu zboru Nacionalnega gledališča v Pragi, leta 2001 je postala solistka, od leta 2006 pa je prvakinja Praškega baleta. S svojo virtuozno klasično tehniko, eleganco in prepričljivo odrsko prezenco posega po najvidnejših vlogah klasičnega in neoklasičnega baleta: Odette/Odile (Labodje jezero), Raymonda, Pepelka, Myrtha (za to vlogo je prejela nominacijo za nagrado Thalia) in Giselle (Giselle), Božična vila (adaptacija baleta Hrestač – Božična pesem v koreografiji Yourija Vámosa), Olga (Onjegin Johna Cranka), Silfida (La Sylphide), »M M« (Carmen Matsa Eka), Sabrina (Faust Liborja Vaculika), Mati in Vila (Pepelka Jean-Christopha Maillota), Carabosse (Trnuljčica v koreografiji Javierja Torresa). Plesala je tudi vloge, kot so Medora (Le corsaire), v Grand pas de quatre (na glasbo Cesareja Pugnija), v koreografijah Georgea Balanchina (Pas de deux, Tema z variacijami), Mihaila Fokina (Umirajoči labod), Jiříja Kyliána (Sinfonietta, Return to a Strange Land, Stamping Ground, Petite Mort), Conny Janssen (Álbum Familiar), Petra Zuske (Requiem, Ibbur ali Praški misterij, V gorah, D. M. J. 1953–1977, Marijine sanje, A Little Extreme, Empty Title idr.), Williama Forsytha (In the Middle Somewhat Elevated). Je redna gostja Nacionalnega gledališča v Brnu, Slovaškega narodnega gledališča v Bratislavi, Državne opere v Pragi, Narodnega gledališča Moravske in Šlezije v Ostravi ter tajvanske Dvorane Metropol. Leta 2002 je prejela prestižno nagrado Roža Philipa Morrisa, in sicer za najboljšo češko baletno umetnico. Prav tako je bila po izboru publike kar petkrat zapored izbrana za najbolj priljubljeno baletno plesalko na Češkem, leta 2008 pa je prejela še nagrado Thalia za upodobitev vloge Odette/Odile (Labodje jezero) v praški Državni operi.
Michal Štipa, prvak Praškega baleta
Baletni plesalec Michal Štipa se je rodil v češkem Brnu, kjer je začel obiskovati pouk baleta na Konservatoriju za ples, ki ga je uspešno zaključil leta 1998. Še istega leta se je pridružil baletnemu ansamblu Narodnega gledališča v Brnu, kjer je že od samega začetka posegal po najvidnejših solističnih vlogah v okviru baletnega repertoarja. Leta 2000 je postal baletni solist Brnskega baleta, v sezoni 2004/2005 pa je bil po številnih uspešnih gostujočih nastopih imenovan tudi za solista, leta 2009 pa tudi za prvaka Narodnega gledališča v Pragi. S svojo tehnično dispozicijo, odličnim partnerstvom in prepričljivo odrsko prezenco je blestel v številnih nosilnih vlogah klasičnega in neoklasičnega baletnega repertoarja, kot so Princ Siegfried (Labodje jezero), Romeo (Romeo in Julija), Jean de Brienne (Raymonda), Hrestač in Princ (Hrestač), Princ Albert (Giselle), Lenski (Onjegin Johna Cranka), Escamillo (Carmen Matsa Eka), James (La Sylphide), Oče (Pepelka Jean-Christopha Maillota), Princ (Trnuljčica Javierja Torresa). Nastopil je tudi v koreografijah Marijine sanje (Petr Zuska), Álbum Familiar (Conny Janssen), Petite Mort in Sinfonietta (oboje Jiří Kylián), A Little Extreme (Petr Zuska), In the Middle Somewhat Elevated (William Forsythe) idr. V sezoni 1998/1999 je prejel nagrado Roža Philipa Morrisa kot najvidnejši talent v polju klasičnega plesa, tri leta pozneje pa je prejel še glavno nagrado Philipa Morrisa. Leta 2004 je bil nominiran za nagrado Thalia (za kreacijo vloge Solorja v baletu Bajadera), še istega leta pa je prejel nagrado občinstva. Za upodobitev Princa Alberta v baletu Giselle mu je bila podeljena nagrada Thalia, ki jo je osvojil tudi leta 2007 (za glavno vlogo v koreografiji Brel – Vysockij – Kryl / Solo za tri). Kot solist redno gostuje v številnih gledališčih na Češkem in v sosednjih državah (Slovaška, Avstrija, Nemčija), prav tako v Rusiji (v Jekaterinburgu je nastopil v baletu Giselle), Španiji, na Finskem, v Italiji, Portugalski, Malti, Japonski, Kitajski, Tajvanu ter v ZDA in v Južni Ameriki.
Jelena Lečić, baletna solistka SNG Maribor
Baletna plesalka Jelena Lečić se je uveljavila kot prepričljiva interpretka najvidnejših solističnih vlog klasičnega baletnega repertoarja, ki jih je poustvarila v Srbskem narodnem gledališču v Novem Sadu. Med njene najuspešnejše odrske kreacije spadajo Odette/Odile (Labodje jezero), naslovna vloga baleta Giselle, Julija (Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva), Kitri (Don Kihot), Marguerite Gautier (Dama s kamelijami). Za svojo ekspresivno upodobitev Marguerite Gautier je prejela veliko pohval baletnih kritikov in občinstva. V času svojega umetniškega delovanja v Novem Sadu je sodelovala s številnimi priznanimi baletnimi ustvarjalci, kot so Giovanni di Palma, Bahram Juldašev, Guy Weizman (za vlogo iz Weizmanove predstave Language of walls je prejela nagrado Dimitrija Parlića), Leo Mujić (Carmina Burana), Staša Zurovac (Božanska komedija), Krunoslav Simić (Grk Zorba), Istvan Herzgo (Altum Silentium). Leta 2010 je prejela letno nagrado Srbskega narodnega gledališča v Novem Sadu za odlične odrske kreacije vlog Giselle in Odette/Odile, naslednje leto (2011) pa za poustvaritev vloge Kitri v koreografiji Gyule Harangoze. V sezoni 2013/2014 je začela novo poglavje v svoji plesni karieri, ki jo je zaznamovalo večkratno uspešno sodelovanje z Baletom HNK Zagreb, kjer je poustvarila nekaj najvidnejših solističnih vlog iz baletov Hrestač, Giselle, Coppélia na Montmartru, Ana Karenina. V istem času je začela svoje uspešno umetniško sodelovanje z Baletom SNG Maribor, kjer je ob solistih Antonu Bogovu in Catarini de Meneses zablestela najprej v vlogi Markize de Merteuil v baletu Nevarna razmerja Valentine Turcu, nato pa še kot Carmen (balet Carmen Rodiona Ščedrina v koreografiji V. Turcu) in nazadnje kot Tatjana (Jevgenij Onjegin, V. Turcu).
Asami Nakashima, baletna solistka SNG Maribor
Baletna plesalka Asami Nakashima se je rodila v Osaki na Japonskem. Pouk baleta je začela obiskovati s šestimi leti (Baletna šola Wakui) v rodnem mestu, nato pa se je izpopolnjevala na Baletnem konservatoriju Tanaka (prav tako v Osaki). Med letoma 2008 in 2010 je obiskovala Baletno šolo Dunajske državne opere in jo uspešno zaključila. Njeno nadaljnjo poustvarjalno pot v plesni umetnosti zaznamuje predvsem sodelovanje z mariborskim Baletom, ki se mu je pridružila v sezoni 2011/2012. Po uspešnem nastopanju v zborovskih plesnih vlogah je začela intenzivneje posegati po prepoznavnejših polsolističnih, v zadnjem času pa tudi po solističnih vlogah iz klasičnega, neoklasičnega in sodobnega baletnega repertoarja. Med njene vidnejše debije spadajo vloge, kot denimo Amor in Kitrina prijateljica (Don Kihot), Kolombina (Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva v koreografiji Valentine Turcu), Myrtha (Giselle), Medora in Gulnare (Le corsaire), Anitra ter Ingrid (Peer Gynt v koreografiji Edwarda Cluga), Izvoljena (Posvetitev pomladi E. Cluga), Olga (Jevgenij Onjegin v koreografiji Valentine Turcu), Klara (Hrestač), Red (Walking Mad Johana Ingerja). Tudi sicer nastopa v tako rekoč vseh plesnih produkcijah Baleta SNG Maribor (Nevarna razmerja, Grk Zorba, Carmen, Stabat Mater, Navihanka, Labodje jezero, Tango, Watching Others, Prêt-à-porter, Paquita idr.) ter v večjih produkcijah mariborske Opere z dodanimi koreografskimi točkami (Aida, Hoffmannove pripovedke, Črne maske, La traviata, Rusalka, Turandot idr.). Za svoje umetniške dosežke je prejela več nagrad, med drugim kar dvakrat nagrado Lydie Wisiakove, ki jo podeljuje Društvo baletnih umetnikov Slovenije (2013 in 2017), leta 2016 pa je osvojila tudi bronasto medaljo na 27. mednarodnem baletnem tekmovanju v Varni. Nastopila je na več gala baletnih prireditvah, in sicer v Rigi, Jurmali, Osaki in Tokiu.
Yuya Omaki, baletni solist SNG Maribor
Yuya Omaki se je rodil v Osaki na Japonskem. Z osmimi leti se je začel učiti klasični balet v baletni šoli Sanae Yamamoto pri profesoricah Sanae Yamamoto in Eri Sato. Leta 2007 se je posvetil tudi modernemu plesu, in sicer na Baletni akademiji v Münchnu v okviru Visoke šole za glasbo in gledališče pri profesorjih Kirilu Melnikovu, Konstanze Vernon, Robertu Northu in Janu Broeckxu s poudarki na klasičnem in modernem baletu, manirah v pas de deux ter narodnih plesih. Leta 2010 je na omenjeni baletni akademiji tudi diplomiral. Uspešno je sodeloval na številnih tekmovanjih ter osvajal prve nagrade, denimo na državnem plesnem tekmovanju v Kobeju (2004), mladinskem baletnem tekmovanju v Fukuoki (2007), državnem plesnem tekmovanju v Tokiu (2007) ter mladinskem tekmovanju v Nagoji (2009). Leta 2007 se je udeležil polfinala največjega mednarodnega študentskega baletnega tekmovanja YAGP na Japonskem, kjer je osvojil prvo nagrado in se uvrstil v finale omenjenega tekmovanja v New Yorku (2008). Nastopil je tudi na 36. prestižnem baletnem tekmovanju za veliko nagrado Lozane, kjer se je uvrstil v polfinale, leta 2016 pa je osvojil bronasto medaljo na 27. mednarodnem baletnem tekmovanju v Varni. Nastopati je začel leta 2000 v okviru vsakoletnih predstav baletne šole Sanae Yamamoto, med drugim kot James v prvem dejanju Silfide, v velikem pas de deux iz baleta Plamen Pariza ter v velikem pas de deux iz baleta Gusar. Leta 2009 je nastopil v predstavi Don Kihot v Državnem gledališču v Münchnu, od leta 2011 pa pleše v Baletu SNG Maribor, kjer je nastopil v predstavah Don Kihot, Hrestač, Hommage à Stravinsky, Romeo in Julija, nazadnje pa je na mariborskem odru zablestel v virtuozni kreaciji solistične vloge Dvornega norčka iz klasičnega baleta Labodje jezero.