Tjaša Tomšič, 6. 5. 2018

“Lutke moraš imeti rad. Če ne, ni nič od tega!”

— Metka Macarol Hiti, prva lutkovna Zvezdica Zaspanka (Lutkovni spomini #2)

Foto: Arhiv Lutkovnega gledališča Ljubljana in Lutkovnega muzeja

Ste se kdaj vprašali, čigav je glas Zvezdice Zaspanke, lutkovne predstave, ob kateri smo po malem rasli čisto vsi? In kdo stoji za prikupno Mojco iz predstave po besedilu Lili Novy in Vide Taufer, Mojca in živali? Čeprav je Metka Macarol Hiti svojo poklicno pot nadaljevala pod Hipokratovo zaprisego in se je od recitatorskega dela v Mestnem lutkovnem gledališču poslovila že daljnega leta 1961, se s posebno toplino spominja začetnih korakov prvega slovenskega poklicnega lutkovnega gledališča in svojega prvega stika z lutkami.

Vaša prva predstava v Lutkovnem gledališču Ljubljana, ki se je tedaj imenovalo še Mestno lutkovno gledališče, je bila Mojca in živali leta 1951. Kako vas je sploh zaneslo v gledališče, saj ste bili tedaj še osnovnošolka?

Tedaj sem bila v tretjem razredu osnovne šole. Po tem, ko sem v šolski predstavi igrala eno od glavnih vlog, so me povabili na avdicijo v lutkovno gledališče. V stari marionetni dvorani ob Šentjakobski cerkvi nas je bila polna dvorana in na koncu sem bila izbrana za glavno vlogo Mojce v predstavi Mojca in živali.

Kako se spominjate prvih vaj za Mojco in živali?

Vaje so bile zelo zanimive. Bila sem recitatorka in govorne vaje smo imeli na odru ročnih lutk na Resljevi ulici. Večinoma v poznih večernih urah, po službah. Animatorji in recitatorji namreč tedaj niso bili poklicni igralci. Vaje so bile tudi pozno v noč in zjutraj je bilo treba v šolo. Včasih je bilo kar malo hudo (smeh) … Ampak človek se naveže na lutke in na kolektiv in potem ni nič težko … Tedaj nič nismo spraševali, koliko nas bodo plačevali, to ni tako kot danes (smeh). Za svoje vloge sem bila plačana nekaj simboličnega, ampak res simboličnega — po nekaj letih igranja sem si lahko kupila kolo. Pa še to mislim, da so moji starši nekaj dodali (smeh). Ampak saj nismo zaradi denarja hodili …

Lutkovno gledališče Ljubljana je imelo tedaj dve dvoranici: za ročne lutke in marionete. Nastopali ste v dvorani marionetnih lutk pri Šentjakobski cerkvi, ki je že davno ni več.

To je bila zelo majčkena in “luštna” dvoranica. Sedeži so bili v glavnem razprodani, tudi ko smo iste predstave igrali za odrasle. Na odru pa je bilo res malo prostora: le oder, okrog malo prostora za kulise, magnetofon in razsvetljavo, nad odrom pa mostič za animatorje.

Malokdo še ve in si lahko predstavlja, da se je v tistih časih pa nekje do 70. let preteklega stoletja ena marionetna vloga delila na dve osebi: med animatorja, ki je marioneto animiral z mostiča nad odrom, in recitatorja, ki je marioneti posojal glas. Kako je izgledalo vaše delo, delo recitatorke?

Recitatorji smo sedeli pred in pod odrom, v “jami”, gledali na oder in skrbeli, da smo usklajeni z animatorjem. Pred seboj smo imeli besedilo, besedilo pa so znali na pamet tudi animatorji, saj smo scene ponavljali še in še …

Kako težko je bilo usklajevanje takših animatorsko-recitatorskih tandemov, so se izoblikovali stalni pari …?

Stalnih parov ni bilo. Mojo Zvezdico Zaspanko je vodil Peter Dougan. Peter je bil izjemno študiozen animator, zelo dober. Izjemno dober animator je bil tudi Črt Škodlar, da ne govorim o Bredi in Dušanu Hrovatinu pa še kom. Vsi so bili izjemno predani temu, kar so delali. Recitatorji prav tako. Delitev se mi je zdela dobra, saj smo se recitatorji res posvetili le tekstu, animatorji pa lutkam. Nikoli nismo imeli problemov z ujemanjem med recitatorjem in animatorjem — drug drugemu smo sledili.

Kakšno je bilo vzdušje med sodelavci, kakšni so spomini na 50. leta preteklega stoletja v Mestnem lutkovnem gledališču?

To so krasni spomini. Vsi smo bili neznansko prijatelji, vsak dan smo bili veseli, da smo se videli. Naš Pengov (Jože Pengov — op. p.) je bil natančen “ko hudir”. Vendar smo z veseljem popravljali tisto, na kar nas je opozarjal— v prav vseh ozirih je bil zelo natančen. In za animatorje in za recitatorje in za vse ostale pomočnike pri predstavi. Na predstavo nikoli nismo šli “na blef”. Nikoli nismo imeli “leve” in “desne” publike. Pri vsaki predstavi smo dali od sebe maksimum. Prav res.

 

Povezava: Metka Macarol Hiti o Jožetu Pengovu, posnetek

 

Omenili ste Jožeta Pengova, prvega umetniškega vodjo Mestnega lutkovnega gledališča in izjemnega režiserja, ki ga danes štejemo za začetnika slovenskega sodobnega lutkarstva …

Jože Pengov je bil res res sposoben. Nikoli več ni bilo takega režiserja kot je bil Pengov, to lahko mirne duše rečem. Bil je umetniški vodja, a predvsem režiser, pred katerim smo se bali, da bi ga kje polomili, ker je bil hud. Pa ne, da bi mu kdo kaj zameril, bil je perfekcionist. In to je bilo prav. Krasen je bil, zelo sem ga imela rada.

Spoznali ste tudi ruskega velikana lutkarske umetnosti, alfo in omego sovjetskega lutkarstva, Sergeja Obrazcova. Kako ste spominjate njegovega obiska v Ljubljani leta 1958, ko si je ogledal tudi Zvezdico Zaspanko?

Res je bil prav tako simpatičen in prijeten kot je na tej sliki (pokaže na fotografijo-op. p.). Zelo prijeten je bil, čisto “ta pravi” za lutke. Izjemno navdušen je bil nad Zvezdico Zaspanko. Zelo zelo. Po predstavi mi je poklonil v dar sličice Moskve in zadaj napisal “čudesnoj artistke” (“prekrasni umetnici”)

Gledališču ste se pridružili kot rosno mlado dekle. Sledili so prvi mednarodni uspehi Mestnega lutkovnega gledališča: Bukarešta, Nemčija, Dubrovnik … Gotovo so se vam prve poti v tujino vtisnile v spomin.

Ko smo šli na Dubrovniške igre, mislim, da leta 1955, sem bila stara 14 let. Šli smo z ladjo. Rezervirala sem si kabino in ko sem drugim to povedala, so bili presenečeni, češ, to pa ne, saj je na ladji samo ena kabina … a meni so rezervacijo potrdili in z Matjažem Lobodo, ki je bil še mlajši od mene, mislim, da je imel tedaj 12 let, sva imela edina na ladji kabino (smeh). Spomnim se, kako sva se potem celo pot pričkala, kam bo pihal ventilator — na zgornji ali spodnji pograd … Mularija, pač (smeh).

Kako zabavno je moralo biti šele v Dubrovniku!

Z Vero (Stich — igralka in lektorica v MLG — op. p.), ki je na gostovanjih vedno pazila name, sva imeli sobo čisto pod obzidjem. In iz sobe se je dalo uiti čez obzidje. Vera seveda tega ni vedela, skrbela je, da ostanem doma, ko so šli drugi ven … Jaz pa sem bila z vsemi “žavbami” namazana (smeh) …

Po začetku študija medicine ste se od lutk poslovili. Pa vendar, kaj so vam lutke dale, česa so vas v slabih desetih letih sodelovanja naučile?

Po letu 1961 sem zapustila gledališče, saj ob študiju medicine ni šlo več. Imela sem dve glavni vlogi — Zvezdico in Mojco. Vmes pa sem igrala tudi še v Zlatolaski. Dve glavni vlogi sta bili popolnoma dovolj! Lutke so me naučile sodelovanja, kolegialnosti in prijateljstva. Zelo fino je bilo pri lutkah. Sicer tudi ne bi ostala toliko časa! Lutke moraš imeti rad. Če ne, ni nič od tega.

 

Lutkovne spomine je v pogovoru z Metko Macarol Hiti obujala: Tjaša Tomšič.

***

Članek je bil izvirno objavljen na blogu Medium, ki ga ureja Lutkovni muzej.

Metka Macarol Hiti

Lutkovni muzej je konec maja 2015 odprlo Lutkovno gledališče Ljubljana v sodelovanju z Ljubljanskim gradom. Muzej hrani obsežno zbirko predmetov iz slovenske lutkovne zgodovine – poleg lutk so v zbirki tudi scenski elementi, tehnične skice, arhivski dokumenti ipd. Muzej pripravlja ustvarjalne delavnice, pedagoške programe in se z različnimi projekti povezuje tudi na mednarodni ravni.

Članki, ki jih objavljamo, so nastali za muzejski blog Medium.

Lutkovni muzej / Lutkovno gledališče Ljubljana
Krekov trg 2, 1000 Ljubljana
Tel: 01 300 09 75
E muzej@lgl.si
W http://lutkovnimuzej.si

Zala Kalan, Tjaša Tomšič, 21. 5. 2018
Odprašeno: Sovica Oka, 1972
Tjaša Tomšič, Tjaša Bertoncelj, 26. 3. 2018
“Pa to je meni blazno fino delati!”
Nadja Ocepek, Tjaša Tomšič, 3. 3. 2017
Muzej na odru
Tjaša Tomšič, Tjaša Bertoncelj, 26. 3. 2018
“Pa to je meni blazno fino delati!”
Zala Kalan, Tjaša Tomšič, 21. 5. 2018
Odprašeno: Sovica Oka, 1972