Boris A. Novak je eden pomembnejših sodobnih slovenskih avtorjev in literarnih znanstvenikov. Rodil se je 3. decembra 1953 v Beogradu, v Ljubljani pa je študiral komparativistiko in filozofijo ter doktoriral na Filozofski fakulteti, kjer je zdaj redni profesor na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo.
Uveljavil se je kot pisec poezije za odrasle in za otroke, pisec dramskih besedil za odrasle in iger za otroke in mladino, esejist in prevajalec srednjeveških provansalskih trubadurskih in francoskih pesnikov. Kot znanstvenik se ukvarja s teorijo verza, teorijo prevajanja, provansalsko liriko, klasicistično dramatiko, evropsko simbolistično poezijo in moderno slovensko in francosko liriko. Ob tem tudi prevaja in je "angažiran javni intelektualec, literarni znanstvenik in univerzitetni predavatelj".
"Čeprav je na oder slovenske poezije stopil še v času, ko se je pesmi pri nas pisalo in bralo predvsem v skladu z idejno-estetskimi postulati radikalnega, poznega modernizma, je prav z Novakom slovenska poezija našla sladostrasten, tenkočuten in zastrašujoče okreten, imaginativno nebrzdan, pa po potrebi oblikovno tudi discipliniran, prepoznavno individualen glas, ki jo je v pomembni meri pomagal usmeriti na novo pot," je v utemeljitvi Prešernove nagrade med drugim zapisal Goran Dekleva.
Dekleva je pojasnil, da je ta pot zlagoma, a organsko vodila stran od mestoma že upehanega modernizma. Kažipote, kam vse je mogoče potovati zdaj, ji je postavljala prav Novakova poezija: "Kolikor je tu šlo za Novakovo pisanje sonetov, balad, jutranjic in drugih klasičnih pesniških oblik, toliko se je zdelo, da gre zdaj za postmodernizem. Kolikor je tu šlo za Novakov eksistencialno izpostavljen napor, kako besedam - skladno pač z avtorjevim vodilom naj zven pomeni in pomen zveni - vrniti smisel, lepoto in dostojanstvo, toliko se je zdelo, da gre zdaj za nek obujeni simbolizem."
Novak je izdal več deset knjig, za njegovo kapitalno delo pa velja ep Vrata nepovrata, ki ga je v treh delih z več kot 40.000 verzi in 2000 strani izdal v letih 2014-2016. Tega je v utemeljitvi Prešernove nagrade izpostavil tudi Dekleva: "V epsko pripoved je položil lirsko izpoved; moderni prosti verz je prepletel s klasičnimi verznimi in pesemskimi oblikami; z zvočnostjo je okrepil podobje, s podobjem zvočnost; dokumentarno preverljivo zgodovino in družinski spomin je prekvasil z nebrzdano poetsko imaginacijo in globoko osebno meditacijo; strogo in trpko racionalno motrenje je dopolnil z neskaljenim čutnim in čustvenim dojemanjem." Za epos je prejel veliko nagrado lanskega Slovenskega knjižnega sejma.
Priznani kulturnik je bil aktiven v gibanju za demokratizacijo slovenske in jugoslovanske družbe, eden ustanoviteljev in urednikov Nove revije, predsednik Slovenskega Pena, organizator humanitarne pomoči za begunce in pisatelje v obleganem Sarajevu, predsednik Mirovnega komiteja in podpredsednik Mednarodnega Pena.
Sicer je Novak prejemnik še več drugih nagrad, med njimi nagrade Prešernovega sklada (1984), Jenkove nagrade (1995) in Župančičeve nagrade (2015) za poezijo ter Sovretove nagrade za prevajanje (1990). Je dvojni vitez Francoske republike, dopisni član francoske pesniške akademije Mallarme ter od junija lani tudi izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.