Elena Volpi je igralka, prevajalka, pevka in še kaj.
Je absolventka češke umetniške akademije DAMU v Pragi na katedri za alternativno in lutkovno gledališče. Poje v vokalno-instrumentalni skupini Jelení loje, njihov repertoar pa »se svobodno giblje od standardnega jazza do lastnih kreacij,« kot pravi sama.
Je del igralskega ansambla Lutkovnega gledališča Maribor. Trenutno igra v povsem sveži predstavi ?zakaj, ki jo je tudi prevedla iz češčine in je del Češkega tedna, ki ga LG Maribor prireja od 7. do 12. marca. Češki teden bo z izjemno zanimivim programom v tednu dni predstavil alternativno češko lutkarstvo in popestril kulturno dogajanje v Mariboru.
Prav o Češkem tednu – ali pa zaradi njega – smo z njo izmenjali nekaj besed.
Kakšna je vaša izkušnja šolanja na akademiji DAMU? Kakšne so prednosti te češke akademije oziroma njenega programa?
Moja izkušnja je bila res zelo dobra. V prvi vrsti zaradi ljudi, ki sem jih imela možnost srečati in so bili izjemni ne samo na svojem strokovnem področju, ampak tudi sicer – saj v gledališču tehnično znanje samo nikoli ne zadošča. Skupaj z njimi je prišlo namreč ogromno različnih pogledov na gledališče in veliko različnih izraznih možnosti, in za to sem najbolj hvaležna.
DAMU ima namreč poleg katedre za klasično gledališče tudi katedro za alternativno in lutkovno gledališče, kar pomeni pravo zmes lutkarstva, glasbe, giba in drugih modernih oblik gledališča (tudi klasične igre). Med študijem sem spoznala veliko študentov iz priznanih tujih šol (tudi iz Slovenije) in prav vsaka je imela neko svojo posebnost in prednost. Meni osebno na naši šoli recimo najbolj ustreza to, da se lutkarstvu zelo posveča na idejni ravni – velik poudarek je na premisleku o vlogi lutke na odru, o njenem pomenu in na zavestni odločitvi za določeno izrazno obliko. Iz tega logično izhaja, da jemlje lutkovno gledališče zelo široko, in to mi zelo ustreza.
Si želite več sodelovanja na mednarodni ravni? Kako vidite razlike med češkimi in slovenskimi lutkovnimi produkcijami?
Vsekakor si želim ponovnega sodelovanja na mednarodni ravni. Mednarodna sodelovanja so po navadi pozitivna izkušnja, pomembno je, da se pri delu ne zapiramo sami vase. S tem nikakor ne mislim, da mi sami nimamo česa ponuditi, prav nasprotno – takšna izkušnja vedno bogati obe strani.
Kar se tiče produkcij, je težko primerjati brez krivičnega posploševanja: dobre predstave nastajajo tako pri nas kot v tujini. Opažam pa razliko v splošnem dojemanju samega lutkovnega gledališča. Pri nas lutkovno gledališče razumemo predvsem kot gledališče za otroke in mladino. Na Češkem pa je veliko več neodvisnih gledališč, ki z lutkami ustvarjajo tudi za odraslo publiko. Poleg tega ne razlikujejo tako ostro med lutkovnim in klasičnim gledališčem. Kadar je potreba, uporabijo lutko v klasičnem gledališču. Lutkovno gledališče samo pa zelo svobodno posega po različnih izraznih sredstvih, pač glede na zahteve posamezne produkcije.
Mislite, da bi tudi Slovenija potrebovala takšno akademijo ali pa vsaj izobraževanje lutkarstva na univerzitetni ravni? Bi bilo dobro v Sloveniji dati več poudarka na lutkarstvo?
Mislim, da bi nam vsem prišlo prav. Gre za to, da je potrebno ustvariti prostor za ustvarjanje in raziskovanje novih poti v gledališču. Pri nas lutkovna tradicija vsekakor je prisotna, veliko je dobrih ustvarjalcev in prav je, da se nadaljuje, vendar je treba odpreti možnost za raziskovanje, premišljevanje – in visokošolsko izobraževanje pri tem pač pomaga.
Tradicija se namreč ne ohranja s pasivnim posnemanjem, ampak s poustvarjanjem skozi navdih, ki črpa v že ustvarjenem. Zato je dobro odpreti možnosti za raziskovanje in hkrati za razumevanje. Zdi se mi, da lutke pri nas ne »izumirajo«. Bolj kot poudarek na samo lutkarstvo je potrebno iskati gledališče, ki ima smisel, in pri tem razumeti samo vlogo lutkarstva. Se pravi, iskati kvaliteto, ne kvantiteto. Še posebej se mi zdi nujno dati možnost režiserjem in dramaturgom, saj se sistem alternativnega in predvsem lutkovnega gledališča pač zelo razlikuje od klasičnega, in to razliko je potrebno spoštovati. Kadar je lutka samo ubog nadomestek živega igralca, je to po navadi še kar dolgočasno.
Ste tudi članica instrumentalno-vokalne skupine Jeleni loje, nam poveste kaj več o zasedbi (morda kakšno posebnost)?
Največja posebnost Jelenih lojev (v prevodu Jelenovih masti) je dejstvo, da smo po poklicu vsi igralci – skupina je nastala za časa našega študija na DAMU, kjer smo veliko časa posvečali glasbi in gledališču. Vse od takrat naprej ustvarjamo repertoar, ki se svobodno giblje od standardnega jazza do lastnih kreacij. Tako kot je spontano nastala naša skupina, tako je teatralnost spontano zašla v glasbo. V tem duhu tudi izvajamo svoje koncerte, ki včasih preidejo v gledališki nastop (odvisno od razpoloženja, upoštevajte dejstvo, da je v skupini pet deklet, oprostite, igralk).
Če povzamem naše glavne specialnosti: ljubko mežikanje, velike oči, veliko ljubezni in en (s)lasten Jelen. Na svoj račun bodo na koncertu prišli tudi vsi ljubitelji rdečih rož in polnih oblin. In živali.
Povezave: