Režiser o uprizoritvi

Damir Zlatar Frey: Kaj se je zgodilo z represijo?

Če se ozrem na kontinuiteto svojega sodelovanja z mariborskim gledališčem, se počutim kot njegov ljubljeni in razvajeni sin. V tem potrošniškem času je to sodelovanje zame velik privilegij in najboljši dokaz plodovitosti ustvarjalne izmenjave. V tej ustvarjalni izmenjavi sem se pogosto ukvarjal s svetovi slovenskih dramatikov, od Gruma prek Cankarja do – trenutno – Šeliga. Gre za temeljne figure in like slovenske dramatike, moram pa poudariti, da mi je v veliko čast, ker imam priložnost postaviti na oder Šeliga, iskati odrske odgovore na izzive, ki jih odpira njegova dramska pisava kakor tudi kontekst časa, v katerem delamo to predstavo. Temeljno vprašanje, ki me zanima v Čarovnici, je: Kaj se je zgodilo z represijo? Kajti to je tekst o represiji. Kaj se je v zvezi s tem vprašanjem spremenilo danes, 40 let po tem, ko je Šeligo pisal ta tekst? Kot smo lahko ugotovili med analiziranjem in poglabljanjem v besedilo, se ni spremenilo nič, razen tega, da se danes na veliko razpravlja o državljanskih pravicah, o katerih se nekoč ni. No, danes vemo, kako državljanskim pravicam podstaviti nogo. Živimo v situaciji, ko se večina izživlja nad manjšino, žrtve pa iz svojih sob, ki zaudarjajo po osamljenosti, skačejo skozi okna. To so le nekateri problemi in motivi, s katerimi se je gledališče v odnosu na položaj človeka v svetu ukvarjalo tudi nekoč, pred nami pa se zastavlja vprašanje, kako vse to povedati danes. To preobražanje materiala v času je poglavitna točka mojega pristopa in gonilnik ustvarjalnega procesa. Vedno znova kopljem po tem problemu tudi s pomočjo preoblikovanja, kar je bilo najbolj vidno pri Grumu, pozneje je nastala Vida, sedaj pa se poglabljam v tkivo Šeligove Čarovnice.

Odlomek iz dramaturške razčlembe

Vesna Đikanović: Patologija civilizacije ali svet brez transcendence

Šeligo že umešča svoje primerke človeške vrste na pozicije absurda. Kot angažirani intelektualec, globoko zagledan v človekovo prihodnost, jih razvršča – kot lahko prepoznamo danes – v ozračje distopije, ko je negativ časa prevzel značaj vsakdana. To tudi pomeni, da je možno vse racionalizirati in umestiti v proces, ki z identično silovitostjo prinaša napredek in nesrečo obenem. Razlike med interesi dobrega in zlega so neznatne, ker so neprepoznavne. Šeligo tukaj zgosti svoj dramski svet v neko vsakdanjo družino. Mama, Oče in njun sin Niko ne vidijo v teh metamorfozah nič neobičajnega. Z vidika svoje subjektivne vednosti upravljajo življenje z zdravim razumom. So univerzalna pasma mentalne birokracije. Ta svet je že preživel katastrofo, ne ve pa, kdaj in zakaj se je zgodila. Ne zavedajo se, da nad njimi lebdi prikazen drobljenja in razpadanja sveta na predmete. Prikazen kraje iz narave, da bi si človek lahko ustvaril svoj svet predmetov. Prikazen izpraznitve sveta. Ne zavedajo se, da so sami postali banalnost, ki funkcionira. V svojem svetu ne iščejo globljih vzrokov, odveč jim je poglabljanje vase, namesto te mentalne defenzive reagirajo hitro in agresivno. Njihove oči, ušesa in miselni aparat so onesnaženi, ker je izobraževanje (ki vedno kroji emotivno strukturo) izgubilo bitko z mediji in informacijskim kaosom. Ta kaos ima svoj jasen cilj – zmanjšati občutljivosti do drugega. In do narave. Izgubili so zmožnost medsebojnega dialoga in sposobnost izreči nekaj tehtnega in jasnega. Za doseganje tega sta nujna dva elementa – pogum in resnica. Čeprav se doživljajo kot nosilci resnice, kot oblastniki psevdoznanstvene resnice, s čimer Oče navdihuje tudi svoj položaj pater familiasa, se je zmožnost njihovega (pogumnega) govora že davno raztopila v arbitrarnem. Zaradi te zacementirane banalnosti in medijsko vzgajane neumnosti nihče več ni zmožen prevetriti svojih kriterijev za prepoznavanje nesmisla. Člani Šeligove povprečne družine ne premorejo niti trohice spomina. Podpora tej trohici spomina bi bila bojno dejanje in zadostna kazen v perspektivi nenadzorovanega nasilja in divjaštva, ki bi lahko prizadela svet. Namesto tega, da bi se dvignila fasada identitete – malo laskanja sebi, malo grožnje drugačnim od sebe. V imenu tega prav nič ne oklevajo z zategovanjem vratu in duše. Šeligo umesti svoj dramski vzorec v povprečno družino, da bi pokazal, kako vsakdanja in običajna je agresija. Da bi pokazal, kolikšna je izpraznjenost vsega, v kar bi se lahko verjelo, zaupalo, v zasebnem in kolektivnem. Izpraznjeni so vsi davno sprejeti sistemi institucionalnih moralnih spoznanj zaradi racionalnosti v človeških odnosih-opravilih. Ekonomski priročniki so se preselili v šole, hiše, srca. Zgodil se je stik moralne in politične ekonomije. Lahko bi rekli – potrošniški prototip. Lučka moralnega alarma se prižge samo takrat, ko člani Šeligove družine opazijo, da izginja družbeno sprejemljivo konvencionalno obnašanje.

S poroko – prastarim obredom združevanja in dozorevanja človeške vrste – v Družino vstopa Darinka. Pričaka jo družinska realnost, ki ni topla niti na dotik. Razpadla na trde in čvrste predmete in jasna znamenja, ki kažejo, da je iz družinskega imaginarija izginil pojem ljubezni. Zamenjala ga je dobro prodajana kombinacija nedorasle cmeravosti in pornografije. Darinka tako preživlja apoteozo brezdomstva. Ki je obenem tudi splošna, kot je splošna tudi krutost, ki jo obkroža v svetu, ki ga je homo sapiens ustvaril v boju proti svojemu izvoru. Človeška praksa, usmerjena na nenehno osvajanje sveta, je lahko konstruktivna samo tam, kjer še obstaja minimalna povezava z zunanjim svetom, njegovim objektivnim moralnim sistemom vrednot, s kolektivnim duhom na eni in človekovim notranjim svetom na drugi strani. Darinka nima česa počlovečiti. Praznina, v katero vstopa, je tolikšna, da se lahko obrne na sam prostor. To je svet, ki ga je zapustila vsakršna vrsta transcendence, Darinkina usoda je neuresničljiva. Tako je edina, ki čuti vibracije zapoznele apokalipse, ker predstavlja drugačno duševnost. Takoj po svojem prihodu se že znajde v poziciji večnega odhoda. Vendar pa so odgovori sveta vedno isti in stremijo k zasužnjevanju tistega, ki odhaja. Tukaj se vzpostavi teritorij dramske napetosti. Kajti Darinka je tujka v svetu, v katerega je prišla, »upornica brez razloga«, izven kategorije, sistema, in kot takšna je nevarna. S tega teritorija družinsko-birokratskih in z razumom varovanih glav prihaja tektonski impulz, s katerim aktivirajo razpoložljiv imaginarij. V njih zavre pristna domišljija: ne obstajajo hujše oblike izkrivljenosti, absurda, norosti, brezobzirnosti, izmišljenih pravil in neusmiljene agresivnosti na lovu za pretečim tujim telesom, ki se ne bi valjale po njihovih glavah. Maščujejo se, preventivno kaznujejo in dokazujejo, da človeška vrsta konzumira, prebavlja in premočno nadzira vse. In v poljubni količini, kot smo bili priča masovni »končni rešitvi« dvatisočletne industrializirane oblike kanibalizma.

Odlomek iz članka

Vilma Štritof: »Detel ga prerašča«

V zakodirano sredino (malo)meščanske družine pa pride nekdo iz povsem drugega sveta. Bitje poganskih korenin, izvornega življenjskega veselja. Polnokrvno, lepo mlado dekle, si želi združitve s svojim ženinom, samcem, žene jo naravna sla, pa naleti na povsem nezmožnega moškega. Pozna dve prevladujoči stanji: intenzivno občutenje, ki meji na ekstatičnost, in zrenje, telesno povsem statično, vendar notranje aktivno doživljanje. Deluje ekscentrično in moteče, povsem neukrotljivo in nesprejemljivo za meščanski, strogo kodirani svet, ki obsega vse od pravil prehranjevanja do oblačenja, govorjenja, hoje do mentalnega omejevanja. Le tako omejeno in zoženo obliko bivanja pozna meščanski svet. V tem so zaključena celota. Če bi že sprejeli koga drugega, bi moral kot člen le razširiti njihovo vklenjenost, ne pa, da problematizira njihov modus vivendi z vsako besedo in gesto. Darinka ne operira z nobenimi strategijami, ima nično družbeno moč, v svojem stanju pa ni le sama, ampak celo samozadostna. Njen namen ni vplivati na kogar koli ali kogar koli ogrožati, le sobivala bi takšna, kakršna je. Odprta skupnost bi seveda to drugačnost počasi sprejemala in se od nje lahko tudi kaj naučila, skupno življenje bi bilo bogatejše in plodnejše za vse. Tako pa je svet družine zablokiran. Pa jim to ne zadošča. Moteče elemente je treba izničiti. Najprej jo telesno onemogočijo, potem ji zavežejo usta, da ji preprečijo besedo in izražanje, in ko je tako nemočna, jo še posilijo – s hrano, ki je ne mara. Končni rezultat je njena popolna odstranitev – pristane v norišnici. Sistem zunaj nje pa funkcionira naprej. Melje in mori drugačne in neprilagojene.

Darinkina usoda je tragična; to si priznal tudi ti. Lahko le klone, saj nima več nikakršne moči. Ni več niti Darinka čarovnica niti se ne zlije z okoljem, ker se ne more, saj ga že v osnovi ne razume in ni čisto od tega sveta. Imenoval si jo »hibridno bitje«. In to se mi zdi ključno za sedanji trenutek. Družba, ki jo predstavlja družina, je ksenofobna in postaja vse bolj nestrpna do drugačnosti. Moč strahu in ogroženosti jo prežema. Čedalje več je tistih, ki jo podpihujejo in skupaj so še močnejši. Kolektivna ogroženost združuje, masovna psihologija pa deluje natanko po takem pravilu. Manjka le še poimenovanje krivca in zato sovražnika. Vse nezadovoljstvo je s prstom uperjeno vanj. In najbolj hvaležni krivci so zmeraj drugačni, torej tisti, ki ne molijo k istemu bogu, ki ne jedo enake hrane, ki nimajo enakih navad in so že na pogled drugačni …

(Iz gledališkega lista uprizoritve)