Jasmina Založnik, SiGledal, 22. 8. 2013

Konec poletja oznanja prihod Mladih levov

Z glasbo je mogoče nagovoriti in povezati različna občinstva.
Eden / Foto: Damir Žižić
Hate Radio / Foto: Daniel Seiffert
Le Cri / Foto: Laurent Philippe
Dancing With The Sound Hobbyist / Foto: Bache Jespers
Cynthia Hopkins / foto: Jeff Sugg
GALA – Celebration of Minorities / Foto: Axel Kaaber
Sovražim resnico! / Foto: Damir Žižić
Répertoire / Foto: Christophe Raynaud de Lage
Pesmašina / Foto: Škart
POST / Foto: Philippe Laurençon
Cabaret Brise-Jour / Foto: Guillaume D. Cyr
Atlas / Foto: Vasco Célio

Po več kot mesecu zatišja pred raznoraznimi performativnimi dogodki mnogi z vznemirjenjem pričakujemo Mlade leve, ki simbolno označujejo prehod v novo »gledališko« sezono. Začetek, ki v svoji biti nakazuje tudi konec lenobnega poletnega pohajkovanja, postopnega, a vse hitreje približujočega se slovesa od poletja. Z umestitvijo »vmes«, na prehodu med počitniškim in delavnim, se zdi, da Levi uspešno krmarijo in uspevajo ta preskok omiliti, če ne celo osmisliti. Naše lene čute pripravijo na koncentrirano gledanje, z družabnimi dogodki pa nas uspejo ponovno zbrati in povezati.

A tokrat si za spremembo želim, čisto potiho, da bi poletje, z njim pa spokojnost in elektronski mrk, trajali nekoliko dlje. Da bi Mladi levi odprli svoje duri nekoliko kasneje ...

Prav zato s tesnobo odpiram programsko knjižico, ki se mi nagajivo nasmiha na mizi. Zavedam se, da bo pregled programa pomenil dejanski vstop v vznemirljiv, a hkrati naporen festivalski tok, ki mu ni videti konca. Mladi levi so namreč vselej le prva stopnica, prva premagana ovira na poti, ki ji sledijo druge. Festivalski niz se bo tako kot snežna kepa valil brez oddiha, pri tem pa na poti zamenjal oblačila, preusmeril svoj pogled, zamenjal lokacijo. Na takšni ladji se je najprej treba naučiti krmariti. A kljub letom kilometrine mnogi še vedno ne znamo poiskati mirnega otočka, na katerem bi za hip počili in od tam iz daljave prisluhnili kakofoniji dogajanja, razbirali podobe, ki krojijo zemljevid dogodkov ... Zrem v kataloško knjižico. Vedoč, da ji bo uspelo, kot vsako leto doslej, premakniti moje težke ude, privabiti nasmeh, izvleči beležnico in pričeti vpisovati dolg seznam dogodkov, ki jih je potrebno videti. Prepustila se bom toku, ki me tudi tokrat vleče v levji objem.

Bodite previdni. Saj Mladi levi so nevarni. Kot vsako leto. Kolaž tako raznolikih formatov, intenzitet in pogledov razkriva delček trenutnega dogajanja na področju uprizoritvene umetnosti in odpira okno v druge svetove. Zato se jim preprosto ni moč izogniti. Bo letos ponovno tako, se sprašujem? In še bolj kot to me seveda zanima, kakšne so novosti in s kakšnimi metodami bodo poskušali povezati posameznike. V tem so levi in levinje mojstri. Spomnite se samo njihovih zabav. To je pač nekaj, česar ne smete zamuditi. Verjetno pa tako ne potrebujete smerokaza za zabavo, saj se zdi, da o njej čivkajo še vrabci. A to je le omamen začetek, dobršna mera sprostitve, ki ji bodo sledile resnejše zadeve; predstave, koncerti, pogovori, intervencije; instalacije; družabni kotički, kjer boste z umetniki lahko izmenjali poglede, misli ali morda celo občutke. Kaj nam torej pripravljajo Levi letos?

Iz pozdravnega nagovora Nevenke Koprivšek se zdi, da bo festival manj angažiran, da je soočen z vsesplošno skepso o ponujanju ali iskanju velikih rešitev kot tudi optimističnim zrenjem v prihodnost. Iz prvih vrstic čutim tesnobo in nelagodje, ki sta mi blizu. Vpisana sta v spoznanje o politični nemoči umetnosti, še posebej tisti, ki poskuša neposredno odgovarjati na stvarnost, v kateri živimo, pri čemer pogosto zapade zgolj v prazno moraliziranje. Umetnost ni (več) prostor, v katerem bi kot partizani tekali na barikade. Biti političen pomeni morda nekaj popolnoma drugega. Modalnost sveta se je bistveno spremenila. Uvideti je potrebno, da se proizvodnja razlike zgodi pogosto naključno. Vznikne tam, kjer je sploh ne bi pričakovali. Morda je niti opazimo ne. A razlika odzvanja, se razkriva v posamezniku, v skupini, v družbi.

Taktika, ki so jo izbrali Mladi levi, se zdi, omenjeno komponento bistveno upošteva. Jo jemlje kot moto. Ustvarja pogoje in kreira načine, s katerimi bi odprli nove vezi, krepili in spodbujali povezave, odnose ali morebitna zavezništva. Prostor, ki bi posegel v naš vsakdan in ga minimalno morebiti celo redefiniral. Morda samo s tem, da smo tam. Morebiti samo s tem, da jim prisluhnemo, kaj nam imajo povedati. Pa čeprav bo to naša lastna interpretacija. Morda že s tem, ker nam omogočajo, da smo tam, pa čeprav so naši žepi prazni. In tudi če imate majhne otroke in nimate možnosti varstva. Tudi mlade družine so vabljene. In to vsi, od najmlajših, ki se bodo lahko igrali z vrstniki pod budnim očesom prostovoljcev, medtem ko boste vi lahko prisostvovali dogodkom, ki so jih za vas pripravili organizatorji. To sta seveda zgolj dva mehanizma, ki ju je potrebno pozdraviti.

Odpiranje prostora je vpeto tudi v programski izbor, ki je zasnovan kot prostor različnosti. Poudarek glasbenemu žanru pa prebiram kot zavesten izbor in pristop, s katerim je mogoče združiti in povezati različne posameznike. Glasbo namreč razumem kot medij povezovanja. In hkrati medij, ki drsi in se previdno vpenja v različne umetniške zvrsti. Spojena je s plesom, pogosto premeščena iz zakoličenih okvirjev, vpeta v instalacije, pretoke teles ipd. Glasba je vstopna točka tokratnega festivala, ki ga odpira belgijska glasbena skupina Zita Swoon Group, ki je svoj nastop ustvarila v sodelovanju s plesalcem Simonom Mayerjem (Rosas) in koreografinjo Anno Tereso de Keersmaeker. Ogrela in spodbudila nas bo, da kasneje zaplešemo tudi sami in se prepustimo, da naše korake usmerja DJ TeaPa (Belo smetje). Nekoliko drugačen glasbeni vstop nam obljubljajo kanadski L'Orchestre d'Hommes-Orchestres s kabaretom. Da Gremo vsi!, nas vabi Mare Bulc ali zgolj nekateri, kot bomo spoznali z Malo Kline. Tukaj so še Dječaci z ostrimi besedili in bolj klasičnim koncertnim nastopom in ameriška skladateljica, pevka in gledališka umetnica Cynthia Hopkins z jam sessionom. Seznam se razpre s performativnimi glasbenimi nastopi slovenskih umetnikov, ki se predstavljajo v okviru trienala slovenske sodobne umetnosti kot novim zavezništvom in obogatenjem dolgega seznama glasbene ponudbe.

Melodičnost in ritem odzvanjata tudi na drugačne načine. Odzvanjalo bo v plešočih telesih na odru, v izjavah ustvarjalcev, v abstraktni metaforiki poezije, v relacijah, ki se bodo vzpostavljale med nastopajočimi in obiskovalci. Zven teles, besed, misli, gest se bo morebiti odtisnil tudi na naših lastnih telesih. To mnoštvo parcialnih pogledov bo gradilo pajkovo mrežo nevidnih povezav med lokalnim in globalnim, med govorečim in molčečim, med tihim in glasnim, velikim in majhnim, med intimnim in družabnim.

Vzemite programsko knjižico in jo prelistajte, a ne tako plaho in zadržano, kot sem to storila sama, saj Levi ne grizejo. Z bogato ponudbo vam omogočajo, da najdete nekaj tudi zase in da prijetno preživite še zadnje poletne dni. Tudi če morebiti niste ljubitelj glasbe in imate raje sodobni cirkus, klasične ali manj klasične gledališke postavitve, plesni medij ali kaj tretjega, boste tudi tokrat, zagotovo, našli nekaj zase.

Mladi levi

Povezani dogodki

Jasmina Založnik, SiGledal, 1. 9. 2013
Kaj lahko umetnik naredi za umetnost?
Jasmina Založnik, SiGledal, 3. 9. 2013
Slovo od Levov
Jasmina Založnik, SiGledal, 25. 3. 2013
Dober humor ti spodmakne tla pod nogami
Jasmina Založnik, SiGledal, 29. 4. 2013
Izzivi v soustvarjanju