Prevpraševanje mesta umetnosti, njene (ne)moči, pogledov in selekcijskih podvigov s strani tistih, ki imajo moč, je seveda osrednjega pomena. Ne zato, ker dejansko razkriva njeno ozko(gledo) polje, temveč ker kroji okvire tega, kar nam umetnost sploh lahko še pove. Pri tem je seveda bistveno, v kakšnih razmerah lahko nekaj izjavlja. V kakšnih razmerah deluje. Kar ponovno vrne bumerang k tistim, ki stojijo na mestu veznega člena med umetnostjo in občinstvom, med umetnostjo in trgom.

S tem vprašanjem se oziram nazaj k Mladim levom oziroma tistemu delu, ki smo ga že videli. S tistega mesta, s katerega smo ga uspeli ugledati. Z njim se obračamo k producentu tega istega festivala. Producenta, ki kontinuirano gradi več linij. Čeprav bi lahko rekli, da sta njegova moč in uspeh ustvarjena predvsem na dveh premisah. Na eni strani je to občinstvo, na drugi pa ekološke teme in skupnost, ki jo skozi ekologijo odnosov Bunker ustvarja.

Bunker kontinuirano, vztrajno in predano delo na pridobivanju novega občinstva, njegovem targetiranju, kar nemara potrjuje tudi premišljeno zastavljen festival s heterogenimi formati predstavljanja. Kakofonija glasov. Za vsakega nekaj. In poleg tega tudi trud, vložen v ustvarjanje vzdušja, ki na festivalu vlada.

Tako za ustvarjalce kot tudi obiskovalce. Za tiste, lačne druženja in nočnega pohajanja, so Mladi levi zagotovo pravo mesto. V Drugi pomoči, kot je že leta v navadi, se festivalski gostje in obiskovalci neprisiljeno zapletejo v pogovor ali samo skupaj prepustijo še zadnjim počitniškim užitkom; plesu in neobremenjenemu popivanju. Kljub temu da sem se sama iz tega vrveža umaknila, mi ostaja ta (ob)festivalski prostor v lepem spominu. Številne neprespane noči ob reviziji videnih predstav. In nato prestavitev iz odprtega prostora v pisarniško poustvarjanje in zapisovanje doživetega za festivalski časopis Arena. A tokrat revije ni. Njen čas je potekel. Tiskani in elektronski medij je zamenjala začasna radijska postaja Tabor. Poskus stvaritve »community radia«, ki marsikje v tujini tako dobro uspeva. Odprta platforma za vse in ne več zgolj za peščico prostovoljcev, ki so svoje poglede, ostre jezike, drugačne formate pisanja redno predočili festivalskim gostom. Morda zato, da bi jih usmerili k možnim pozicijam refleksije. Morda zgolj zato, ker smo potrebovali prostor, kjer bi lahko brez omejitev povedali, kar se nam plete po glavi. Morda zgolj zato, da bi sprovocirali. Zapomnite si, sprovocirali. K temu pomembnemu pojmu, se bomo še vrnili.

Še prej pa preidimo k drugi liniji, ki jo Bunker izpostavlja. Večleten intenziven poskus preoblikovanja javnega prostora oziroma skupnega prostora in z njim tudi zavest prebivalstva o njegovem pomenu. Naslavljanje ekologije, izgradnja bolj stabilnih skupnosti, promocija alternativnih oblik bivanja, skrb za preobrazbo javnih površin v namenske, družabne otočke skupnega. Spomnimo se le ene v dolgi koloniji poskusov; intervencija ProstoRož pred nekaj leti, ki je parkirne prostore preobrazila v igrišča, zajtrkovalnico, postajališča za počitek in s tem lucidno dregnila v mestno oziroma državno politiko ureditve prostora. Kot vedno. Pokazali so, da bi lahko tudi ti majhni prostori, očiščeni avtomobilske pločevine, zagotavljali kvaliteto življenja v mestu. Da bi lahko te prazne parole »zdravega, čistega mesta« resnično dosegli zgolj in samo tudi z dejanskim »posegom« v avtomobilski lobi.

Ena takšnih majhnih zmag in tudi provokacij sistema, je uspela Bunkerju tudi letos. Pred Staro mestno Elektrarno sta izginila dva parkirna prostora. Na njunem mestu pa je nastal prostor za 10 novih. Seveda to ni bila magična razširitev parkirišča, temveč njegova preobrazba. Namesto avtomobilov kolesa. To je le ena majhna zmaga, zmaga za vse kolesarje. Zmaga, ki dokazuje, da je z majhnimi poskusi mogoče narediti veliko. Bunkerju na tej točki uspeva.

Ne nazadnje so Mladi levi v čudni mešanici stilov, formatov, držav porekla predstavljenih predstav, izjemni. Morebiti čudaška neusmeritev jih dela fokusirane. Prepoznavne. Evropa se spleta z Azijo, spogleduje občasno z Afriko in Ameriko. Ples se stika z glasbo, dokumentarno gledališče z instalacijami, domači ustvarjalci s tujimi. V tem konglomeratu se zdi, da te vselej nekaj presune, preseneti, prevzame in na drugi strani odbije, razjezi ali dodobra sprovocira. To je njen čar.

Tokrat je vlogo grešnega kozla zame odigrala predstava The Curators' Piece. Prav zato sem se o njej že razpisala, a svojega pogleda morda nisem poglobljeno umestila. Ni šlo za to, da mi predstava ne bi dala ničesar. Da bi bila tisti nič, ki ga označujemo z golo potrato in željo po takojšni pozabi. The Curators' Piece je naslovil številna vprašanja, ki se dotikajo vseh nas, ne zgolj tistih, ki delamo v umetniški sferi, temveč tudi tistih, ki umetnost spremljajo, in celo tistih, ki je ne. Ne nazadnje ima umetnost vselej neko mesto. Ne da se je spregledati. Kot jaz ne morem spregledati vojske, ampak to je že neka povsem druga zgodba. Kakšno je to mesto, mesto umetnosti danes, ne sme in ne more biti vseeno. Ne mislim posegati po trivialnih argumentacijah, da je umetnost javno dobro, saj kot vemo, to umetnosti ni pripeljalo nikamor. Kvečjemu jo je še bolj tesno povezalo s kapitalizmom. V vseh teh preživelih in jalovih argumentacijah se umetnost zgolj zatika v lastni zanki nezmožnosti spremembe. Upala sem, da bo The Curators' Piece te spremembe morebiti nakazal. Jih prežvečil v radikalni, morebiti povsem utopični gesti naslavljanja. A jih ni. Raje se je potopil in zavlekel v varno okolje trivialnega, poznanega, slišanega, morebiti celo za kanček ambivalentnega, a vsekakor ne zares premišljenega naslavljanja.

Vprašanja, ki so si jih kuratorji medsebojno postavljali (kaj kuriraš, kako plačuješ; koga naslavljaš; je pomembnejše delo ali avtor; kje stojiš na mednarodni in kako se pozicioniraš znotraj lokalne scene; imaš sploh jasen kuratorski fokus; ali ni gesta brezplačnega vstopa nekaj, kar samo utrjuje predpostavko, da ta nima vrednosti; zakaj delaš, kar delaš; si naredil vse, da bi bila umetnost vidnejša; da bi postala »družba boljša« ...), so bila sicer preprosta, če ne celo banalna, a kljub vsemu še kako pomembna. Ne zaradi potrebe po nenehnem reflektiranju lastnega dela, temveč prej zato, ker naj bi vsaka refleksija vključevala prevpraševanje ujetosti v vzpostavljene konstruirane resnice. Še bolj radikalno bi morala poseči v svoja razmišljanja, lokalna in »globalna«. Pokazati tenkočutnost in sposobnost obračanja kompasa izven miljeja lastnega ega.

Niti, ki jih pletejo skozi mreže, sodelovanja, podrejanja sistemu, bi morali zagrabiti strateško, v smeri njihovega predrugačenja. Za majhne zmage. Za majhne spremembe. Ne želimo povezovanja zaradi povezovanja samega. Ne zanimajo me programi in njihovi fokusi kot poskus premišljevanja o relevantnosti topik, aktualnosti predstavljenega, presežki, zbrani na enem mestu. A še kako zelo me zanima ta nevarna bližina umetnosti in kapitalizma. In mesto, ki ga v tem odnosu zastopajo kuratorji. Kaj storijo za njuno še večjo bližino. In kaj, če sploh, za njuno oddaljevanje.

Ne gre za to, ali si boljši ali ne od drugih igralcev na sceni, temveč prej, kaj lahko skupaj s temi akterji narediš, da bi se logiki, v katero smo ujeti, zoperstavil. Nihče ni nedolžen. Vendar se zdi, da se tega kuratorji (vsaj tisti, ki so se predstavili) ne zavedajo. Takšna pozicija je nevarna, ko preide v samopotrjevanje lastnih lažnih utvar.

Zato se zatikam ob tej dotični predstavi. Ki je daleč od majhne zmage. Prej velik poraz in predočenje s samim sistemom. In njenimi protagonisti. Ker sistem deluje le ob njih. V dialogu. Ki je lahko drugačen. Oster, premišljen, radikalen.

Ali pa je njena intenca provokacija, grda šala prikaza zamegljenega pogleda, ki je potreben, da nekaj premakne. Da mi razkrije umetniški svet, ne zgolj kot potencial mojega premisleka o singularnih postavitvah, temveč neposredno zareže v problemsko polje same umetnosti. Kako se opredeljuje Bunker do te tematike? Kakšne majhne zmage je dosegel na tem mestu? Kakšne provokacije je samemu sistemu nastavil? Jih je sploh? Jih sploh želi ali poskuša?