Prešernovo gledališče Kranj, 22. 11. 2009

Lep dan za umret

V Prešernovem gledališču Kranj krstna uprizoritev drame Vinka Möderndorferja Lep dan za umret

Gledališki list

Drama Lep dan za umret, ki je bila na Tednu slovenske drame pred dvema letoma nominirana za nagrado Slavka Gruma, vstaja iz specifičnega duha osemdesetih let. Avtor in režiser Vinko Möderndorfer v njej sooči dve osebi – mamo (igra jo Vesna Jevnikar) in hči (Vesna Pernarčič Žunić). Prva še vedno živi kot v uporniških najstniških letih, celo razmišlja povsem enako kot takrat. Zanjo se je čas ustavil pred natanko petindvajsetimi leti in zaradi svoje nezrelosti je danes le še nekam čudaška in smešna oseba, ki jo je davno povozil čas, pa se tega niti ne zaveda. Še zmeraj je »upornica brez razloga«, nekdo, ki se upira zaradi upora samega, iz gole želje in potrebe po kljubovanju, biti proti, in ki še danes ni zmožna reflektirati te svoje izrazito naivne drže. Hči, odrasla v reji, je na pogled mamino nasprotje: dekle našega časa, dolgočasna, brezbarvna oseba, polna predsodkov, očitkov in nekam konformističnega duha. Pa vendar se polagoma izkaže, da ni vse tako, kot je sprva videti ...

Möderndorfer o svoji drami pravi, da to nikakor ni zgodba o pankovski generaciji, čeprav je Mama iz tistih časov. »To je igra o odnosih med dvema ženskama, med materjo in hčerko. In v tem je igra univerzalna. Splošno prepoznavna. Je pa hkrati to tudi igra o preteklosti. O pomembnosti človekove preteklosti, o mladosti. Če nimaš spominov, je tako, kot da te ni.«

Tudi dramaturg (in lektor) Blaž Lukan je v gledališkem listu zapisal, da je »Lep dan za umret (naslov hote spominja na znani komad skupine Niet Lep dan za smrt) drama odnosa med materjo in hčerjo. Njen podnaslov je »dejanska igra« in moramo ga razumeti v dveh pogledih: najprej njena dejanskost namiguje na resnično življenje, iz katerega izhaja in v katerem išče možnosti razrešitve, torej gre za neke vrste sodobno »naturalistično« dramo, kjer na človekovo bivanje oziroma ravnanje vpliva dejanskost, in to tako v prirodnem, materialnem kot družbenem smislu, nato pa se dejanskost nanaša tudi na svet oziroma čas, iz katerega prihaja ena od obeh protagonistk igre (pravzaprav obe, le da druga nehote), mama, torej punkovsko gibanje kot popkulturni fenomen oz. subkulturno gibanje mladine s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Takoj pa moramo pripomniti, da v uprizoritvi odnosa v igri ne gre za kakršen koli poskus revitalizacije naturalistične drame, kakor jo poznamo iz zgodovine drame, in tudi ne za poskus faktografske ali dokumentaristične rekonstrukcije punkovskega gibanja, gre zgolj za ozadje, na katerem se odigrava drama odnosa med materjo in hčerjo, ki jo moramo razumeti zlasti iz nje same oz. iz imanentnih vzgibov obeh udeleženk.«

Govori pa predstava še o nečem - o prevzemanju odgovornosti in življenjski izpolnitvi. »A izpolnitev, kot že rečeno, nikdar ne pride kot dar, temveč si jo je treba zaslužiti, še več, zanjo je treba nekaj žrtvovati, pa ne kar koli, temveč del sebe samega, kos lastnega mesa. Zorimo šele skozi rane, ki jih zareže življenje, nam pripoveduje Möderndorferjeva igra, koža zrelega človeka je pravzaprav ena sama brazgotina, v kateri pa ždi realnost v svoji elementarni, najsurovejši obliki.« (Blaž Lukan)

Predstavo sta sooblikovala scenograf Branko Hojnik in kostumografka Meta Sever, Vinko Möderndorfer pa je poskrbel tudi za izbor glasbe.

Povezave:

Vinko Möderndorfer , 6. 5. 2010
VESNA VESNA!
Blaž Lukan, 7. 5. 2010
Govorica praznine
Prešernovo gledališče Kranj, 5. 2. 2010
Delavnice in okrogle mize TDS
Prešernovo gledališče Kranj, 26. 4. 2018
Žalujoča družina v petek gostuje na Nušićevih dnevih
Prešernovo gledališče Kranj, 3. 2. 2010
40. Teden slovenske drame