Se spomnite svojega prvega srečanja z Milanom Klemenčičem?
Ko sem imel devet let, leta 1951, sem v ljubljanskem Mestnem lutkovnem gledališču gledal Pengovovo uprizoritev Poccijevih Čarobnih gosli. Bil sem navdušen nad glavnim junakom Gašperčkom, ki mu je glas »posojal« izvrstni igralec Nace Simončič. Mestno lutkovno gledališče — današnje Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL) — je takrat imelo svojo dvorano za marionete na Šentjakobskem trgu. Tja je občasno prihajal tudi Milan Klemenčič, ki je likovno zasnoval to predstavo in pripravil načrte za marionetni oder. Dve leti pozneje sem sam začel nastopati v tem gledališču v vlogi Obutega mačka. Ne vem pa, če sem Klemenčiča tam zares kdaj srečal.
Kaj vas je pozneje pripeljalo do Milana Klemenčiča? Kdaj ste pričeli raziskovati njegovo delo in življenje?
V raziskovanje Milana Klemenčiča sem se zakopal po tem, ko je bil v LGL leta 1982 uprizorjen njegov Doktor Faust v režiji Jelene Sitar Cvetko in Igorja Cvetka. Že precej let prej, ko sem postal umetniški vodja LGL, je do mene prišel eden od njegovih sinov, Savo Klemenčič, in me vprašal, ali bi nas zanimala zapuščina njegovega očeta. Seveda sem mu pritrdil. Potem sem bil večkrat pri njem, pa je vsakič omahoval in si vedno zadnji hip premislil. Pozneje je nekatere dokumente predal Slovenskemu gledališkemu muzeju (danes Slovenski gledališki inštitut).
Vsi dokumenti Milana Klemenčiča so danes v Slovenskem gledališkem inštitutu; kaj pa lutke, scenografije in drugo?
Leta 1988 sem v Cankarjevem domu pripravljal veliko razstavo o zgodovini slovenskega lutkovnega gledališča. Vanjo sem vključil tudi Klemenčiča. Zaradi razstave sem tedaj stopil v stik s Klemenčičevo hčerko Mojco, saj je del zapuščine hranil Savo, del pa Mojca. Pri Savu so bile lutke in gradivo iz obdobja Slovenskega marionetnega gledališča, pri Mojci pa iz prvega in zadnjega obdobja. Starejše gradivo je bilo še popolnoma nepregledano. Savo je medtem preminil. In ko sem po razstavi gradivo vračal, je Mojca dejala, da bi vse to pravzaprav sodilo k nam, v lutkovno gledališče, in da bi nam rada vse to zaupala, tudi tiste lutke, ki jih je hranil Savo. S tedanjim direktorjem Ignacijem Šunjičem sem se dogovoril, da v imenu gledališča prevzamem lutke in scensko opremo.
Vendar je danes poleg dokumentov v Slovenskem gledališkem inštitutu tudi del scenske opreme, kajne?
Res je. Prevzeto scensko opremo sem že takrat selekcioniral. Sovji grad, ki je bil v celoti ohranjen, in material, ki je bil primeren za razstave, sem zadržal v gledališču, kar pa je bilo fragmentarnega, sem po dogovoru predal v Slovenski gledališki muzej, kjer se nahaja še danes.
Je bilo gradivo, ki je danes last Lutkovnega gledališča Ljubljana, pred odprtjem Lutkovnega muzeja na Ljubljanskem gradu kdaj razstavljeno?
Kot sem omenil, sem ga deloma predstavil že v Cankarjevem domu. Na podstrehi Lutkovnega gledališča Ljubljana sem leta 1990 postavil Klemenčičevo samostojno razstavo. Na ogled je bila nekaj let; v knjigi Vodnik po slovenskih muzejih je bila predstavljena pod »Lutkovno gledališče Ljubljana — muzejska zbirka: Lutkovna zapuščina Milana Klemenčiča«.
Za razstavo ste leta 1990 obudili Klemenčičev Sovji grad iz leta 1936. To je bila po Doktorju Faustu (1938, oživljena 1982) druga oživljena Klemenčičeva predstava …
Ko sem od Mojce prevzel lutkovno zapuščino njenega očeta, sem predlagal, da čim prej oživimo tudi Sovji grad, drugo ohranjeno mojstrovo predstavo. V našem podstrešnem muzeju je že stal Klemenčičev odrček, na katerem smo občasno uprizarjali Doktorja Fausta. Pridružil se mu je še Sovji grad in izmenično smo igrali obe predstavi. Občinstvo je bilo navdušeno.
Lutkovno gledališče Ljubljana, Doktor Faust (1982). Oživljena predstava Milana Klemenčiča iz leta 1938
Kaj je predstavljalo največji izziv pri oživljanju historične predstave kot je Sovji grad?
Želel sem se pokloniti velikemu lutkovnemu mojstru. Seveda pa taka predstava ne more biti le posnetek originala. V novem času in prostoru živi novo življenje, zato sem želel predvsem ujeti duha Klemenčičevega časa. K sodelovanju sem povabil skladatelja in pianista Boruta Lesjaka, ki je izbral ustrezno glasbo, uglasbil songe in celo predstavo spremljal »v živo«. Pri Klemenčiču je songe spremljal Frane Milčinski — Ježek s kitaro. Zgodba je seveda ostala Poccijeva. Dobila je le nekaj novih dramaturških poudarkov — in črt. V ritmu in načinu pa smo se približali muzikalu. Borut Lesjak je prišel v fraku, sedel za pianino in nas zapeljal v Klemenčičev čas.
Klemenčičeve lutke iz različnih obdobij. Arhiv Lutkovnega gledalšča Ljubljana / foto: Žiga Koritnik
Leta 1997 je sledila še oživitev Čarobnih gosli iz leta 1951 … Kako ste se lotili te predstave?
Podobno. Gašperček je v medigrah prepeval nekakšne kuplete. Že v Pengovovem času (leta 1951) so Čarobne gosli igrali ob sobotnih večerih za odrasle. Obiskovalci so bili redni — ni jih bilo prav veliko, bili pa so zvesti. Zbrali so se na predstavi in to je bil dogodek. Zanje so Gašperčkovim songom dodajali posebne rime in poudarke. Pozneje smo jih nekaj dodali tudi mi. Nastala je malo drugačna, malce kabarejska forma, ki jo je podpiralo živo muziciranje imenitnega All Capone Štrajh Tria z glasbo Gregorja Strniše.
Pripravili ste tudi filmski Portret Milana Klemenčiča …
Že leta 1991 smo v koprodukciji Lutkovnega gledališča Ljubljana in Studia Montes ter v režiji Jake Judniča posneli 32-minutni filmski Portret Milana Klemenčiča.
In potem je naposled izšla vaša monografija o Milanu Klemenčiču …
Ne prav kmalu. Ves čas sem raziskoval in pripravljal gradivo, a se je, čeprav se je kazala potreba po monografiji, vedno kje zataknilo. Klemenčič je bil slikar in mojster iluzionističnega lutkovnega gledališča, zato nisem hotel pripraviti slikovno »revne« publikacije. Z izvrstnim fotografom Žigo Koritnikom sva se dela lotila resno. Ko so se sredstva za izdajo končno pojavila, sem moral knjigo sestaviti v pol leta, kar ni bilo kakšno časovno razkošje, saj sem bil obenem tudi urednik.
Po vsem tem brskanju, po mnogih razgovorih z Mojco Klemenčič, ki je lanskega 12. decembra praznovala 104 leta, sem se do stvari dokopal tako daleč, da mi je rekla: »Pa saj ti bolje poznaš mojega očeta kot jaz!« To je bilo zame posebno zadoščenje.
Veliko časa ste preživeli ob pogovorih s Klemenčičevo hčerko, Mojco Klemenčič. Kako se ona spominja svojega očeta?
Precej slabo. Na gledališkem letaku Malega marionetnega gledališča iz leta 1912 zasledimo beležko: »Pepca s pupiko«. To je bil za 12 dni staro punčko Mojco prvi obisk lutkovne predstave. Čez dve leti se je začela prva svetovna vojna. Oče Milan je bil vpoklican med prvimi. Družina se je zaradi rohnenja soške fronte iz Solkana umaknila v Domžale, kjer se jim je oče pridružil šele po koncu vojne. Tudi pozneje, v Ljubljani, je bil oče veliko odsoten. Zjutraj je odšel na delo in se pogosto vrnil šele proti večeru. Svojemu delu je bil zelo predan. Bil je pravi deloholik. A obenem menda tudi čudovit pripovedovalec pravljic …
Milan Klemenčič je bil po izobrazbi slikar, delal je kot sodnijski uradnik, zaljubil pa se je v lutkovno gledališče …
Milan Klemenčič se je z lutkami prvič srečal kot otrok v Gorici, v gledališču znanega italijanskega lutkarja Antonija Reccardinija. Bila je ljubezen na prvi pogled. Po očetu je podedoval slikarski talent, zato se je odločil za študij slikarstva. Pot ga je vodila na akademije v Benetke, Milano in München. Povsod je rad zahajal tudi v gledališča, še posebno pa se je navduševal nad Münchenskim marionetnim gledališčem Josefa Schmida in Marionetnim gledališčem müenchenskih umetnikov, ki ga je vodil Paul Brann. Po končanem študiju in odsluženju vojaškega roka se je vrnil domov, se leta 1899 poročil, si ustvaril družino in se zaposlil kot sodnijski uradnik. V tedanjih razmerah namreč ni mogel računati, da bi lahko živeli od slikarstva.
Šturje pri Ajdovščini danes štejemo za rojstni kraj slovenskega lutkovnega gledališča. Tam je leta 1910 Klemenčič na svojem domu odprl vrata t. i. Malega marionetnega gledališča. Kako se je vse skupaj sploh začelo?
Leta 1903 je dobil službo vodje zemljiške knjige v Ajdovščini. Družina se je naselila v sosednjih Šturjah, v hiši profesorja Avgusta Schlegla, ki je bil tudi sam ljubiteljski slikar. Z njim sta v prostem času pogosto skupaj hodila po slikarskih poteh in na svoja slikarska platna lovila motive sončne Primorske. Novo okolje je mladega, izobraženega in družabnega intelektualca sprejelo z odprtimi rokami. Milan Klemenčič je kot slikar in izvrsten fotograf postal kronist kraja, časa in družabnega življenja. Nekega dne je v Ajdovščini gostovalo marionetno gledališče potujočih lutkarjev ter navdušilo otroke in odrasle. Istočasno je Klemenčič spet obiskal München in svoje priljubljeno marionetno gledališče. Iskrica iz mladosti se je razplamtela. »Počakajte, otroci, vam bom jaz nekaj napravil in pokazal!« Zaprl se je v svojo delavnico in se lotil dela. Vse je naredil sam, samo oblekice za lutke je sešila žena Pepca. 22. decembra 1910 so se odprla vrata njegovega doma. V soju petrolejk — v Šturjah takrat še ni bilo elektrike — in ob zvokih gramofona His master’s voice, se je dvignil zastor Malega marionetnega gledališča. To je pomenilo rojstvo slovenskega lutkovnega gledališča in slovenske lutkovne umetnosti.
Komu so bile namenjene njegove predstave?
Klemenčič je na predstave vabil sosede, prijatelje in znance — ter seveda njihove otroke. To je razvidno iz imen, ki jih najdemo zabeležene na gledaliških letakih. V osnovi je predstave namenjal otrokom, a hkrati nagovarjal tudi odrasle. Nikoli ni razmišljal, da bi jih moral prilagajati enim ali drugim. Leta 1912 je v nekakšnem svojem programu pozval javnost k ustanovitvi umetniškega lutkovnega gledališča, namenjenega širši slovenski publiki. Poziv je bil objavljen šele sedem let pozneje v Ljubljani, v glasilu Slovenski narod.
Kakšna in čigava besedila je izbiral za svoje predstave?
Klemenčič je uprizarjal predstave, ki so bile v osnovi pravljične. Njegov najljubši avtor je bil grof Franz Pocci, takrat imenovan kar »lutkovni Shakespeare«. Poccija je Josef Schmid poprosil za pomoč pri ustanovitvi Münchenskega marionetnega gledališča. Postal je njegov »hišni« avtor. Dogovorila sta se, da bosta pripravila celoten opus Grimmovih pravljic in izbor ljudskih pravljic. Med ljudskimi je omenjen tudi Sovji grad. V Klemenčičevi zapuščini se nahaja seznam šestinštiridesetih Poccijevih iger, sam jih je uprizoril devet. Za svojo prvo uprizoritev, Mrtvec v rdečem plašču, je posegel po besedilu Antonija Reccardinija, ki je izhajal iz tradicije commedie dell’arte.
Klemenčičeve lutke iz različnih obdobij. Arhiv Lutkovnega gledalšča Ljubljana / foto: Žiga Koritnik
Ko je prišla vojna, je bilo delo Malega marionetnega gledališča prekinjeno. A Klemenčičeva vizija o ustanovitvi prvega javnega slovenskega lutkovnega gledališča se je vendarle uresničila leta 1920. Odprla so se vrata Slovenskega marionetnega gledališča …
V letu otvoritve Malega marionetnega gledališča je na praški univerzi doktoriral pisatelj, publicist in prevajalec dr. Ivan Lah, ki se je med svojim študijem prav tako navdušil nad lutkovnim gledališčem. Ob vrnitvi domov je s seboj prinesel zložljiv oder, da bi se tudi sam začel ukvarjati z lutkami. V Ljubljani se je srečal z »bodočim« slikarjem Venom Pilonom, ki se je takrat vrnil iz ruskega ujetništva. Kot mlad fant je v Šturjah pripravljal vabila za Klemenčičeve prve predstave in v njih tudi nastopal. Lahu je povedal za šturskega mojstra Milana, ki je tedaj že živel v Domžalah. Lah ga je nemudoma obiskal in ga nagovoril, da se skupaj lotita »projekta lutkovno gledališče«. Zahvaljujoč spretni časopisni »kampanji« in podpori nekaterih vplivnih kulturnikov jima je uspelo. Slovenski gledališki konzorcij je Milana Klemenčiča junija 1919 »ustoličil« za vodjo Slovenskega marionetnega gledališča.
Kakšna je bila usoda Slovenskega marionetnega gledališča?
Klemenčiču so se z ustanovitvijo gledališča izpolnile sanje. Začetek je bil obetaven. A situacija še zdaleč ni bila tako rožnata. Konzorcij, ki je bil delniška družba, je kar takoj postavil zahteve: koliko predstav, v kolikšnem času, na kakšen način, inkaso … Torej, cekini cekini cekini. Pogoji so bili nemogoči in nerealni. Razen Milana Klemenčiča — pa še zanj je to veljalo samo prvo leto — so bili vsi sodelavci sočasno v drugih službah, nihče ni bil zaposlen v gledališču. Obljubljali so jim honorarje, a jih nikoli niso dobili. Dvorana v Mestnem domu je bila prevelika za marionetno gledališče. Kar naprej so se morali umikati tudi drugim dejavnostim, prostor je bil neogrevan, povrhu so jih stiskali še davki in birokracija. Kljub temu, da se je nad Slovenskim marionetnim gledališčem navduševala tako široka publika kot strokovna javnost, se stvari niso izboljšale. Nakopičene težave so v ansamblu ustvarjale slabo voljo in nezadovoljstvo. Klemenčiču je končno prekipelo in v svoj dnevnik je zapisal: »Ker magistrat omalovažuje in šikanira marionetno gledališče, sem sklenil opustiti daljne predstave in se sploh odpovedati vodstvu gledališča.«
Po štirih letih in 15 premierah je leta 1924 gledališče zaprlo vrata, še prej pa sta Lah in Klemenčič pripravila celo »Protestni shod lutk«. Kako je ta potekal?
V prologu, ki je bil značilen za tedanje lutkovne igre, je prišel na oder ravnatelj, pozdravil publiko in najavil predstavo. Potem se je pojavil Gašperček in se »spopadel« z njim za »primat« — kdo je v gledališču »glavni«. Tokrat pa je nagovoril lutke in jih pozval, da javno, »pred vsem svetom«, spregovorijo o svojih tegobah. Lutke so zahtevale, naj o tem govori Gašper. On bo povedal tako, kot je treba! Gašperček je skočil na mizo in v svojem jezikavem jeziku v šestindvajsetih točkah okrcal »odgovorne faktorje«, ki jih, namesto da bi jim dali podporo, gulijo kjer le morejo. Predlagal je, da z zborovanja pošljejo na vlado v Beograd zahtevo, da Gašperja oprostijo vseh davkov. Nazadnje je iz dvorane nagnal prisotnega policaja.
Klemenčičevi Gašperčki iz različnih ustvarjalnih obdobij. Arhiv Lutkovnega gledalšča Ljubljana / foto: Žiga Koritnik
Po zaprtju Slovenskega marionetnega gledališča je glavno lutkovno udejstvovanje prihajalo s strani sokolov. A Klemenčiču sokoli niso bili blizu. Zakaj?
Klemenčič je od vsega začetka smatral lutkarstvo za umetnost. S sokoli je sicer sodeloval že v Ajdovščini, vendar se ni strinjal z njihovim poudarjanjem lutkarstva predvsem kot »sredstva za vzgojo in zabavo nadobudne mladeži«. Slovenski sokoli so Gašperčka preimenovali in »preoblikovali« v podjetnega, pogumnega fantiča Jurčka, ki pa ni imel prav nič skupnega s svojim predhodnikom ali njegovimi »bratranci«: Kasperlom, Pulcinello, Polichinellom, Punchem, Petruško — junaki, ki so bili nosilci akcije, humorja in odrske energije …
Milan Klemenčič je moral biti zanimiva kombinacija nečesa otroškega in hkrati zelo striktno discipliniranega …
Če pogledamo njegovo življenjsko pot ugotovimo, da je šel skozi vrsto grenkih življenjskih preizkušenj. Starši, brat in sestri so umrli do njegovega 7. leta. Ostala mu je le nona. Zgodaj se je moral postaviti na lastne noge. Naučil se je delovati sam, vsega se je lotil sam … Bil je natančen do skrajnosti. Dokler ni bilo vse na svojem mestu, ni bilo nič. Bil je perfekcionist, zahteven, strog do sebe in do drugih in zato tudi malce »težek« človek, čeprav je bil menda veseljak! In imel je dragoceno lastnost: ohranil je sposobnost otroškega čudenja, ki mu je pomagala ustvarjati čarobne pravljične svetove.
Milan Klemenčič z družino ob odru gledališča Miniaturne lutke, 30. leta 20. stoletja
Po grenki izkušnji s Slovenskim marionetnim gledališčem se Klemenčič kar dolgo ni več pritaknil lutk. Pa vendar je poskusil znova in z gledališčem Miniaturne lutke (1936–1957) dosegel svoj ustvarjalni vrh …
Da se je po desetih letih spet vrnil k lutkam, ga je nagovorila hčerka Mojca, ki je na podstrešju našla stare šturske lutke. Dvakrat se mu ni izšlo. V Šturjah ga je sredina sprejela zelo lepo. Uresničil je svoje otroške sanje, si nabral prve izkušnje — a ko je Malo marionetno gledališče dobilo svoj pravi zagon, je prišla vojna. V Ljubljani so ga postavili za vodjo Slovenskega marionetnega gledališča, ki je navdušilo publiko in strokovnjake — pa so ga izigrali. V domačem gledališču Miniaturne lutke pa ni bil več odvisen od birokratov. Delal je za svojo dušo in kolikor mu je dopuščal lastni žep. Pomagali so mu prijatelji, tudi kaj prispevali, imel je celo nekaj donatorjev, ki so se ponudili kar sami. Predstave so bile zastonj.
Se je za te predstave vedelo, se jih je dalo obiskati, čeprav jih je Klemenčič uprizarjal kar na svojem domu?
Klemenčič je predstave Miniaturnih lutk namenjal predvsem publiki, ki je znala to ceniti. Postale so prava kulturna poslastica. Zanje je vladalo izjemno zanimanje. Vstop je bil mogoč samo z vabili, saj je bilo v »dvorani« prostora le za 25 sedežev. A gostje so prihajali celo iz Šturij in Ajdovščine!
Izjemno zanimive so njegove miniaturne marionete, ki velikokrat ne merijo več kot 10 cm. Klemenčič jih je izdeloval na prav poseben način.
Glavice lutk, ne samo miniaturne, ampak tudi tiste za lutke Slovenskega marionetnega gledališča (velike okrog 30 centimetrov) je vlival iz mavca. Linijo profila glave je s skice prenesel na medeninasto pločevino, jo izrezal (izrezal je tudi notranji del, da je ostal le obod) in v osnovnem kalupu zalil pločevino z mavcem. Ko se je masa strdila, je z drobnim dletom oblikoval glavo. Potem jo je kuhal v vedno gostejšem mizarskem kleju — enkrat, dvakrat, trikrat …, dokler je mavec vase še sprejemal klej. Na ta način je glavo utrdil. Ohlajena glava je bila pripravljena za poslikavo. Ta recept je na drobnem lističu ohranjen v Klemenčičevi zapuščini.
Je z leti spreminjal svojo tehniko ali je ostajala ves čas enaka?
Seveda se je njegova tehnika z leti izpopolnjevala. V prvem obdobju še ni imel pravih izkušenj. Lutke so bile prelahke in zato težko vodljive. Ogrodje trupa in nog je bilo namreč prav tako iz pločevine, oblečene v tkanino ali celo utrjen papir. Pozneje je trupe in ude za male lutke ulival iz svinca in tako tudi v tehničnem in tehnološkem smislu dosegel odličnost. Lutke so animatorjem postale mnogo bolj poslušne.
Kako mu je pri lutkovni umetnosti pomagala njegova slikarska izobrazba in fotografiranje?
Bil je mojster atmosfere in odrske iluzije. Imel je občutek za svetlobo. Znal je »uporabljati« svetlobo in njene vire ter jo vključevati v svoje scenske podobe. V kaminu je zagorel ogenj. Na stenah naslikani svečniki so nenadoma zažareli in poudarili razkošje dvora, v ozadju so se odprla vrata in iz globine so prihajali gostje — čeprav bi morali podboji preprečiti vstop na vrvice navezanim lutkam. Spretni slikar-scenograf je z igro detajlov zamotil gledalca, da ni opazil prevare … Težka vrata v Faustovem laboratoriju so rdeče zažarela in za njimi se je zarisala Mefistova senčna podoba. A že v naslednjem hipu se je dvignil iz tal pred presenečenim učenjakom — in gledalcem …
V čem je bil Klemenčič »pred svojim časom«?
V slikarstvu in lutkarstvu je bil tradicionalist — če je to zanj prava beseda — saj pred njim na Slovenskem lutkovne tradicije sploh ni bilo. Klemenčič je tako rekoč čez noč postavil na svetlo evropsko primerljivo lutkovno gledališče — slovensko lutkovno umetnost. In še danes govorijo lutkovni strokovnjaki o njegovem delu, zlasti o njegovem znamenitem Doktorju Faustu, z velikim spoštovanjem.
Pa sočasni lutkarji ali celo tisti pred njim?
Na Slovenskem poznamo posebne oblike ljudskega lutkarstva, ki so se pojavile že v 15. stoletju. Vendar kljub svoji zanimivosti preprostih, priložnostnih prizorov iz vsakdanjega življenja to lutkarstvo ni nikoli preraslo. Obstaja tudi pisni dokument, ki govori o lutkovnem gledališču znane glasbeno-zdravniške družine Ipavec, ki so Klemenčiča »prehiteli« že leta 1889. Ob tem pa isti vir navaja: »Imena to gledališče oziroma igre niso imele, ampak jih je smatrati kot čisto intimno rodbinsko zabavo ob dolgih zimskih večerih«. Več kot očitno je šlo za kupljeno »robo«. Takih »gledališč« je bilo namreč v preteklosti kar nekaj. Vendar to prvenstva, pomembnosti in vrednosti lutkovnega mojstra Milana Klemenčiča prav v ničemer ne ogroža.
***
Članek je bil izvirno objavljen na blogu Medium, ki ga ureja Lutkovni muzej.