Preden se dotakneva vprašanj, ki pritičejo festivalu NagiB, tako njegovi spreminjajoči se podobi kot tudi osrednji premestitveni točki v načinu programiranja – iz produkta k posamezniku, se mi zdi smiselno k spremembam pristopiti z osebne ravni. Pred nekaj leti si iz sodobnega plesa presedlala na argentinski tango. Kako je ta preobrat vplival na odnos do sodobnega plesa in ne nazadnje tudi na samo logiko strukturiranja festivala?

Kar se tiče mojega (osebnega) dela, lahko rečem, da (vsaj za nekaj časa) zapuščam sodobni ples. V zadnjih letih sem postajala vse bolj aktivna v tangu, ki se me je dotaknil, ujel mojo dušo. In v tem trenutku ne zmorem obojega. Sodobni ples bo zame vedno ostal nekaj svetega, polje, kjer skozi gib izražaš samega sebe, svet ... Hkrati pa mi tudi tango daje možnost, da se izrazim kot plesalka. Možnost, da z vsakim plesom povem svojo zgodbo. Zgodbo, ki nastaja v neposredni komunikaciji s soplesalcem in glasbo. Ta dialog je v tangu predpogoj, brez njega ni mogoče nadaljevati. Že od nekdaj se mi je zdela komunikacija na štiri oči lažja, bolj naravna in izjemno drugačna kot tista, ki se dogaja v večji skupini. V zadnjih umetniških projektih, ki sem jih ustvarila, sem se ukvarjala z vprašanjem intimnosti, z vprašanji osebnega prostora, komunikacije, intimnih akcij ... In očitno je to, kar se je dogajalo na osebnem, pripeljalo tudi do spremembe na delovnem ... Kot da v sebi prepoznavam potrebo po preprostem ... Po človeškem, kvalitetnem ...

Delno v tem leži tudi razlog za preobrazbe, ki jih je doživljal NagiB v času svojega obstoja, med katerimi so najvidnejše tiste, ki jih spremljamo v zadnjih dveh letih, ko je k festivalskemu programiranju aktivno pristopil Igor Dobričić. Kot si sama dejala, sta v dialogu našla neko novo obliko in formo. Na kakšen način sta se lotila preoblikovanja programske sheme in kakšno vizijo ima NagiB danes?

Gre za celotno situacijo, sodelovanje s Petro Hazabent kot direktorico festivala, za pogovore o tem, kaj mesto potrebuje, kako zavzeti pozicijo v mestu, v mednarodnem prostoru, za trenutke, ki so se na festivalih zgodili nenačrtovano ...

Igor je letos z nami že tretje leto. Prvič je bil gost NagiBa že pred šestimi leti. V skupnem delu se je izkazal kot nekdo, ki s svojo prisotnostjo motivira in ki zna ideje predstaviti tako živo, da začutiš njihovo rast.

Preteklo leto smo na evalvaciji festivala ponovno prevprašali svojo vlogo; torej kdo smo in kaj počnemo, ter poskušali najti način smiselnega in konstruktivnega nadaljevanja. Porodila se je ideja o nadgradnji koncepta, s katerim bi lahko sodobni ples in njegove ustvarjalce iz zaprtih, skritih prostorov (odra) pripeljali ven, na plano, med ljudi.
Vendar kot sem že omenila, so se spremembe dogajale skozi čas. V letu 2010 smo na festivalu gostili dramaturga Petra Stamerja. Takrat smo skozi festival prvič začutili, kako zelo pomembno vlogo lahko ima dramaturg v procesu. Dober dramaturg zna zartikulirati tvoje ideje in umestiti tvoje početje, ki ga pogosto izvajaš intuitivno, sledeč notranjemu občutku. Ob prisotnosti dramaturga smo poskušali vzpostaviti nove relacije, preseči golo predstavljanje umetniških del na način vpletanja v skupinski proces, in na ta način pričeli preoblikovati festivalsko podobo. Prejeli smo obilo pozitivnih povratnih informacij s strani ustvarjalcev. Zaradi zaznavanja pomanjkljivega interesa za sodobni ples v Mariboru smo se odločili, da se namesto na publiko osredotočimo na ustvarjalce, prek tega pa poskušamo zgraditi drugačne oblike nagovarjanja svojega občinstva.

Iz tega se je porodila ideja »spoznaj umetnika« in naslov za lanskoletni otvoritveni dogodek »Skozi zadnja vrata v kuhinjo umetnika«. Prvo potovanje skozi umetniške procese je potekalo pod mentorstvom Roberta Steijna in Igorja Dobričića. Letos s potovanjem nadaljujemo bolj pogumno. Umetnike bomo preselili v mesto, in sicer v prostore, ki prvotno niso namenjeni plesnim umetnostim. To so lokacije, ki imajo za prebivalstvo drugačno namembnost in jih bo ta drugačna raba »ulovila« s presenečenjem.

Premik od umetniškega dela k posamezniku (umetniku) je vodil tudi v razvoj ideje o rezidenčnem festivalu. V čem je prednost rezidenčnega festivala?

Predvsem je to možnost, ki umetnikom ponudi dobre delovne pogoje in hkrati vzpostavlja prostore za druženje in s tem izmenjavo idej, vzpostavljanje vezi kot tudi možnost vzpostavitve drugačnih vezi in odnosov s publiko. Hkrati smo v procese aktivno vpeli dramaturga, saj se je prav ta vloga, torej lik dramaturga, izkazala kot izjemno pomembna za ustvarjalni proces ustvarjalcev. Pri tem pa nismo želeli ostati »hermetični«, temveč to »dodano vrednost« – dramaturga, ponujamo tudi občinstvu. Tako smo zasnovali javna potovanja skozi umetniška dela pod vodstvom strokovnjaka, ki zmore artikulacijo procesov kot krhkih stvaritev v njihovem postajanju, in jih kot takšne predstaviti publiki. Mislim, da na omenjen način lahko vplivamo na dvig ravni zavesti, razumevanja in zanimanje zainteresiranih.

Topika letošnjega festivala je vse bolj popularna tehnika gibanja, filozofije ali umetnosti, poimenovana parkour. Kot je moč zaslediti, je parkour v izjemnem razmahu in zato ne preseneča, da mnogi v njem prepoznavajo eno izmed paradigem nove generacije. O tem, kaj natančno parkour predstavlja in vsebuje, ni enotnega mnenja. Vsekakor pa so parkourjevci umetniki gibanja in kaskaderji drugačnega življenja. Na kakšen način ste parkour vpletli v festival?

Tvoja opredelitev opisuje natančno to, kar si želimo. Tako od gostujočih umetnikov kot tudi občinstva. Želimo, da vsi sodelujoči so ali pa šele postanejo umetniki svojih vlog in da so se znotraj tega pripravljeni spustiti v nove/»nevarne« situacije, da preizkusijo svojo moč in kondicijo, se učijo novega in tako vstopajo v aktivno raziskovanje boljših rešitev.

V samo izhodišče smo postavili definicijo: »Parkour je metoda gibanja, ki se osredotoča na hitro in učinkovito premikanje med ovirami, disciplina, ki uči, kako se gibati skozi svoje okolje (mesto) s preskakovanjem, prevali, tekom, plezanjem in skakanjem.« Hkrati pa se parkour že, predvsem v vizualni umetnosti, uporablja kot nakazovanje poti skozi umetniški dogodek, ki poteka na različnih lokacijah in ga je potrebno obiskati na določen način, v določenem redu.

Z združitvijo teh dveh konceptov smo oblikovali dolgotrajni dogodek, ki namesto ponudbe statičnega niza že narejenih predstav predlaga tekoče potovanje, znotraj katerega v določenem časovnem obdobju umetniki živijo in delajo v različnih prostorih v mestu, člani publike pa so povabljeni in pooblaščeni, da se premikajo skozi in med prostori na dinamičen in aktiven način.

Ali skozi parkour spodbujate oziroma si prizadevate za določeno obliko odpora. Namreč, kot nas pouči Andrew Hewitt v delu Družbena koreografija, je arhitektonika mest tista, ki usmerja naše načine gibanja, s čimer poskuša usmerjati in ohranjati vzpostavljen družbeni red. Kako torej ta sprememba gibanja vpliva na percepcijo in tudi vedénje posameznika?

Parkour odpira dva principa. Prvi se dotika mesta kot fenomena, ki združuje prebivalce, lokacije skozi gibanje in prepreke, ki so njegov sestavni del. Drugi se dotika posameznika, ki ga spodbuja v sodelovanje. Pri parkourju je skupnost temeljnega pomena. Daje podporo, pomoč in podobno, hkrati pa za razliko od družbene realnosti, parkourjevci stopajo stran od tekmovalnosti. Tekmo vodiš le sam s seboj tako, da si drzneš narediti več, da poiščeš novo in drugačno, bolj funkcionalno rešitev. Parkour ne ponuja končnosti. Je proces, nenehni trening. In prav ta proces je tisti, ki je blizu naši ideji festivala, dela, ustvarjanja. Odločili smo se, da se namenoma izognemo končnim produktom in konzumaciji umetnosti. Ustvarjanje je proces, je pot, ki ni nikdar končana.

Na ta način je morda tudi upor, ki odgovarja situaciji, v kateri živimo. Na eni strani razgrinja težnjo umetnosti k vse večji komercializaciji, na drugi strani pa ponuja komentar na kulturno politiko, ki vsiljuje in zahteva od ustvarjalcev nenehno produkcijo in s tem vodi umetnost v produkt ponujen instantnemu konzumiranju ...

A vendar je ta procesnost v zraku že nekaj let in počasi prodira v vse pore. Obstaja kot neka paralelna dimenzija, ki pa pogosto rezultira v neke končne podobe, produkte oziroma stvaritve ...

Vsi procesi, poti, nekam vodijo. S končnim produktom ni nič narobe, je čudovito! Dobra plesna predstava nahrani. Končni produkt je naravna posledica dela. Vendar bi se radi izognili temu, da končni produkt postane umetno gonilo ustvarjanja.

Morda bi bil boljši izraz etapa, postaja nekega procesa, ki se predstavlja kot rezultat. Hkrati pa je to tudi, vsaj za mnoge povabljene in gostujoče umetnike, že druga etapa znotraj NagiBa. Zakaj ste se odločili, da nekatere umetnike, med njimi Coraline la Maison, Majo Lamovšek, Michela Rizza ter Fanni Futterknecht ponovno povabite k sodelovanju?

Umetnike smo izbirali na tako podlagi njihove pripravljenosti kot tudi prepoznane sposobnosti spuščanja v nove situacije. Ustvarjalcem, ki smo jih preteklo leto že gostili, smo s ponovnim povabilom želeli omogočiti, da z delom nadaljujejo, hkrati pa gledalcem ponuditi širši vpogled v njihov proces. Temu botruje dejstvo, da je za razvoj umetniškega dela potreben čas, in hkrati tudi dejstvo, da lahko nadaljujemo in ne le vedno znova začenjamo od začetka. Pozitivna izkušnja umetnikov iz preteklega leta, njihova pripravljenost na sodelovanje in medsebojna podpora, so vodile v odločitev, da bo ta duh vozlišče in temelj za širjenje načinov dela, ki so bili zasnovani preteklo leto. Tem umetnikom smo dodali še štiri domače ustvarjalce in dva tuja.

Bodo omenjeni umetniki nadaljevali s svojim raziskovanjem?

Večina umetnikov je z razvojem dela nadaljevala. Coraline la Maison bo tako imela letos v okviru NagiBa zaključno fazo razvoja projekta, v septembrskem programu Move to Maribor/Premik v Maribor pa tudi svetovno premiero predstave Narcissus 2.0. Michele Rizzo prihaja na NagiB z dokončano predstavo, ki je produkt lanskih snovanj v okviru festivala. Z restrukturiranjem bo iskal različne prezentacijske načine tega projekta. Fanni Futterknecht pa je na podlagi lanske rezidence pričela z razvojem novega projekta. Najmlajša umetnica, Maja Lamovšek, je lokalna ustvarjalka. Za njo je sodelovanje na NagiBu zelo dragocena izkušnja, saj šele stopa na ustvarjalno pot. Preteklo leto je že pridobila nekaj zelo pomembnih izkušenj, na podlagi katerih letos pričenja z raziskavo nove ideje.

Na kakšen način festivali drugačnih formatov komunicirajo navzven oziroma komu so namenjeni? Kako ste zasnovali dialog z občinstvom?

Tudi komunikacija je proces. Da bi jo izboljšali, je potreben čas. Osrednjega pomena je, da sta oba partnerja v dialogu pripravljena poslušati. Da sta pripravljena in sposobna vlaganja pozornosti in napora, da bi to, kar komunicirata, postalo razumljeno. Na eni strani je to umetnik, na drugi občinstvo, na eni festival, na drugi javnost. Občinstvo, na katerega se naslanjamo, ni več v »stari vlogi« gledalca. Želimo si dialog, ne enosmerne komunikacije. Razpiranje procesnosti omogoča tvorjenje dialoga in je, zame, z odprtim prostorom, ki ga ponuja, manj hermetično kot končni produkt. Povabilo v proces nam omogoča možnost drugačnega vstopa v umetniško delo, kjer imamo priložnost spoznati tako umetnika kot njegove načine dela, lahko povprašamo, debatiramo, razumemo gonila in posledično odločitve, ki jih sprejema umetnik, da se lahko izrazi ... Umetnikom smo ponudili pet oblik srečanja z občinstvom: predstavitev, refleksija, deljenje prakse, zabava in skupen obrok. Vsak posameznik se je odločil za vsaj dve obliki in nizanje teh srečališč bo predstavljalo posamezne večurne dogodke, parkourje.

Komunikacija se zgodi, ko smo skupaj, ko smo soočeni drug z drugim in imamo željo po spoznavanju.

Ali takšen način predstavljanja dopušča in omogoča »vstop in izhod« gledalca ali zahteva njegovo ne le aktivno participacijo, ampak kontinuirano aktivno participacijo? In kaj se zgodi, ko se gledalec, ki vstopi v procesnost dela, ne »angažira«, ne vstopa in noče vstopati v odnosnost relacij med posamičnimi segmenti, temveč želi okusiti le en sam kamenček mozaika, ki mu ga festival ponuja?

Verjamem, da smo dolžni sprejemati odgovornost za svoja dejanja. Konkretno to pomeni, da če se spustim v neko situacijo in je ne razumem, imam vsaj dve možnosti: prva možnost je, da si rečem, da me neka stvar ne zanima, druga pa, da se pozanimam, kaj ta reč je ... Želimo si, da bi uspeli zintrigirati gledalce, da se z nami spustijo na celotno potovanje. Prav zaradi tega smo aktivno vključili Igorja Dobričića, ki bo s svojim šarmom občinstvo vodil skozi dogodke in postaje. Hkrati pa je program zasnovan tako, da dogodki funkcionirajo avtonomno in s tem omogočajo obiskovalcu tudi možnost ogleda posamičnih »izsekov«.

Ne želimo ostati neopaženi. Neprepoznavanje mesta sodobnega plesa znotraj polja umetniške manifestacije v mestu Maribor je festivalu izziv že od samega začetka. Izziv je tudi, in hkrati napor, ustvariti pogoje, da bi nove oblike lahko komunicirale navzven. Potrebna je podpora medijev, prepoznavanje s strani politike in ne nazadnje tudi določen pogum gledalca. In morda letos, s selitvijo festivala v mesto, uspemo pritegniti večjo pozornost, saj NagiB Parkour namenjamo vsem, brez razlik.