Šeligova drama iz leta 1977 je svojevrstno nadaljevanje drame Lepa Vida in se dogaja v domu srednjeslojne družine, v katero se je omožila Darinka. Ta se znajde v trikotniku med "hladno, zahtevno in neusmiljeno" materjo, ki jo igra Irena Varga, "ves čas do absurdnosti tekmovalnim" očetom, ki ga igra Aleš Valič, ter "nemočnim, zapitim" Nikom.
Drama, ki je po besedah umetniške direktorice mariborske Drame Diane Koloini "najbolj šeligovska drama izmed njegovih dram", je bila premierno izvedena leta 1977 v Slovenskemu ljudskemu gledališču Celje v režiji Dušana Jovanovića. V vlogi Darinke je takrat zablestela sedanja članica ansambla SNG Maribor Milada Kalezić, kot asistent koreografinje pa je takrat sodeloval tudi Damir Zlatar Frey.
Kot je povedal na današnji novinarski konferenci, ga je drama kot mladega ustvarjalca močno zaznamovala, a je doslej še ni imel priložnosti sam postaviti na oder. "Temeljno vprašanje, ki me zanima v Čarovnici, je, kaj se je zgodilo z represijo. Kajti to je tekst o represiji. Kaj se je v zvezi s tem vprašanjem spremenilo danes, 40 let po tem, ko je Šeligo pisal ta tekst? Kot smo lahko ugotovili med analiziranjem in poglabljanjem v besedilo, se ni spremenilo nič, razen tega, da se danes na veliko razpravlja o državljanskih pravicah, o katerih se nekoč ni. No, danes vemo, kako državljanskim pravicam podstaviti nogo," je razmišljal.
Med drugim je izpostavil danes zelo aktualno žičnato ograjo, s katero se obdaja Slovenija. "Mene je v tem tekstu zanimala pravzaprav ta žica - žica okoli človeka, žica okoli duše in svobode, žica okoli srca, žica okoli vsega, kar nam narava in Bog dasta, in tistega, kar okolica želi, da smo," je še pojasnil.
"Žica, ki ti jo želijo namestiti drugi, te ne more zares omejiti. Lahko pa te omeji tista, ki si jo zategneš sam," pa je nauk, ki ga je iz svoje vloge potegnila igralka Ana Urbanc. Njen igralski kolega Matevž Biber vidi v Darinki "veliko Damirja", v uprizorjeni družini na odru pa nauk, da "bistvo družine ni tradicija temveč ljubezen".
Po besedah dramaturginje Vesne Đikanović je Šeligo umestil svoj dramski vzorec v povprečno družino, da bi pokazal, kako vsakdanja in običajna je agresija. "Da bi pokazal, kolikšna je izpraznjenost vsega, v kar bi se lahko verjelo, zaupalo, v zasebnem in kolektivnem," je navedla.