Zaskrbljeni nad stanjem v slovenskem javnem diskurzu člani Izvršnega odbora Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije spoznavamo, da lahko na grobe in polartikulirane napade na letošnje Prešernove nagrajence reagiramo le z javno besedo – njena realna moč žal ne more prevladati njene simbolne narave.
Odnos do letošnjih Prešernovih nagrajencev je izbil sodu dno tako s pritlehnimi šovinistično nacionalističnimi komentarji o Borisu A. Novaku, enem od dveh osrednjih nagrajencev, kot tudi o dveh nagrajenkah Prešernovega sklada.
A že preden je Vinko Möderndorfer, predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada in osrednji govorec na Prešernovi proslavi, spregovoril o današnjem sfiženem razmerju med Slovenci, se je zlila žolčna brozga na ustvarjalki. Napada sta bili deležni: performativna situacija Simone Semenič, ki je (pred devetimi leti!) spregovorila v slovarju že zdavnaj legitimnega umetniškega izraza in Maja Smrekar, ki je prejela mednarodno nagrado na referenčnem novomedijskem festivalu Ars electronica v Linzu. S svojim vehementnim zgražanjem populistični mediji oba dogodka deplasirano diskvalificirajo kot banalna in škodljiva ter žaljiva, brez želje po razumevanju širšega konteksta umetniških akcij, kaj šele kot umetniški stvaritvi sploh.
Razločna in odločna beseda kulturnega ministrstva je ostala tudi tokrat odsotna. Glasno pa je hrumenje brezobzirnih razdiralcev, ki s psevdoutemeljenim blatenjem nimajo težav. Kot bi trenil, oblikujejo javno mnenje. V dobi populistično naravnanih množičnih medijev z lahkoto povzemajo žaljive in izključevalne pozicije, ki jih razsoden premislek ne zanima. V takšnem okolju je demoniziranje umetnikov in umetnosti, ki da zapravljajo denar davkoplačevalcev za takšne »ekscese«, kot sta jih ustvarili Simona Semenič in Maja Smrekar, v resnici širši družbeni simptom, prepuščen in pripuščen, da povzame vajeti vrednostnih sistemov v stihijske in inertne smernice.
»Mlačen« in »malobrižen« odziv državnega vrha (če si besedno zvezo sposodimo pri Minki in Geni iz Cankarjevih Hlapcev) daje takt splošnemu odnosu do kulture v deželi Sloveniji. Povsem drugače, kot piše Aldo Milohnić v knjigi Umetnost v času vladavine prava in kapitala: »Slovenska ustava in kazenski zakonik zagotavljata določeno (funkcionalno) »imuniteto« umetnikom oziroma vsem tistim, ki ustvarjajo ali se izražajo v polju umetnosti. Umetnost je v sodobni meščansko-liberalni državi del korpusa človekovih pravic, zato pravna sfera zagotavlja sodobnemu umetniku svobodo umetniškega ustvarjanja, ne glede na to, ali je dober ali je slab, prostaški ali omikan, konservativen ali progresiven, političen ali apolitičen.«
Prevladujoča ignoranca oblastnikov do umetnosti se simptomatično kaže tudi v ne-kulturni politiki, ki z nepremišljenostjo sodobnemu času ustrojeno umetnost duši in ji onemogoča regionalno prisotnost in razvoj. Delež prebivalcev večine umetniške produkcije nevladnega sektorja zaradi pomanjkanja postprodukcijskih mrež sploh ne more videti. Kulturni domovi z bogato infrastrukturo samevajo ali pa ga polnijo lahkotnejše vsebine. Vpogled v sodobnejši umetniški ustroj je (postal) ekskluziven in skoncentriran le na središče. Odziv na letošnji nagradi je tudi zato pejorativen in problematičen. Lahko pa morda postane (zanimivo) križišče tistih, ki se običajno ne srečajo, saj razgrne širšo simptomatiko (kulturne) politike, saj vnaša antagonizem v razmerju do običajno mlačnih odzivov.
Kako se to tiče nas, gledaliških kritikov in teatrologov? Tako zastavljena država ne bo potrebovala niti kritikov niti morebitnih interpretov in razlagalcev umetnosti za trenutni ali neki nov čas. Obstala naj bi tudi brez njih. Morda pa tudi brez umetnosti in umetnikov. Večinska neudeležba Prešernovih nagrajencev na sprejemu pri predsedniku Pahorju govori s subtilno zgovornostjo in bi pri slehernem politiku morala vzbuditi vsaj impulz introspekcije.
Izvršni odbor DGKTS