Andrew Haydon, kritik časnika The Guardian:
 
Uprizoritev Müllerjeve ''priredbe'' Macbetha je nekakšna uganka. In uganka je sledeča: razlog, zakaj gre za Müllerjevo ''priredbo'' oziroma *verzijo* Macbetha, se ne skriva v dramatikovi 30-letni obsedenosti z besedilom, ki bi ga ''želel uničiti'', kot je to storil v Stroj Hamlet ... Müllerjeva velika sprememba je očitno »odčaranje« igre, v svoji priredbi se namreč znebi čarovnic. Skrbelo ga je, da čarovnice namigujejo na predeterminiranost, zato je hotel v svoji verziji Macbetha prikazati neskončen cikel nasilja, ki povzroča samo še novo nasilje, sproža pa ga vladajoči razred na račun življenj svojih vojakov iz delavskega razreda. ''Delo ne ponuja nikakršnega utopičnega verovanja v revolucijo, ki bi lahko spremenila svet,'' zaključuje gledališki list predstave. Mislim, da se ne motim, če rečem, da je avtor tudi brez besed postavil končni trenutek v zaključni prizor, kjer MacDuff ubije Macbetha in Malcolma razglasi za novega kralja, le-ta pa ga v istem trenutku da ubiti; to namiguje na Stalinovo prakso, ki je sistematično pobijal tiste člane svojega najožjega kroga, ki so se mu preveč približali, saj so predstavljali njegove najbolj očitne možne naslednike in nevarnost, da bi spodkopali njegovo absolutno avtoriteto ... Uganka torej ostaja, zakaj bi slovenska skupina skoraj dve desetletji po Müllerjevi smrti (sklepam, da zvesto) uprizorila priredbo nemškega prevoda angleške drame, namesto da bi preprosto sami prevedli izvirno dramo in na oder postavili verzijo, ki jo želijo/potrebujejo. Uprizoritev Ivice Buljana ponuja zelo močne in jasne razloge za to izbiro.

Kar je najbolj fascinantno pri tej uprizoritvi (ker je bila v slovenščini, moram priznati, da se mi ne sanja, do katere mere je Müller ''priredil'' Shakespearjeve izvirne replike), je to, da je, podobno kot je Müller odmaknil Shakespeara od Shakespeara, Buljan Müllerja ponovno približal Shakespearu. Besedilo je odigrano drugače od vseh besedil Heinerja Müllerja, ki sem jih kdajkoli videl, obenem pa gre še vedno za zelo prepoznavnega Macbetha. Razlog za to se seveda delno skriva tudi v dejstvu, da besedilo ni v nemščini. Müllerjeva poezija tudi v angleškem prevodu ohranja nekaj svoje hladne togosti. S prevodom v slovenščino je besedilo dobilo nasilnost in vročekrvnost, ki je nisem še nikoli slišal v njegovih delih. Tudi v predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine (zanimivo, prav tako slovenska predstava s hrvaškim režiserjem), lahko opazite zmožnost slovenskega jezika, da prenese izbruhe nasilja ali podaljšano kričanje, ki ga na primer angleščina (in rekel bi da tudi portugalščina) preprosto ne (z)more. Kar bi rad dodal - spet, še posebej očitno v luči Preklet … -  je zavidljiva telesnost igralcev.

Buljanova estetika s pretežno lokalno igralsko zasedbo zares dobi krila ... Predstava se igra na okroglem prizorišču, formatu, ki ga sicer resnično sovražim. Tukaj ''okrogel oder'' obkrožajo beli plastični vrtni stoli oz. stoli za na plažo, ki označujejo relativno majhen kvadraten oder sredi mnogo večjega avditorija Incrível de Almadense (navadno v dvorani vlada ogromen proscenijski lok, na katerega sem se med predstavo naslonil). V predstavi so uporabili tudi obe vrsti balkonov in celoten oder dvorane, po katerem so igralci dirjali, topotali, plezali in kričali, vendar pa se prava vsebina nenehne, kinetične akcije odvija tik pred nami – igralsko ''zaodrje'' je nekaj stolov v prvi vrsti z napisom ''rezervirano'', na katerih se igralci sedé celo preoblačijo. In to mi je bilo zelo všeč.
 
To je eden od najbolj nasilnih, telesnih, razbijaških Macbethov, kar sem jih kdajkoli videl (in tretji zapored v izvedbi tuje gledališke skupine – po poljski in nemški uprizoritvi – ''resnični'' stalinistični Macbeth z West Enda s Patrickom Stewartom se zdaj zdi le še bled spomin). Začne se s celotno zasedbo (brez Lady Macbeth – Milena Zupančič, 67) v vojaških hlačah in spodnjih majicah (stara estetika, ki pa je redko tako prepričljiva kot tukaj – če ne drugega, je ta zasedba mnogo bolj podobna skupini bojevitih nepridipravov kot pa igralcem; za razliko od suhljatih, razvajenih, nečimrnih bitij, ki jih pogosto vidimo v britanskih poskusih), ki se v bistvu mlati na odru. Zares mlati. (Bojda je eden od igralcev po tej predstavi pristal v bolnici, kar me ne čudi. Kolikor sem lahko videl, noben pretep ni bil hlinjen, niti koreografiran.) Priznana je Macbethova zmaga, Duncan je zadovoljen, prizor pa se spremeni v oder, obsijan z rdečo lučjo, na katerem se moški nekako dajejo dol. Pojma nimam, kaj naj bi pomenila ta homoerotika, glede na to, da je Macbethovo ženo igrala igralka, ki bi lahko (skoraj) bila Macbethova mati. Najverjetneje namig na špartansko/atensko bojevniško družbo, v kateri so možje imeli žene, vendar pa se niso branili spolnih odnosov z drugimi moškimi. Drugi simboli so bolj čitljivi. Tako kot Preklet … tudi Macbeth vsebuje prizor, v katerem so trupla, oblečena samo v hlače, za roke zvlečena v ravno vrsto, vrsto prsnih košev, ki pa ne spominjajo samo na fotografije iz Auschwitza, ampak tudi na vsa tista množična grobišča (ali pa še to ne) iz nekdanje Jugoslavije. Podobno prizor, v katerem Macbetha vojaki zelo plastično skupinsko posilijo, grozljivo spominja na zgodbe iz vojn v nekdanji Jugoslaviji. Banket, na katerem se pojavi Banquov duh (o, ja, znebili so se čarovnic, a še vedno imajo duhove), se je spremenil v divjo turbofolk zabavo, na kateri se je točila vodka ali slivovec (oz. šljivovica?).

Nisem čisto prepričan, kateri (Shakespearov) prizor je to, vendar pa ima Macbeth po posilstvu dolg odrski monolog (v originalu morda ''Jutri in jutri in jutri…''?), v katerem Marko Mandić (Macbeth, osupljiv) samega sebe pripelje do dejanske ekstaze ter je na koncu prizora gol, izčrpan in ves prepoten. Za minuto obleži čisto pri miru, preden se zažene med gledalce v prvi vrsti in jim ponuja, naj povohajo njegove podpazduhe. Drug resnično genialen primer interakcije z občinstvom pa je prizor, v katerem se vojak, ki je pravkar ubil drugega vojaka, obrne k ženski iz občinstva in ji odrezavo ukaže: ''To je tvoja vloga. Tvoj mož je. Kriči.''

Buljanova uprizoritev nikoli ne zbudi občutka, da ponuja eno samo poanto. Hkrati prikazuje najbolj dejanskega Macbetha, kot ga boste kdajkoli videli, obenem pa grozljivo kliče v spomin strahove in še vedno prisotne grozote nedavnih spopadov v nekdanji  Jugoslaviji. Pri tem se istočasno pokloni tako Shakespearu kot njegovemu interpretu in teoretiku Müllerju. Predstavljam si, da bi bila lahko ta predstava za moje prijatelje iz nekdanje Jugoslavije in Vzhodne Evrope nekaj popolnoma ''normalnega''. Nočem omalovaževati britanskega Shakespeara, ki je v principu nekaj povsem drugega, vendar pa ne bi bilo slabo, če bi bile take predstave tudi za nas ''nekaj povsem običajnega''.

Andrew Haydon, kritik časnika The Guardian; 10. julij 2014; po ogledu predstave 8. julija 2014