Pretekli petek je v Lutkovnem gledališču Maribor pripravila novo predstavo Svetlane Makarovič, Ščeper in Mba, v soboto pa prav tam odprla še svojo pregledno razstavo. Pogovarjali smo se, ko si je v Lutkovno gledališče Ljubljana prišla izposodit svoje lutke iz predstave Makalonca in Povodni mož, ki so prav tako na ogled v Mariboru.

_{Skica iz predstave Zgodbe južnega gozda ali kdo je ubil sonce (1989). Arhiv Lutkovnega gledališča Ljubljana}

Kako je prišlo do ideje za razstavo?

Začelo se je z idejo, da bi po 35 letih vsa svoja dela zbrala in jih pokazala. Tako sem se prijavila na razpis MOL za Kresijo — tam bom razstavljala poleti. Potem pa sem začela v Lutkovnem gledališču Maribor pripravljati predstavo Ščeper in Mba po Svetlaninem tekstu in umetniška vodja, Katarina Klančnik Kocutar mi je predlagala, da bi ob tem pripravila tudi razstavo. Razstava bo iz Maribora poleti prišla v Ljubljano.

Ste se dolgo pripravljali na razstavo? 35 let ustvarjanja ni malo …

Bilo je res veliko dela, saj sem morala pregledati celih 35 let svojega dela … pregledati vse lutke, jih očistiti, popraviti navezave … res je bilo veliko dela.

Po osnovni izobrazbi ste arhitektka in slikarka. Kako vas je zaneslo v lutkovno gledališče?

V gledališče me je zaneslo čisto po naključju. Z Vitom Tauferjem smo v Mladinskem gledališču leta 1983 pripravili predstavo Jaz nisem jaz. Že prej sem izdelovala različne maske, tedaj sem jih prvič pripravila za gledališče: tako maske kot kostume. Potem me je znanec moje hčerke, ki je tedaj delal za neko italijansko podjetje z ekološko hrano, nekega dne vprašal, če bi znala narediti lutko škrata, ki bi šel v škatlo. Zdelo se mi je zanimivo, naredila sem ga in ugotovila, da je to meni blazno fino delati! Majhne stvari še bolj kot ogromne.

Kasneje sem kot scenografka sodelovala tudi z Robertom Waltlom pri predstavi Trnuljčice v okviru gledališče Jaz in Ti. Robi je tedaj dobil iz Prage komplet majhnih lutk za neko češko pripovedko, ki jih je Anja Dolenčeva preoblekla v junake Trnuljčice. Ogledovala sem si jih in lutke so me začele vedno bolj zanimati …

Leta 1989 ste kot likovnica sodelovali tudi pri zanimivi predstavi Lutkovnega gledališča Ljubljana, Zgodbe južnega gozda ali kdo je ubil sonce.

Da, za likovno zasnovo sem prejela tudi “zlati lovorov venec” na festivalu jugoslovanskih gledališč v Sarajevu. Žal se predstava ni dolgo igrala — sceno je namreč izdelal neki televizijski mizar, ki je vse napravil iz gradbenega odrskega železja, in že naslednjič, ko so jo želeli postaviti, je niso več znali …

_{Skica iz predstave Zgodbe južnega gozda ali kdo je ubil sonce (1989). Arhiv Lutkovnega gledališča Ljubljana}

_{Fotografija predstave Zgodbe južnega gozda ali kdo je ubil sonce (1989). Arhiv Lutkovnega gledališča Ljubljana}

Dve leti kasneje ste začeli voditi marionetno skupino Kinetikon. Kako je prišlo do tega?

Enostavno sem videla, da nimam kaj dosti pojma o lutkah. Največ pa se naučiš, če koga učiš, zato sem ustanovila “študentsko lutkovno šolo” Kinetikon. Skupaj smo oblikovali marionete, se trudili, vedno več znali …

Za našo osrednjo televizijsko hišo ste napisali scenarij in realizirali seriji Pozabljene knjige naših babic in Bisergora.

Tudi tu smo se veliko učili in naučili, snemali, delali napake … Vaje smo imeli kar pri meni doma, ker na televiziji ni bilo prostora. Zahtevala sem vsaj tri govorne in tri animacijske vaje pred vsakim snemanjem — kar je za televizijo kar visok standard.

Gotovo je ena vaših najbolj uspešnih predstav Kdo je Vidku pripravil srajčico, ki je v Lutkovnem gledališču Ljubljana redno na sporedu že vse od leta 2006. Doživela je že celih 518 ponovitev. Tam ste bili dramaturginja, režiserka, likovna zasnovalka in izdelovalka scene.

Ko sem ustvarjala Pozabljene knjige naših babic, sem si domislila, da bi bilo fino uprizoriti na lutkovnem odru Kdo je napravil Vidku srajčico. Takratna umetniška vodja gledališča Barbara Hieng Samobor se je strinjala. Razmišljala sem, da zgodba pomeni veliko več kot le preprosto nekonfliktno otroško pripovedko: gre namreč za to, kako narava sprejme otroka, ki pomaga ptičkom, pajkom itd. To ni kar tako, ampak nekaj lepega.

Pa Mojca Pokrajculja iz leta 2015, ki je prav tako kot Videk med otroki velika uspešnica?

Pri Mojci Pokrajculji sem se veliko ukvarjala s tem, da gre pravzaprav za krivično pravljico: lisica zmaga, zajca pa nalomijo. Naredili smo malce drugače: zajca sem naredila malce tečnega, kot da stalno nekaj “teži” in ni samo majhen in “luškan” … Ko Lisica poje med in ji je slabo od preveč medu, pride druščina in ji reče, da se mora zajcu opravičiti. Seveda se mu ne, ker je pač lisica. Pravljice nismo hoteli rešiti dobrotniško, ampak bolj življenjsko …

 
_{Skica zajca za Mojco Pokrajculjo. Arhiv Lutkovnega gledališča Ljubljana}

_{Skica Mojce Pokrajculje. Arhiv Lutkovnega gledališča Ljubljana}

Kako ste prišli do drugačne rešitve pravljice?

Obiskala sem Pedagoško fakulteto ravno, ko so se ukvarjali s temo krivičnosti. Profesorica je študentke spraševala, kako bi kaznovale lisico — poslale so jo domov, jo preteple … tedaj sem si rekla: bog pomagaj, tako pa ne bom, to tudi ni prav. Mislim, da si je prav moja hči Brina potem izmislila drugačen konec in sprejemajo ga tako otroci kot tudi vzgojiteljice.

_{Mojca Pokrajculja. Arhiv Lutkovnega gledališča Ljubljana}

V kateri tehniki najraje ustvarjate?

Ko sem začela, sem Edija Majarona vprašala, katera tehnika je najtežja, saj sem vedela, da me bodo lutke kar nekaj časa zanimale. Odgovoril je marionete, pa sem se jih lotila. Za televizijo sem se naučila delati mimične, zdaj pa me zanimajo tudi namizne.

Leta 2005 ste pripravili zanimivo razstavo Marionete, ogledalo našega časa v Cankarjevem domu. Upodobili ste dvanajst znanih Slovencev …

Začelo se je z Urško Draž, ki je želela imeti v svojem salonu razstavljene moje lutke. Pa se mi je zdel butasto, da bi bile tam kar neke lutke. Zdelo se mi je najbolje, če bi ena od njih prikazovala kar njo samo. Izdelala sem jo, moji dve hčeri pa sta v zameno zanjo dobili vsaka svoj puloverček (smeh). Kmalu sem za predstavo Cirkus Butale napravila še lutke treh naših politikov. V nekem pogovoru sem bolj za hec rekla, da bom napravila še lutke nekaterih drugih pomembnih Slovencev — da ne bodo vedno v ospredju le politiki in pop zvezde. Tako sem ustvarila: Svetlano Makarovič, Draga Ivanušo, Boštjana Hladnika, Brino Vogelnik, Andreja Rozmana — Rozo, Slavoja Žižka, Deso Muck in Gabi Čačinovič Vogrinčič. Po razstavi v Cankarjevem domu, so šle lutke še na gostovanje. Napravila sem posebno konstrukcijo in lutke so bile razstavljene v Španiji kot predstavitev Slovenije ob vstopu v EU. Razstava je bila v vagonu vlaka in naš slovenski kupe je bil zelo dobro obiskan. Na razstavi v Mariboru in Ljubljani bodo na ogled tudi nekatere od teh portretnih lutk.

***

Članek je bil izvirno objavljen na blogu Medium, ki ga ureja Lutkovni muzej.