Svetlana Slapšak, 29. 6. 2021

Kdo je hlapec?

Slovensko mladinsko gledališče, Ivan Cankar HLAPCI, režija Maja Kleczewska, premiera 29. junija 2021.
Foto: Ivian Kan Mujezinović
Foto: Ivian Kan Mujezinović

Kdo je hlapec? Jerman, Komar, Kalander ali Kalandrova soproga? Intelektualec, nezmožen, da se upre sistemu, ki ga je obsodil na izginotje, nesposoben organizirati delavski razred, nebogljen, ko gre za življenje njegove bolne in bigotne matere? Jerman je metaforični hlapec, ki bo, šele odrinjen v grozo hribovske vasi, postal pravi hlapec. Omahljivec, kompromisar, ki z enako strastjo brani vsako stran, ki prevzame oblast? Komar je psihološki hlapec, ki ne bo tvegal, da bi postal pravi hlapec. Delavec, ki ne premišlja veliko o strategiji in taktiki, a čuti, da je položaj hlapca nepravičen? Kalander ni hlapec, ker se upira, ne kot metaforični ali psihološki hlapec, temveč kot realni upornik, ki ne bo dovolil, da bi ostal hlapec. Njegova soproga je hlapec, ker je tak družbeni red, ki mu pripada. Je neozaveščeni hlapec, ker svoj položaj sprejema kot nekaj naravnega, vdana je v usodo. Hlapec po usodi torej. Kateri med njimi je pravi hlapec? Nobeden. Nihče ni industrijski delavec, hlapec kapitalizma, organiziran v razrednem boju. Cankarjev »hlapec« je figura/persona, razpeta med provincialno inteligenco, Cerkvijo, lokalnimi oblastmi in kmeti, vse pod cesarstvom, ki je tuje. Vsak vodilni razred je razred hlapcev imperialne oblasti. Kdo je torej res hlapec? – Slovenska mentaliteta. Če hlapec ni razredna, družbena kategorija, ampak kolektivni mentalni problem, potem so volitve neustrezen mehanizem, politika, ki bi ponudila možnost sprememb, nedosegljiva, prihodnost z izobraževanjem in pripravo na razredni boj pa utopična. Cankar torej v svoji drami prikaže brezupno stanje dežele, za katero bi si želel kaj boljšega, kot so volitve, oddaljene in nepomembne, ker ne prinašajo družbene spremembe, zgolj periodično menjavo že znanega. Seveda so liberalci sprejemljivejši za lokalno inteligenco, a tudi za Cerkev niso usodno škodljivi, uporniški hlapci pa od liberalcev ne bodo dobili bistveno več pravic ali prostora, da bi se uprli. Zmaga »črnih« preprosto pomeni, da se bo stanje te družbene skupine poslabšalo hitreje in temeljiteje, da ne bo prostora za upanje v morebitno postopno izboljšanje, da bo kot kolektivno občutje prevladal strah ... »Čiščenje« knjižnice je akcija, ki nazorno pokaže, kakšna bo oblast ...

Zakaj je za Cankarja najhujše, kar se lahko zgodi liberalnemu intelektualcu, da mora živeti nekje v hribih, v še hujšem zakotju, še bolj odrezan od sveta? Sibirija nad tisoč metri? Zakaj bi bila edina pot za pobeg iz teh krajev prošnja oblastem za premestitev? Ali ne obstajajo druge možnosti pobega, denimo izstop iz sistema? Več poguma? Popolna prekinitev? Ali v tem hribovju res živijo samo podhlapci, najšibkejši od vseh? Lahko si zamislimo realne strahove – tuberkulozo, nesreče v gozdu in na polju, podhladitev, veliko več dela za golo preživetje, veliko manj lagodnosti, veliko manj komunikacije z ljudmi. Urbana idealizacija hribovskega načina življenja je že zdavnaj izginila iz kulturne zavesti. Kdo bo torej skrbel za ta del prebivalstva, za ta narod, če se mu sposobni ljudje izogibajo? Katera politika se bo zanimala za te kraje? So nerazviti kraji obsojeni na izločenost, marginalizacijo in kulturno smrt?

Osnovo za politično odločanje in prevzemanje političnih stališč Cankar vidi v družini. Družina ponuja plodna tla za razne vrste manipulacij, barantanja, izsiljevanja, zatiranja individualnosti na eni strani, na drugi pa odprt dostop do mehanizmov, ki vse to omogočajo, predvsem Cerkve. Mati in Cerkev – zmagoviti dvojec laži, kraje duha, smrti ljubezni in svobode ... Kot da bi Jerman komaj čakal na trenutek, ko bo njegovo nesrečo zapečatila njegova mati z župnikom. Cankar ima sicer prav: zasebno je politično. Če Jerman ne razreši svoje temeljne zadrege, nima pravice razmišljati o družbi in politiki.

Franci, odloči se: mati, ženska ali pištola in krogla v glavo! V mukah Jerman odkrije še en predmet poželenja, Jezusa: paralelizem torture je intelektualcem tako blizu – skoraj vsi se srečajo z Jezusom, ko pritisne najhujše. Kakšne so torej bile Jermanove možnosti, da ne bi padel v nerazrešljive dileme?

Jerman je izgubil bazo, družbeno in emotivno toplo gredo, ki bi namesto pasivnega občudovalca liberalcev iz njega naredila gorečega, vase prepričanega in nadvse optimističnega in dejavnega socialista: izgubil je učiteljice. Cankar jih je razmestil po svoji drami in takoj na začetku izpostavil osnovno Jermanovo napako – iskanje iskrenega, naravnega in nekompliciranega dekleta. Anka pa noče, to ni cvetje v jeseni. Ne črni rezultati volitev, ne pokvarjenost ljudi, ne gniloba institucij, ne nemoč revežev, ne divjaštvo kmetov – nič ne bi zlomilo Jermana, če bi imel podporo učiteljic. Učiteljice so bile primarno omrežje razširjanja idej in skrbi za njihove nosilce v obdobju, ki ga je Cankar živel in opisoval. Jerman ima okoli sebe klub, ki bi ga lahko še utrdil z izmenjavo in izgrajevanjem idej, s skupnim branjem, skupnim pisanjem, z medsebojnim zapeljevanjem. Zgodovinskih vzporednic v Srednji Evropi in na Balkanu je veliko, najizrazitejša je Svetozar Marković, ki mu ne bi uspelo ne preživeti ne napisati osnov srbskega socializma, če ne bi imel dveh sester – učiteljic, s katerima se je povezal v socialistično celico. Jerman je torej žrtev lastne patriarhalnosti. Nesposoben prepoznati Lojzkino razcvetelo enakopravnost in možnosti političnega napredka, ki se s tem porajajo, ostaja pred pragom socializma. Cankar mu je odvzel zmožnost zapeljevanja, pravzaprav vsakega erotizma, kaj šele socialistične promiskuitetnosti, ki je, že spet v mnogih zgodovinskih paralelah, ljudi reševala provincialnega brezupa. Politično bi Jerman z učiteljicami lahko premagal vsako lokalno oblast ali pa bi ji vsaj nenehno povzročal preglavice, rezultati volitev ne bi ključno odrejali razmerij moči. Vsi elementi takšne rešitve so v drami prisotni, učiteljice mislijo, kadijo, pijejo, glavne replike, ki so uporabne še danes, prihajajo iz njihovih pametnih glavic. Polne so znanja, moči, vizije, potrebujejo podporo in demokratično erotizacijo politike, da bi prevzele vajeti od utrujenih junakov, ki jih šibajo stoletja filozofije in depresije. Junaki pa nič. Verjetnost krogle kot rešitve se s tem povečuje.

Cankar je prerok, ki ga niso pravilno prebrali. Skoraj vse, kar je dosegla slovenska politična modrost, izhaja iz drame Hlapci, posebej reki, ki se nanašajo na slovenske stereotipe. Vse te stereotipe kot šale izgovarjajo ženske – učiteljice. Učiteljice, ki so največja družbena skupina v drami, ne štejejo med hlapce: niso ne elita ne upornice, še enkrat: NE ŠTEJEJO. Njihova dejavnost v primerjavi z njihovim potencialom za politiko, družbo, dramo, zaplete, rešitve je škandalozno zapostavljena. To je pohujšanje, to je blaznost, to je hlapčevstvo, to je prav obscena slepota tragičnega junaka, ki si povsem zasluži mamo in kroglo in še župnika po vrhu. S tem nas Cankar udari po čelu, medtem pa se patriarhalna kultura tu vse do danes ukvarja s kontekstom, transpozicijo, projekcijo in psihološko vivisekcijo nesrečnega slovenskega junaka Jermana.

Razen najnižjih, uporniških, so vsi ostali hlapci po tipologiji, ki sem jo podala, bolj ali manj denuncianti. Največji denunciant od vseh je Jermanova mati. Mati sovraži uporniškega reveža in mu nerada postreže hrano. Župniku pa postreže sladice, kot da bi mu pripravljala posteljo, ne brez erotičnega suspenza. Mati je Jermanova Nemezis, ker opredeljuje fiksirano spolnost, hierarhične odnose v družini, večno krivdo, ki kastrira s tem, da utrjuje patriarhat. Jermanu niti na misel ne pride, da bi verige strgal, da bi željo osvobodil, da bi fantazmam dal prosto pot. Mati je tista, ki župniku pokaže, kdo si zasluži največjih muk, kdo naj bo največja, eksemplarična žrtev – njen sin. Mati je za ta najvišji cilj pripravljena umreti. Če bi bil obkrožen z učiteljicami, bi Jerman smrt svoje matere lahko insceniral kot emotivno kulminacijo, kot performans elegantne dobrote duše, kot zaslužen polet v nebo in bi kot bonus dobil še sočutje in pomoč učiteljic. In končno bi njeno smrt v dobri družbi doživel kot še en argument v prid ateizmu. V zmedeni duši Jermana, pretendenta na patriarhat, pa se usodnost matere meša z Jezusom in užitek v celoti ostaja župniku.

Vprašanje, ki se poraja iz drugačne interpretacije Cankarjeve drame, je skoraj smiselno: zakaj Ivan Cankar ni Arthur Schnitzler? V kakšni skromnosti, če ne bedi, se je zgubil cinizem, najboljši prijatelj frivolnosti? Je hlapčevska depresija uničila superiornost drugega, ki zmeraj govori še en jezik in ki mora vsako realnost prestrukturirati skozi prevod? Ki nikoli ne podlega veljavnim stereotipom, ki zmeraj žonglira med svojimi spomini in najmanj dvema kulturama, ki nima ničesar danega vnaprej, ki zmeraj osvaja hkrati več vrhov? Zato, ker je superiornost koloniziranega praviloma interna in interiorizirana – in v resnici marginalizirana. Nehvaležni časi in okolje, a hlapec Cankar daljnovidno predlaga drugačne rešitve; socializem, čeprav ga ne omenja, je tu, okrog učiteljic. Oprostimo mu torej, da si niti sam ni upal ...

Ostaja vprašanje, zakaj Ivan Cankar ni Stefan Großmann. Enaka revščina, enaka strast, enaka želja, da se ljudstvu ljudstvo prikaže na odru. Cankarju ni uspelo snovanje institucij, denimo kakega Ljudskega delavskega gledališča. Drame je pisal za Narodno gledališče. Morda je preskok prav v tem. Morda bi morali biti zadovoljni, da Cankar ni padel v zanko revolucionarnih obveznosti. Prva izvedena proletarska revolucija 20. stoletja je v svoji zakonodaji takoj črtala in izničila pojem »svobodne ljubezni«, ki ji je nedvomno prinesel veliko simpatizerjev in spremljevalcev; drugi, s feminizmom in emancipacijo zaznamovani val seksualne svobode je popolnoma uničila druga svetovna vojna: dokaz je globoko razočaranje nad vrnitvijo patriarhalnosti, ki ga izraža Simone de Beauvoir v svojem Drugem spolu. Seksualna revolucija v šestdesetih letih je prinesla temeljne nove pojme seksualnosti, reprodukcije, materinstva, dinamizem spolne opredelitve in vse drugo, kar bo proti koncu stoletja dramatično ločilo novo konservativno togost in na drugi strani zavajajočo kombinacijo invencije, komoditet, performativnosti in pluralnosti seksualnosti. Med Schnitzlerjem in Großmannom Cankar za sabo vleče dolgo senco evropske dekadence, ki tragično še zmeraj povezuje z vero, ki ima rada gotsko vizualnost visokih gora, za katero je smrt povezana z mrzlim, ledenim. Alpska Telemska opatija ni bila mogoča, čeprav v Hlapcih slutimo njen primarni tloris. Čeprav – če si dovolimo fantazme, ki si jih Jerman ni upal sprostiti: morda je kriminalni pankrt iz sosednje doline prišel z eksotično lepotico v hlapčevsko vas in se odločil, da iz Jermanove hiše naredi novo, neodvisno šolo z učiteljicami, izločenimi knjigami in spreobrnjenim Jermanom.

Povezava: PDF Gledališkega lista

Ivan Cankar, Hlapci, SMG

Povezani dogodki

Svetlana Slapšak, 6. 11. 2014
Prevajanje Gatsbyja
Svetlana Slapšak, 10. 10. 2019
Klicanje strahov
Svetlana Slapšak, 15. 2. 2013
Heiner Müller bere Aristofana