Okrogla miza: Umetniško vodenje repertoarnih gledališč

V redkih pregledih celoletne gledališke produkcije, objavljenih ob zaključku sezone ali ob festivalskih izborih, se pogosto opozarja na potrebo po premisleku programske usmerjenosti, njene kontekstualizacije in vpetosti v sodobni družbeni prostor, ob tem še upoštevanje produkcijskih pogojev, pa tudi družbenih učinkov gledališke produkcije. V tem smislu želimo na okrogli mizi vzpostaviti okvir premisleka o umetniškem vodenju repertoarnih gledališč – kaj je in kaj bi lahko bilo?

Umetniško vodstvo se v tem kontekstu spopada z opazko, da trenutno usmerjanje in vodenje repertoarne politike pesti pomanjkanje jasne vizije; ni avtorskega vodenja, kot je bilo to na primer v znamenitem Štihovem obdobju v ljubljanski Drami, navaja Vilma Štritof v Slovenskem gledališkem letopisu 2009/2010. Podobno beremo v poročilu selektorja 45. Festivala Borštnikovo srečanje, v katerem Gregor Butala ugotavlja, da prav »solidni« karakter slovenske gledališke produkcije »v nekaterih primerih tudi ščiti hrbet ustvarjalni rutini in uprizoritveni lagodnosti, če že ne tudi pomanjkljivim repertoarnim premislekom«; v problematiziranju gledališke hiperprodukcije in postprodukcije kot ključno pomanjkljivost Butala nadalje izpostavlja dejstvo, da »se vse prepogosto izgubljajo iskateljstvo, drznost in (tudi idejna) zavzetost, ki odstopajo prostor znanemu, varnemu, preizkušenemu«. Zdi se, da še vedno lahko zdrži tudi misel Primoža Jesenka, da »sistem nacionalnih teatrov deluje po principu eklektičnega repertoarnega profila« (Slovenski gledališki letopis 2002/2003). Ob vsesplošnem zapadanju »logiki eklekticizma« in »diktatu proizvajanja umetnosti«, ki si ju »v danem trenutku ne drzne nihče preseči«, pa se Jesenko sprašuje, če »bi se bolj smel, tematsko zastavljeni repertoarni pristop v aktualnem tržnem mehanizmu sploh obnesel«.

Vse kaže, da gledališče še ni uspelo najti ustrezne rešitve na spremenjene (tržne) razmere v dobi hiperkapitalizma. Kontinuirano opozarjanje na konkretne težave, ki zadevajo vlogo gledališča danes in s katerimi se spopada tudi umetniško vodstvo repertoarnih gledališč, izkazuje v prvi vrsti poziv po konstruktivno naravnanih analizah, takšnih, ki bi na podlagi pregledovanja že obstoječih vzorcev gledaliških mehanizmov predvsem razmislile, kako bi veljalo raztegniti meje dojemanja umetniškega vodenja v ustvarjanju optimalnejših rešitev. Zato želimo ob tokratnem pogovoru razpreti mesto za refleksijo obstoječega stanja gledališča, vzrokov in posledic zanj, ter ponuditi prostor mogočim alternativam. Kako naj bo gledališče aktivni snovalec svojega časa, ki v diktiranju umetniških smernic ustvarja javno prepoznavno podobo? Kako naj bo gledališče bolj živo?

---

Pri pogovoru na okrogli mizi bodo sodelovali: režiser in dolgoletni ravnatelj SNG Drama Ljubljana Janez Pipan, režiser in nekdanji umetniški vodja SLG Celje, PDG oziroma SNG Nova Gorica in SSG Trst Primož Bebler, vodja umetniškega oddelka in dramaturginja PG Kranj Marinka Poštrak, dramaturginja in vodja programa gledališča in plesa v Cankarjevem domu Diana Koloini ter režiser in direktor zavoda Maska Janez Janša.

Okroglo mizo bosta povezovali Nika Arhar in Nika Leskovšek, vodji rednih forumov DGKTS.