Vas zanima, kakšna stališča imajo posamezne politične stranke do kulture, posebej do področja gledališča, do sprememb Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, do sprememb v kulturni administraciji, kadrovanju ipd.? Na portalu SiGledal smo v tednu pred volitvami vsak dan od torka do petka objavili dve vprašanji z odgovori političnih strank, ki kandidirajo na decembrskih predčasnih volitvah v državni zbor. Vprašanja je pripravilo Združenje dramskih umetnikov Slovenije.
Kaj bi znotraj javnih zavodov (predvsem gledališč) spremenili, reorganizirali, ukinili, preuredili? Kako vidite strokovne svete v javnih zavodih in kako Kulturniško zbornico Slovenije?
Demokratična stranka dela: Znotraj javnih zavodov, predvsem gledališč bi zagotovili strokovne svete,ki bi v sodelovanju z vodstvom gledališča odločali o tekočih zadevah,hkrati pa bi direktorjem in umetniškim vodjem dodali tudi odgovornost za razvoj ansambla in skrb za enakomerno razdelitev dela. Če igralec delo zavrača in po lastni krivdi ne nastopa več kot dve leti,pa ga ima direktor pravico prerazporediti ali celo odpustiti.
DeSUS: Predvidevamo sprejem novega sistemskega zakona, ki bo urejal javne zavode. Doreči bo potrebno tudi vlogo strokovnih svetov. Združevanje v zbornico naj bi bilo prostovoljno.
LDS: Posodobiti moramo koncept proračunskega financiranja, in sicer s financiranjem javnih zavodov za čas trajanja mandatov direktorjev (5 let), kar zagotavlja avtonomijo, boljše načrtovanje in večjo gospodarnost poslovanja, ter uvesti bolj fleksibilne oblike financiranja nevladnih organizacij in samozaposlenih na področju kulture.
Lista Virant: Najprej bi skrbno preučili obstoječe študije, ki so jih pripravile strokovne komisije, kot npr. skupina direktorjev gledališč in se opredelili glede njihovih predlogov in se šele nato odločili za potrebno izboljšave v organizaciji. Vsekakor pa ostajamo na stališču, da je vrhunska gledališka dejavnost eden izmed bistveih elementov uresničevanja javnega interesa v kulturi, zato mora njen najbolj vitalni del ostati pod okriljem javnega sektorja. To posledično pomeni, da za nas strokovni sveti ostajajo odločilni organ evalvacije vsebine dela in programskega načrtovanja javnih zavodov na področju scenskih umetnosti.
Naprej Slovenija: Gledališča so le del celovitega sklopa razvoja kulture v časih, ko so vrednote sveta na preizkušnji in gledališča so živa interaktivna priložnost, da ljudje začutijo vrednote, ki jih tudi gledališča živijo, ne le igrajo..Strokovni sveti so uporabniki, izvajalci in delilci sredstev - enakopravno zastopani v upravljanju zavodov kulture.
NSi: Zdi se, da je Kulturniška zbornica doslej bolj životarila, vendar je njen nadaljnji obstoj odvisen predvsem od volje in zainteresiranosti njenega članstva. Ustanovitelji javnih zavodov bi se morali pri sestavi strokovnih svetov izogibati ideološko-politične pristranosti.
Pozitivna Slovenija – Lista Zorana Jankovića: Javni zavodi so avtonomni, ustanovitelj se v njihovo delo ne sme vmešavati. Če pa sprašujete glede dejavnejše vloge ustanovitelja v okviru njegovih pristojnosti, potem bo ta nujna. – Ureditev v ZUJIK-u glede svetov javnih zavodov in strokovnih svetov je primerna, vsekakor pa bomo z vidika uvajanja nove kulture vodenja javnih zavodov poskrbeli za dvig ravni dela v obeh organih. Delitev med nadzorne in strokovne svete sicer ni samoumevna, še posebej kadar strokovni sveti postanejo alibi za to, da se stroka v samih zavodih samostojno in samoiniciativno ne razvija. – Kulturniške zbornice pa trenutno ne vidimo – kar je ravno njen največji problem, saj slovenski kulturni prostor potrebuje sodobno participatorno prakso, kjer se interesi ne le križajo, ampak tudi srečujejo in usklajujejo.
SD: Zakon o zavodih je primeren splošni okvir, terja le dopustitev urejanja specifik posameznih področij. Zavodom je treba zagotoviti več strokovne umetniške in poslovne avtonomije. Strokovne svete velja dopustiti, Kulturniška zbornica pa do sedaj nikoli ni bila ustrezno podprta in je treba njeno vlogo preučiti. Menimo, da bi bilo treba večji poudarek nameniti še vključevanju vodstev kulturnih institucij v procese odločanja.
SDS: Na to se ne da preprosto odgovoriti, ker reforma javnih zavodov praktično stoji dvajset let. V kolikor se bo šlo v reorganizacijo, je potrebno vedeti, da se to tiče vsaj še dveh ministrstev, ministrstva za javno upravo in ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Šele z njima skupaj bomo lahko reformirali to področje.
SEM – Si: Strokovne svete vidimo kot vodilno silo pri implementacijah programskih smernic posameznega kulturnega zavoda in kot tistega, ki postavlja smernice nadaljnega razvoja. Na podlagi tega so za razvoj in spremembe znotraj zavodov odgovorni tudi člani programskih svetov.
SLS: Analize kažejo, da je na področju uprizoritvenih umetnosti preveč zaposlenih s prenizkimi plačami (preslabo so plačani predvsem igralci). Tudi tu bomo znižali maso plač, a omogočili stimulacijo dobrih kadrov, pa tudi destimulacijo neustreznih. V javnih gledališčih je premalo poudarka na produkciji in preveč na birokraciji, hkrati pa država programsko in projektno financira preveliko število NVO, ki bi jih bilo potrebno usmeriti in jim omogočiti samostojen nastop na trgu s pomočjo posrednega subvencioniranja, davčnih olajšav. V produkcijskem smislu je gotovo ena od prioritet uravnoteženje razmerja premier in ponovitev, in sicer v korist ponovitvam. Preveliko število premier nesorazmerno povečuje stroške, hkrati pa ne zagotavlja dovolj širokega dosega določenih predstav tako v smislu publike kot geografsko. – Velik problem je tudi razdrobljenost celotnega področja, ki jo ugotavlja tudi Nacionalni program za kulturo 2012-15, zato obstaja potreba po celostnem razvoju uprizoritvenih umetnosti. Razumljivo je, da si NVO želijo sistemizacije z zakonsko podlago, vendar bi to pomenilo inštitucionalizacijo celotnega sektorja, še več nacionalnih gledališč, okrnitev neodvisnega prostora in spremembo substance neodvisne produkcije ter s tem osiromašenje široke palete slovenske scene.
SMS Zeleni: Vsak javni zavod deluje po splošnih in svojih načelih, zato je posploševanje nesmiselno. Pri tem ne moremo primerjati nacionalnih in lokalnih javnih zavodov. Razlike so že v namenu, programu in financiranju. – Strokovni svet v javnih zavodih vidim le kot posvetovalni organ, brez katerega nek javni zavod lahko deluje, saj je za odločitve pri programu odgovoren umetniški vodja. Velikokrat je lahko tudi ovira, če skuša zavodu vsiliti svoje interese. (Če poenostavim: ali strokovni svet ali umetniški vodja). – Kulturniško zbornico Slovenije vidimo kot organ političnega pritiska. Oblikuje svoje mnenje o zakonih in jih posreduje dalje. S tega stališča je njeno delovanje pozitivno, saj brani interese kulture s civilnega stališča.
SNS: Gledališča bi preuredili po avstrijskem vzoru, repertoar bi prilagodili željam občinstva, predvsem pa bi skrbeli za prirast novih slovenskih kulturnikov in umetnikov. Strokovni sveti v javnih zavodih so v glavnem politični in sestavljeni na osnovi raznoraznih prijateljstev in ne pripomorejo kaj dosti k razvoju. Kar pa se tiče kulturniške zbornice – bistveno je, kako jo vidijo tisti, katerih stanovska zveza je, torej izvajalcev kulturnih dejavnosti, sploh glede na njene pristojnosti. V kolikor ti ocenjujejo, da svojega dela ne opravlja korektno potem so pač nujne spremembe in v SNS smo se o njih vedno pripravljeni pogovarjati.
TRS: Mislimo, da bi bilo treba spremeniti marsikaj v zvezi s pristojnostmi in predvsem odgovornostmi vodstvene strukture v javnih zavodih, ki se ukvarjajo z uprizoritvenimi dejavnostmi. Tudi funkcijo strokovnih svetov bi bilo treba prevrednotiti, saj je taka, kot je zdaj, v večini primerov sama sebi namen. Glede Kulturniške zbornice pa smo mnenja, da ni prav zaživela in da je potrebno ugotoviti, zakaj je temu tako in še enkrat opredeliti njeno funkcijo.
Zares: Usmeritve, ki jih je predlagala delovna skupina za posodobitev javnega sektorja, so primerne. Skupina je bila pri delu izčrpna, za zgled so imeli tako primerjalne analize iz drugih držav in sredin, vnesli pa so tudi razmisleke, ki nastajajo pri nas.
Ali menite, da je odločitev prejšnjih oblasti, da so v javnih zavodih zaposleni dramski igralci, režiserji in dramaturgi javni uslužbenci, pravilna?
Demokratična stranka dela: Umetniki niso javni uslužbenci in jih ne po profilu,ne po načinu dela in ustvarjanja ne moremo tako opredeliti.Zavzemamo se za svež pretok idej in kadra ter ovrednotenje dela dramskih delavcev na podlagi odmevnih in mednarodno priznanih rezultatov dela, zato se zavzemamo za trden ansambel, kot jedro gledališč,kakor tudi podpis pogodb za določen čas oz. za posamezen projekt z možnostjo podaljšanja, kar bi zagotovo izpopolnilo tudi programe gledališč ter izmenjavo programov in kadra.
DeSUS: Pojem javni uslužbenec moramo razumeti zgolj kot delovno pravni pojem. Seveda igralci, režiserji, dramaturgi niso ne delavci in ne uslužbenci, so umetniki, ustvarjalci ...
LDS: Ne, odločitev je bila napačna. Ker ne moreš v sistemu javnega sektorja postaviti uravnilovke glede na različne naloge, ki se v javnem sektorju opravljajo. Enotni plačni sistem lahko ostane samo znotraj t.i. ožje državne uprave, kjer se upravljajo istovrstne naloge z isto stopnjo zahtevnosti. Ostale sisteme, kot so zdravstvo, izobraževanje, kultura, pa je potrebno obravnavati vsakega posebej.
Lista Virant: Enotni plačni sistem je bil v situaciji plaza stavk uslužbencev zdaj ene zdaj druge veje javnega sektorja nujna rešitev in optimalna osnova, ki pa jo je potrebno prilagajati izzivom časa in nadgrajevati v smeri prilagajanja značilnostim del in nalog, ki jih razvršča v ustrezne plačne razrede. Gotovo je umetniški poklic, predvsem poklic igralca poseben; igralci so različno zaposljivi v različnih življenjskih obdobjih in bolj fleksibilen način zaposlovanja, kot je redna zaposlitev javnega uslužbenca, nudi umetnikom več možnosti, da izživijo svoj talent in niso omejeni na repertoar ene hiše, tako da je morda rešitev v možnosti izbire med delovnim razmerjem za določen ali nedoločen čas. Vsekakor pa je morda tu, še bolj kot na drugih področjih smiselno upoštevanje nagrajevanja po uspešnosti.
Naprej Slovenija: Odločitev, da nekdo dela v kulturi javnega interesa je seveda tudi javni uslužbenec, producenti in izvajalci zasebne vizije kulture pa niso javni uslužbenci, vendar imajo enake možnosti , da delujejo tudi v javni kulturi.
NSi: Tudi to je eno izmed vprašanj, glede katerih bi se bilo treba najprej posvetovati s predstavniki stanovskih društev.
Pozitivna Slovenija – Lista Zorana Jankovića: Glede javnega uslužbenstva je odgovor da, pri čemer rednega zaposlovanja novih režiserjev v gledališčih v bodoče ne bomo podpirali.
SD: V SD se zavzemamo za enotni plačni sistem, ki zajema vse zaposlene v javnem sektorju. Se pa strinjamo, da znotraj sistema obstajajo razlike, ki jih je treba upoštevati. Nekatere ukrepe, kot je obvezna razlaga Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, smo v SD v tem mandatu že predlagali.
SDS: Menimo, da je posodobitev javnega sektorja v kulturi nujno potrebna in k temu bomo tudi pristopili v okviru reorganizacije in optimizacije celotnega javnega sektorja. V desetih dneh bomo pripravili temeljna izhodišča za posodobitev javnega sektorja, v stotih dneh pa podrobnejši načrt, kako bomo to delo končali do konca mandata. Oba načina zaposlitve (prek pogodbe in status javnega uslužbenca) prinašata pozitivne strani in treba bo skrbno pretehtati, kje se bo to uveljavljalo. Poudarjamo pa, da v nekaterih primerih prihaja do absurdov.
SEM – Si: Zgoraj omenjena rešitev po mnenju SEM – Si ni pravilna, saj zaposlenim v kulturi ne omogoča nagrajevanj za uspešno delo.
SLS: Gotovo je to z vidika statusa organizacije, v kateri delajo, logično, ni pa nujno tudi smiselno. V določenem smislu to predstavlja za zaposlene prednost, saj so deležni prednosti statusa, ki ga s seboj prinaša javna služba, po drugi pa tudi večjo odgovornost. Vsekakor tu obstaja analogija z drugimi javnimi zavodi in anketa, izvedena med zaposlenimi RTV ob predlagani spremembi statusa RTV iz javnega zavoda v zavod posebnega nacionalnega pomena, je pokazala, da so se delavci izrekli za to, da ostanejo javni uslužbenci. Takšna rešitev je fleksibilnejša tudi za državo, ki je v tej vlogi delodajalec, saj prinaša tudi možnost prerazporejanja delavcev med različnimi področji in zavodi, kar pa bo v racionalizaciji javnega sektorja, ki ga nedvomno prinaša naslednji mandat, ključnega pomena, če hočemo delovna mesta ohraniti.
SMS Zeleni: S tem se ne strinjamo. Njihova narava dela ni taka, kot jo imajo pisarniški javni uslužbenci. S tem so kratene njihove pravice po umetniški in ustvarjalni svobodi. Krivično je, da se jim meri delovni čas in ne rezultat njihovega dela.
SNS: Po oceni SNS je potrebno zakon o sistemu plač v javnem sektorju spremeniti in dopolniti predvsem tako, da bo omogočal ustrezno nagrajevanje glede na uspešnost in kvaliteto opravljenega dela, česar sedanji sistem ne zagotavlja. Kar pa se tiče vključenosti posameznih zaposlenih v sistem, dvomimo, da bo izločanje posameznih delov prineslo kaj dobrega, saj bodo potem ločeno obravnavo kaj hitro zahtevali vsi.
TRS: Zaposleni v javnih zavodih so javni uslužbenci že po definiciji in menimo, da je prav, da tako tudi ostane.
Zares: Predlagana reforma javnega sektorja skozi Zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi -ZUJIK- prinaša potrebne spremembe tudi na področju večje fleksibilnosti zaposlovanja tam, kjer je pogojena s posebnostmi narave dela v kulturi. Tako se predpostavlja večja možnost nagrajevanja dobrih oz. izjemnih kadrov in nagrajevanje za povečan obseg dela. ZUJIK omogoča tudi možnost prerazporejanja na drugo delo v javnem zavodu, napotitev na delo k drugemu izvajalcu javne službe itd. Vse spremembe pa gredo v smeri bolj pravičnega plačila za opravljeno delo z namenom povečevati tako zadovoljstvo zaposlenih kot tudi kakovost javnih zavodov.