Kdaj: Ponedeljek, 7. 3. 2011 ob 14.00 in 17.00
Kje: Lutkovno gledališče Maribor, Velika dvorana
Po prastarih indijanskih legendah svet pluje po neskončnem oceanu na hrbtu velikanske Želve. Obstoja Želve na žalost nikoli niso dokazali. Toda če bi zares živela, o čem le bi nam pripovedovala? O širnem oceanu? O Velikem duhu in stvarjenju sveta? Zakaj je med vsemi živalmi najpogumnejši ravno kojot? Kako so na svet prišli Indijanci? In kako to, da so skoraj izumrli bizoni? Le obstoja Želve na žalost niso nikoli dokazali. Kaj pa, če vendarle ...?
Predstava je nastala v sodelovanju študentov gledališke akademije DAMU v Pragi in gledališča Minor, osrednjega neodvisnega lutkovnega gledališča v Pragi.
Posnetek pogovora iz novinarske konference pred premiero
Prepis pogovora v slovenščini:
Režiserja Jakuba Vašička in dramaturginjo Kristyno Filcikovo bi rada vprašala - zakaj ravno Indijanci?
Kristyna Filcikova: (smeh) To me vsi sprašujejo. Ne vem, zakaj. Jakubu (režiserju) so preprosto všeč zgodbe o Indijancih in nagovoril me je s svojo idejo o tem, kako si Indijanci pripovedujejo stare legende in mite, prav zato, ker tega danes skoraj ni več.
Jakub Vašiček: Zanimala me je vzporednica med Indijanci in otroci. Indijanci so v marsičem podobni otrokom.
Kristyna: Indijanci so blizu otrokom - igrajo se “kavbojce in Indijance”, berejo knjige o Winnetouju... mi pa smo hoteli približati še njihovo mitologijo.
Kako je nastajal tekst?
Kristyna: Osnovo zgodbe sem našla v različnih knjigah o indijanski mitologiji. Zgodbe kot take se namreč prenašajo predvsem kot ustno izročilo, Indijanci pravzaprav nimajo literature, kot jo razumemo mi. Šele kasneje so posamezniki začeli hoditi iz kraja v kraj in to mitologijo zapisovati. Obstaja veliko različic. Naš tekst se mitov ne drži dobesedno, ampak jih uporablja kot navdih. Besedilo predstave smo sestavili kot kolaž različnih mitoloških zgodb.
foto Arhiv gledališča Minor
In kako je nato nastajala sama predstava?
Jakub: Vsaka predstava je velika koprodukcija, ta je bila še posebej. Na začetku je vedno zamisel o tem, kaj si želimo, iz tega smo razvili določene situacije, ki pa smo jih nato ustvarili skupaj z igralci, dramaturginjo, scenografom in drugimi. Predstava se nekako pač zgodi.
Pravzaprav so situacije v končni obliki precej drugačne, kot sva jih na začetku s Kristyno napisala.
Kristyna: Kar veselim se, da bom znova sedla k prvotnemu scenariju. S končno verzijo sta si tako podobna približno toliko kot nebo in dude.
Torej je bil sam proces nastajanja zelo živ.
Jakub: Zelo živ.
Lahko to še malo razširite?
Jakub: Aha, to je bilo torej vprašanje... torej proces nastanka je bil zelo živ... recimo... še včeraj (dan pred premiero, op.prev.) je predstava nastajala... celo danes je predstava še vedno nastajala... in mislim, da bo nastajala tudi v prihodnje.
Kristyna: Recimo, da bo deseta ponovitev že popolnoma druga predstava, čisto lahko se to zgodi. Veste, od včeraj se je predstava tako spremenila, da so igralci sami od sebe začeli govoriti replike in igrati situacije, ki jih nisem nikoli slišala – in to je bilo odlično.
foto Arhiv gledališča Minor
Režiser: Jakub Vašíček
Dramaturginja: Kristýna Filcíková
Scenograf: Kamil Bělohlávek
Kostumografka: Adriana Černá
Glasbenik: Ondřej Müller
Producentki /organizatorki: Anna Řezníčková, Vlasta Syrová
Igralci: Vlasta Špicnerová, Zuzana Hodková, Elena Volpi, Milan Hajn, Adam Kubišta, Pavel Richta
Povezave: