Stanje slovenskega gledališča lahko ponazorimo z razcepljenostjo na kulturniški center in na provinco (obrobje), kar je rezultat kulturne politike od začetka 50. let dalje – ob osrednjih nacionalnih gledališčih v Ljubljani, Mariboru in Trstu so se ustanavljala še poklicna regionalna gledališča (Kranj, Celje, Ptuj, Koper).
Okrogla miza je pretresala vprašanja o vrednosti “hitrih” ustanavljanj gledaliških hiš, četudi brez polnega materialnega, kadrovskega in organizacijskega kritja, ki so nastala v prizadevanju za čim širšo vključitev ljudi v kulturo.