Za priznanega angleškega dramatika Duncana Macmillana, ki mu je v zadnjih nekaj letih uspel preboj na evropske (tudi slovenske) gledališke odre, je značilen neobremenjen, na videz preprost realističen slog, ki v gledališču pogoste teme, kot so družina in odnosi, vzgoja in izobraževanje, osebnostne motnje, samomorilnost, odvisnost od drog in alkohola, predstavi kompleksno, brez šolskega psihologiziranja in enoznačnih rešitev, ki bi like in situacije poenostavljali v znane šablone.
Emma je igralka in odvisnica. Zaradi dela se mora razcepljati v različne osebnosti, zato se med rehabilitacijo le težko sooča sama s sabo. Ali zunaj vseh odrskih različic sploh obstaja? Prvi poskus zdravljenja na kliniki za odvajanje ji spodleti, saj se ni zmožna iskreno in z zaupanjem posvetiti terapiji, sploh skupinski ne. Macmillan Emmino odvisnost od opojnih substanc gledališko izjemno učinkovito sopostavi z igralsko odvisnostjo od pozornosti, nastopanja pred občinstvom, s prizadevanjem za uspeh in slavo, bolečo nezmožnostjo neigranja, obenem pa ne nakaže lahkega izhoda. Tako kot delo je lahko tudi družina eden od sprožilnih elementov odvisnosti: ljudje, kraji, stvari. In če je omamljanje v sodobnem svetu edini način preživetja, kako naj se človek sploh kdaj strezni? Prvi korak je, da si Emma prizna, da ima težave. Če hoče še kdaj delati kot igralka, se mora znova sestaviti.
