Ashington je mesto in župnija v najbolj severnem okrožju Northumberland v Angliji s 27.000 prebivalci. Včasih je bil center rudarsko-premogovniške industrije. Veliko prebivalcev govori značilen dialekt, imenovan knapovski dialekt, ki se razlikuje od lokalnega 'georide' dialekta. Ashington je začel rasti iz vasice v mesto v štiridesetih letih devetnajstega stoletja. Takrat je lastnik zemlje vojvoda Portlandski dovolil nekaj domačinom, da so kopali premog, oni pa smo mu plačevali najemnino za izkoriščanje rudnika (Rental and Royalty Payment Agreement). Delovanje teh mož je preraslo v Ashingtonsko premogovniško družbo (Ashington Coal Company), kar je poljedelsko vasico v štiridesetih letih spremenilo v industrijsko mesto z več kot petindvajset tisoč prebivalci. V najboljših časih je Ashington veljal za 'največjo premogovniško vas na svetu'.

V sredini devetnajstega stoletja je bilo zelo enostavno dobiti delavce za delo v premogovniku, saj je veliko lokalnih poljedelskih delavcev ostalo brez dela zaradi mehanizacije kmetijstva. Poleg tega je prišlo do pritoka delavcev z Irske, ki so v Ashington pobegnili pred množičnim stradanjem v času velike irske lakote (obdobje stradanja, bolezni in emigracije med leti 1845 in 1852). V času velike lakote naj bi umrlo približno milijon ljudi, milijon ljudi pa naj bi emigriralo v Veliko Britanijo, Kanado in Združene države Amerike. Ti so se pridružili poljedelskim delavcem iz Norfolka, rudarjem svinca iz Cumberlanda in rudarjem kositra iz Cornisha.

Do leta 1887 je Ashington postal model knapovske vasi. Zgradili so šesto petinšestdeset hiš v enajstih dolgih vrstah od vzhoda proti zahodu, kamor so se nastanili premogovniški rudarji. Hiše so bile znane po tem, da je izgradnja ene hiše stala nekaj več kot 70 funtov, in so bile zelo enostavne in praktične. V njih je ponavadi živelo več generacij ene rudarske družine. Priključene so bile na kanalizacijo, ki pa zelo dolgo ni delovala, zato so medtem uporabljali zemeljska stranišča. Zanimiv pojav v Ashingtonu tistega časa je bilo pomanjkanje javnih zgradb. To gre pripisati puritanskemu kvekerskemu vplivu lastnikov in vojvode Portlandskega. Zato je bilo takrat zelo malo pijančevanja. Kot alternativo so začeli ustanavljati Delavske klube (Working Men's Club). Ti klubi, namenjeni samo moškim, so svojim članom nudili prostor, kjer so se lahko ukvarjali s svojim hobijem ali športom.

V začetku dvajsetega stoletja so v mestu začele rasti šole, pošte, druge javne ustanove in policijska postaja. Leta 1913 so zgradili bolnišnico. Prav tako so gradili cerkve. Dve so zgradili leta 1876, obe pa sta pripadali različnim ločinam metodistov. Katoliško cerkev so v Ashingtonu zgradili leta 1905. Z razvojem premogovniške industrije se je pojavila potreba po železnici, ki so jo zgradili v petdesetih letih devetnajstega stoletja tako za tovorni kot potniški promet. Leta 1896 je Ashington dobil Mestni okrajni svet. V naslednjih tridesetih letih so občinski svetniki in uradniki začeli načrtovati in izvajati javno zdravstveno politiko, da bi izboljšali življenjske pogoje prebivalcev. Izboljšala se je razsvetljava, uredili so netlakovane ceste, odstranili so zemeljska stranišča in jih nadomestili z vodnimi. Čeprav so premogovnik v Ashingtonu zaprli leta 1986, je Ashington danes še vedno industrijsko mesto.

Ashingtonska skupina
Nekaj rudarjev se je leta 1934 odločilo, da se bodo za razvedrilo vpisali v krožek spoznavanja umetnosti, kmalu pa so sami začeli slikati in prodajati svoje slike na okoliških tržnicah, da so še malo zaslužili poleg svojih bednih mezd. Skupina je doživela nepričakovan uspeh in odobravanje umetniških krogov. V tridesetih in štiridesetih letih dvajsetega stoletja so razstavljali v prestižnih galerijah pod imenom Knapi slikarji (The Pitmen Painters), čeprav so sami sebe imenovali Ashingtonska skupina, njihova umetnost pa je v tem obdobju postala poznana na britanski umetniški sceni. V sedemdesetih letih so ponovno odkrili skupino, njihovo ustvarjanje poimenovali delavska umetnost, skupina pa je razstavljala tudi v tujini.

Knjiga Knapi slikarji (Pitman Painters, 1988) umetnostnega kritika Williama Feaverja opisuje delovanje in razvoj Ashingtonske skupine od leta 1934 do 1984. Učitelj in krajevni umetnostni kritik William Feaver je leta 1971, tik pred koncem aktivnega delovanja skupine, poročal z razstave v Newcastlu, kjer ga je nekdo predstavil štirim ostarelim možem. To so bili člani Ashingtonske skupine. Feaver je s še živečimi slikarji preživel veliko časa, si zapisoval njihove spomine in pričevanja, rekonstruiral njihovo zgodovino, oživil njihovo delo, po smrti zadnjega ustanovnega člana Ashingtonske skupine pa si je prizadeval, da bi njihova zbirka dobila svojo galerijo. Leta 2006 je v Ashingtonu princesa Anna otvorila muzej £16m, kjer so razstavljena njihova dela.

Dramatik Lee Hall je po knjigi napisal istoimensko dramo, ki je bila premierno uprizorjena v Live Theatru v Newcastlu upon Tyne leta 2007, leta 2008 in 2009 pa še v Royal National Theatru v Londonu.

Ashingtonska skupina se je prvič sestala v okviru Delavskega izobraževalnega združenja (Workers Educational Association /WEA/). Člani skupine so od leta 1927 poslušali predavanja iz evolucijske biologije in drugih predmetov, potem pa so si želeli spoznati še kaj drugega. Izglasovali so spoznavanje umetnosti. Niso sicer točno vedeli, kaj naj bi to bilo, všeč pa jim je bilo ime predmeta. Oktobra 1934 je Delavsko izobraževalno društvo na njihovo željo povabilo Roberta Lyona, predavatelja z Armstrong Collegea v Newcastlu upon Tyne, ki je takrat spadal pod Durham University, da bi se pogovorili o možnostih krožka spoznavanja umetnosti, v okviru katerega bi se naučili oceniti, ovrednotiti umetnost. Moto Roberta Lyona je bil »učenje preko ustvarjanja« in »riši, kar poznaš«. Lyon je krožek začel z diapozitivi Michelangelovih del, ni pa vedel, na kakšen način naj zastavi in izpelje tečaj spoznavanja umetnosti. Po nekaj težavnih srečanjih je sklenil, da jim ne bo več predaval, prišel je na idejo, da bi eksponate za poučevanje dobil tako, da bi člani skupine doma sami preizkušali različne tehnike. Lyon se je s slušatelji vsak teden dogovoril, kaj bodo doma naslikali. Potem so svoje izdelke prinesli h krožku, da so drugi člani skupine o njih razpravljali, podali svoje kritike in mnenja. Hitro je postalo jasno, da je nujno, da svoja dela pokažejo kolegom in o svojih izdelkih javno debatirajo.


foto Uroš Hočevar

Leta 1935 so člani skupine obiskali London, mnogi od njih prvič v življenju, in obiskali British Museum, National Gallery in Tate. Že naslednje leto so se poimenovali Ashingtonska skupina, sprejeli pravilnik skupine in prvič razstavljali. Ko so se iz društva preoblikovali v skupino, se je začelo drugo obdobje njihovega delovanja. Skupina je našla svoj zagon, njihove slike so se navezovale na Ashington in so upodabljale njihovo okolje, delo in njihovo vsakdanje življenje. V tridesetih letih dvajsetega stoletja so se za skupino začeli zanimati tudi ljudje, ki niso izhajali iz njihovega okolja. Navdušeni so bili nad, kot so jo imenovali, redkim in čudovitim poskusom delavske umetnosti. Člani organizacije Mass Observation  so v skupini videli resničen razvoj dokumentarne kulture. Člani skupine so slikali njihova lastna življenja do te mere prepričljivo, da so jih lahko resnično razumeli le šolani umetniki. Ko se je začela druga svetovna vojna, so začeli slikati vplive vojne, v petdesetih letih dvajsetega stoletja pa so za nekaj časa prešli v abstraktno fazo.

Po vojni se je skupina obnovila, sprejeli so nov pravilnik in prešli v novo obdobje delovanja. Kolibo so prestavili iz vasi Longhorsley v petnajst kilometrov oddaljeni Ashington. Srečevali so se tedensko in se preizkušali v kiparstvu, se površno spoznali z abstraktno umetnostjo, v osnovi pa so ostali zvesti izhodišču, iz katerega so izhajali od vsega začetka, da se poskusijo izraziti s slikanjem tistega, kar poznajo. V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja so se spet začeli zanimati za skupino. Skupina je ponovno razstavljala v bližnjem Durhamu in v Whitechapel Art Gallery v Londonu. Razstavljali so tudi v Nemčiji, na Nizozemskem, leta 1980 pa so odšli na Kitajsko. Njihova razstava je bila prva razstava z Zahoda po kulturni revoluciji.

Eden od razlogov, da se je skupina obdržala, je, da nihče od članov skupine nikoli ni imel niti najmanjše želje po tem, da bi postal slaven. To je bilo nekaj popolnoma tujega njihovemu razmišljanju. Večina se jih je poznala že več let od prej, ko so skupaj obiskovali različne krožke. V Ashingtonu so tudi v kriznih časih, ko so bili ljudje brez dela, organizirali številne dejavnosti. Še leta 1926 je bilo zelo malo stvari, ki bi jih organizirala občina. V mestu si ni bilo mogoče izposoditi knjige, saj ni bilo knjižnice. Bolnišnica je bila zelo majhna, upravljali so jo kar rudarji sami. V mestu je obstajala strokovna šola za usposabljanje rudarjev, ki so jo seveda vodili rudarji. Kakršnakoli druga izobrazba v mestu ni bila mogoča, tam ni bilo ne klasične gimnazije ne tehnične šole. Zanimivo pa je, da je obstajalo filozofsko društvo. Člani so se dobivali in razpravljali o vsakodnevnih vprašanjih.

Delavsko izobraževalno združenje (WEA) se je oglaševalo kot 'Zveza več kot 2500 organizacij, ki so delo povezovale z učenjem'. Delavsko izobraževalno združenje so ustanovili leta 1903, od takrat se je hitro širilo, leta 1926 je že več kot 70.000 ljudi obiskovalo različna predavanja in tečaje. Na prvem sestanku skupine, 29. 10. 1934, je bilo prisotnih trinajst slušateljev, naslednji teden že štiriindvajset, 11. 11. 1934 pa triindvajset. Število slušateljev se je ustalilo na štiriindvajset. Na začetku sta bili med njimi tudi dve ženski, ki sta prišli na kakšnih šest srečanj. Kasneje v svoje vrste žensk niso več vabili. To je bilo povezano z rudarskim okoljem, kjer je bilo zelo jasno določeno, kam sodijo ženske in kam moški. Na ustanovnem sestanku so bili med drugimi prisotni tudi Oliver Kilbourn (1904–1993), Jimmy Floyd (1898–1974) in Harry Wilson (1898–1972).

Večerna predavanja spoznavanja umetnosti so na začetku potekala tako, da so slušatelji sedeli v vrstah in poslušali predavatelja. Robert Lyon je začel svoja predavanja s prikazovanjem črno-belih diapozitivov predvsem renesančnega slikarstva, ki se je nanašalo na religiozne ali mitološke teme. Ker rudarji niso poznali grške mitologije, so bili predvsem zmedeni in tako poučevanje ni obrodilo nobenih sadov. Tudi Robert Lyon je bil zbegan, saj Michelangelo in Masaccio, katerih dela je skupaj z Ericom Raviliousom in Henryjem Moorom občudoval v Firencah, v Ashingtonu nista nič pomenila. Dodaten problem je bila komunikacija zaradi rudarskega dialekta. Robertu Lyonu je bilo jasno, da so možje takoj določili, kako nočejo, da bi potekale njihove ure. Niso želeli poslušati, kaj je pravilna stvar, ki naj jo iščejo v umetniškem delu, temveč so želeli sami odkriti, zakaj naj bi bilo nekaj pravilno, želeli so najti svoje gledanje, sprejemanje umetnosti. Po nekaj srečanjih se je Lyon domislil alternativne metode poučevanja, ki jo je imenoval 'vizualno-praktičen pristop k umetnosti', s čimer je kršil pravila Delavskega izobraževalnega združenja in je zato moral prositi za dovoljenje, da so rudarji lahko slikali. V tistem času je bila v okviru Združenja dovoljena samo teorija. Poučevati niso smeli ničesar, s čimer bi se lahko rudarji preživljali. Robertu Lyonu je uspelo dobiti dovoljenje, da so člani skupine začeli sami praktično delati. Predavanja so bila za vedno opuščena, izkušnja je postala bistvena stvar – »učiti se z ustvarjanjem, z dejanskim delovanjem znotraj umetniškega medija«.

Robert Lyon (1894–1993) je skupino vodil osem let (1934–1942). Zanj so bila ta leta obdobje 'eksperimenta v spoznavanju umetnosti'. Ta eksperiment je bil zanj kot umetnostnega pedagoga zelo uspešen, na njegovi osnovi je napisal tudi disertacijo z naslovom Spoznavanje umetnosti preko vizualnega in praktičnega pristopa. Ko se je oktobra 1934 prvič srečal s skupino, se je znašel v situaciji, ko so odpovedale vse njegove metode poučevanja umetnosti. Eden najbolj dejavnih članov skupine Oliver Kilbourn je nekoč izjavil: »Hecno je, da ko enkrat naslikaš sliko, postane del tvojega življenja.« To je zapisal v katalogu Moje življenje knapa (My Life As A Pitman) ob lastni razstavi v muzeju Woodham Colliery Museum, kjer je razstavil obširno zbirko svojih slik, ki predstavljajo temeljito študijo njegovega življenja od zgodnjih let v jami do modernizacije in sprememb ter delovanje v okviru skupine. »Bil sem zelo dober rudar, četudi to sam rečem. Bil sem močan in rad sem imel življenje. Boriš se proti naravi. Ne samo proti naravi, ki nas obkroža, ampak proti naravi, ki leži tam spodaj milijone let. To je bilo življenje, ki sem ga slikal.«

Harry Wilson se je med prvo svetovno vojno zastrupil s plinom in zato ni mogel delati kot rudar. Izučil se je za zobnega tehnika. V Ashingtonu ni imel nobenega prijatelja. Leta 1926 se je pridružil Delavskemu izobraževalnemu združenju, kjer je hitro našel prijatelje in naslednje leto postal celo tajnik združenja. V naslednjih sedmih letih je prispeval k temu, da so organizirali krožke in tečaje na teme, ki so ga zanimale. Po sedemletnem tečaju evolucijske biologije so se odločili za spoznavanje umetnosti. Oliver Kilbourn in Jimmy Floyd sta skoraj vse življenje delala pod zemljo, tretjino svojega življenja sta preživela v poltemi. Oliver Kilbourn je šel prvič pod zemljo pri trinajstih. Ko je bil star enajst let, si je njegov oče v rudniku poškodoval hrbet in ni mogel več delati. Dobili so nizko odškodnino. Oliver je pustil šolo in začel vzdrževati družino s štirinajstimi šilingi na teden, dokler sestra ni našla dela. Njegove oči so se navadile videti odtenke, ki so jih oči ljudi, ki niso delali v rudniku, zaznavale le kot polmrak. Vsaka izmena je bila velika nevarnost, igra na srečo. Delali so v zelo težkih pogojih. Cele dneve so bili na kolenih ali pa so ležali na hrbtu ali bokih in bili presrečni, če so lahko le malo raztegnili noge. Kopanje premoga je bilo tako zahtevno in težko delo, da med izmeno niso imeli časa misliti na nič drugega. Pred I. svetovno vojno so v rovih svetili s svečami in vzdušje spodaj je bilo strašljivo. Po I. svetovni vojni so z zakonom prepovedali številna tveganja, katerim so bili do takrat izpostavljeni rudarji.

Jimmy Floyd je dolga leta pospravljal polne vozičke v dvigalo in razporejal prazne vozičke. V primeru nesreče je pomagal spraviti ponesrečenca in dva moža, ki sta ga nosila na nosilih, v dvigalo. Zelo pogoste so bile nesreče s smrtnim izidom. Ko so nosila na površju prinesli iz dvigala, so k njim planile ženske, da bi videle, kdo je žrtev. Harry Wilson se je spominjal, kako je kot otrok v rudarski vasici obiskoval šolo, mimo katere so vsak dan hodili rudarji po delu domov. Nekoč je v rudniku umrl rudar, ki so ga nesli na nosilih mimo šole. Vsi otroci so tekli pogledat, če je to slučajno njihov oče. Ta spomin je nosil v sebi celo življenje. Člani skupine so se poznali preko dela, znotraj skupine pa so se začela plesti prijateljstva. Rudarji so vzpostavili oseben odnos do umetnosti, znotraj skupine so se preko pogovorov o umetnosti začeli pogovarjati na način, kot se niso nikoli do takrat.

Nekega večera jeseni 1935 je Robert Lyon skupino predstavil popolni tujki iz sveta modernizma, zbirateljici in mecenki umetnosti Helen Sutherland. Robert Lyon si je ob tej priložnosti zadal veliko dela in truda, saj je v skupino pripeljal napol gol model, da bi na Helen naredil vtis z umetniško naravnanostjo tečaja. Gospodično Sutherland je pripeljal šofer Mills v rolls-royceu. Večer se je uspešno končal, saj jih je povabila k sebi v graščino Rock Hall na čaj in na ogled svoje zbirke. Njen oče Thomas Sutherland (1834–1922) je bil bankir, član liberalne stranke, predsednik ladijske družbe P&O Company več kot trideset let. Po mami je podedovala veliko premoženja. Thomas Sutherland je imel rad gledališče in potovanja. Hči Helen se je najprej šolala v Angliji, kasneje pa v ženskem samostanu v Parizu, kjer se je zaljubila v skromnost in red samostana. Čeprav je izgledala drobna in nežna, je imela že v zgodnji mladosti zelo močno voljo in željo po popolnosti. Njen zakon z Richardom Denmanom je bil polomija. Po ločitvi se je obdala s prijatelji. Pogosto je odpotovala v Pariz in si ogledala različne razstave ter začela kupovati slike, dve od Courbeta, več perzijskih miniatur, Seurata in Andréja Deraina. Leta 1925 je spoznala Bena in Winifred Nicholson ter začela kupovati njuna dela, dela Paula Nasha in Duncana Granta.

Leta 1929 je najela graščino Rock Hall v bližini Alnwicka, ki je bila krasno opremljena in kamor je namestila svojo vedno večjo zbirko umetnin. Njeno mecenstvo umetnikom, tako v obliki kupovanja njihovih del kot v nudenju drugih oblik podpore, je bil eden večjih prispevkov k sodobni britanski umetnosti v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Bila je tudi mecenka Ashingtonske skupine. Veliko umetnikov se je zadrževalo v graščini Rock Hall – Ben in Winifred Nicholson sta bila njena dobra prijatelja, slikar David Jones, ki ga je Sutherlandova spoznala leta 1929 preko umetniškega ljubimca Jima Endeja, je bil tam stalen gost včasih tudi po več mesecev skupaj. Življenje v Ashingtonu je bilo v tistem času zelo dolgočasno, zato so za člane skupine njena povabila pomenila veliko spremembo in poživilo. Povabila jih je kar pogosto, še posebej, če je dobila novo sliko ali slike, tam pa so spoznali tudi slikarje in umetnike, z njimi so lahko razpravljali o umetnosti in si na ta način širili obzorje. Gospodična Sutherland je od njih pričakovala, da bodo razložili svoje ustvarjanje ali svoje videnje slike. Stala je pred sliko in natančno spraševala vsako podrobnost, ki jo je zanimala. Oliver Kilbourn se je s Helen zelo težko pogovarjal o svojih rudarskih slikah. Zanjo je bilo popolnoma nedoumljivo, da so možje delali v takih pogojih. V njeni družbi so se dobro počutili, ob čaju je delovala kot ženska, ki je popolnoma zaposlena s tem, da streže čaj. Ko pa je prišlo do slik, je pokazala svojo drugo plat. Zelo je bila ponosna na svojega Mondriana: Kompozicija, bela in rdeča, 1935. Ni marala zelo barvitih slik, všeč so ji bile sivkaste slike. Po navadi so člani skupine k njej prinesli nekaj svojih slik, skupaj so jih natančno pregledali, ona pa je povedala, zakaj ji je katera všeč in zakaj ne. Enkrat, ko so s seboj prinesli dvanajst slik, je tajniku skupine pisala, da hoče kupiti kar dve sliki. Na njene stroške je cela skupina (24 članov) s profesorjem Lyonom vred odšla za konec tedna v London, kjer so si ogledali razstavo kitajske umetnosti. Za vse razen enega je bil to prvi obisk Londona.

Helen Sutherland je bila zahtevna gostiteljica, njen način prehranjevanja in življenja je osupnil Winifreda Nicholsona: »Vsako jutro se je okopala v mrzli vodi, vsak dan je prehodila približno trideset kilometrov, jedla je samo jabolka, grozdje, ananas in malo solate.« Politika in vera sta bili pomembni za Helen. Bila je članica Anglikanske cerkve, kasneje pa se je spreobrnila h katolicizmu. Bila je liberalka, nekaj časa kvekerka, radodarna, posesivna, skromna, vneto je zbirala vse, kar je pritegnilo njeno pozornost, se tega pogosto naveličala in potem te stvari razdala. Leta 1939 se je iz Rock Halla preselila v jezersko področje v Cockley Moor, kjer je najela kmečko hišo. Tudi tam se je aktivno vključila v lokalno življenje in se družila z lokalnimi umetniki in glasbeniki. Graščino Rock Hall so v drugi polovici dvajsetega stoletja spremenili v hostel. Helen Sutherland je ostala v stikih s skupino do svoje smrti, čeprav jih ni več finančno podpirala.

Peggy, žena Oliverja Kilbourna, je povedala, da so veliko slik vrgli stran zaradi pomanjkanja prostora v malih rudarskih hišah. Žene rudarjev niso hotele obešati slik z rudarsko tematiko na domače stene, bolj sprejemljivi so bili pejsaži. Ženske so bile naveličane tega, da je rudarstvo določalo njihova življenja, pogosto se je zgodilo, da je v hiši živelo več rudniških delavcev, ki so ženske spremenili v svoje sužnje. Veliko žensk sploh ni moglo v posteljo, razen ob vikendih, saj so dremale na stolu, da so ujele različne izmene moških.


foto Uroš Hočevar

Prva razstava Ashingtonske skupine je bila novembra 1936 v galeriji Hatton v Armstrong Collegeu. Ravnatelj Sir William Marris je izjavil, da je bila ta razstava ena izmed najbolj zanimivih, kar jih je bilo v galeriji. Razstavili so sedemindevetdeset slik, poleg tega tudi več litografij. Razstavo so čez vikend, med 5. in 7. decembrom 1936, prestavili v YMCA Hall (Young Men's Christian Association), kjer pa ni doživela tako pozitivnih odzivov. Ashington Collieries Magazine je postal glasilo skupine. Časopis je enkrat mesečno izhajal pri družbi Ashington Coal Company z zdravstvenimi in varnostnimi nasveti, vrtnarskim kotičkom, šalami. Med decembrom 1936 in januarjem 1938 je v časopisu izšlo trinajst prispevkov članov skupine na temo umetnosti in članek profesorja Roberta Lyona. Člani skupine so menili, da je njihovo slikanje nekaj posebnega, da to počnejo v lastno zadovoljstvo. Nihče od njih ni želel postati pravi slikar ali umetnik. Svojih del niso želeli pošiljati na Royal Academy of Arts ali jih predložiti skupini London Group. Niso si želeli, da bi jih obravnavali kot posebnost, da bi o njih pisali kot o »rudarskih slikarjih«, da bi postali modna muha zbirateljev. Edini njihov motiv za prodajo slik je bil, da bi zaslužili za slikarski material, razstavljali pa so predvsem zato, da bi tudi druge krožke in društva spodbudili k podobnemu poskusu. Slike so prodajali po ceni enega funta ali trideset šilingov (1/20 funta). Ves denar od prodaje slik je šel v sklad skupine za napredovanje skupine. Štiri leta jim je to uspevalo brez težav, saj so vsi imeli iste interese in cilje. Uživali so v tem, da so drug drugega opazovali pri slikanju in se veselili uspehov drug drugega. Drugim društvom kaj podobnega ni uspelo, predvsem zato, ker slikarstva niso obravnavali kot neumetniške dejavnosti, kot poizkusa v različnih slikarskih tehnikah, ampak so se učitelji in slušatelji preveč navdušili nad slikanjem. Drugi razlog je, da Ashingtonska skupina ni zavračala kritik, zaradi kritik niso bili užaljeni in niso jih ustavile. Kmalu so se člani skupine zavedli, da so drugačni od drugih skupin, da so pravzaprav fenomen, ki jih združenja kot npr. Britanski inštitut za izobraževanje odraslih (British Institute of Adult Education) potrebujejo bolj, kot pa skupina potrebuje podporo od zunaj. Takrat je skupina postala zanimiva za organizacijo Mass Observation.

Zanimanje organizacije Mass Observation za Ashingtonsko skupino je trajalo do oktobra 1938, ko se je Tom Harrisson, ki se je pri organizaciji najbolj vneto zavzemal za Ashingtonsko skupino, odločil, da ga bolj zanima vprašanje »Ali lahko znanost odgovori na vprašanje ženske privlačnosti?« Zanimanje za skupino je verjetno uplahnilo tudi zaradi pojava številnih 'primitivnih' slik poleg zbirke iz Ashingtona.

Skupina je 16. januarja 1939 pod vodstvom Roberta Lyona namesto običajnega torkovega srečanja nastopila v radijski oddaji North Regional. Njihov pogovor v oddaji je bil v celoti objavljen naslednji petek v časopisu Morpeth Herald. Njihova razprava na radiu je bila podobna njihovim običajnim razpravam na tedenskih srečanjih. Prišlo je do burne razprave med zagovorniki naturalizma in tistimi, ki jim je bilo ljubše simbolično izražanje. Med oddajo je Robert Lyon vprašal Leslia Brownrigga, rudarja, ki je postal osnovnošolski učitelj, kaj misli o razstavi skupine v Londonu. Brownrigg je izjavil, da »... mora biti za ljudi, ki so videli razstavo, zelo težko razumeti, kaj jim slikanje v resnici pomeni in daje. Vzdušje razstave je zelo drugačno od vzdušja v kolibi, kjer se srečujejo, od vzdušja njihovih debat in pogovorov. Zdelo se mu je, da slika Jimmyja Floyda brez tega, da vidiš Jimmyja, kako slika, in veš o njem, kar vedo o njem kolegi, izgubi nekaj svojih točk.«

Tik pred začetkom II. svetovne vojne je mestni svet v Ashingtonu sklenil, da bodo začeli z gradnjo hiš na določenih področjih, da bi na ta način zmanjšali začasna bivališča (npr. vozove, šotore, barake). Takih, za bivanje neprimernih bivališč, je bilo več kot sto. Ena izmed teh je bila velika baraka, dovolj velika, da bi se skupina lahko umaknila tja za vikende, za ceno 10 funtov. Kupili so barako, jo razstavili in jo preselili iz mesta na Long Horsley. Ideja je bila, da bi tam v idiličnem okolju preživljali prosti čas čez vikende. Lokacija je bila idealna za slikanje pejsažev. Direktor družbe Coal Company jim je podaril tisoč zidakov za temelje. Izračunali so, da bi jih nakup, premestitev in oprema kolibe stali 50 do 60 funtov. Večino sredstev so imeli od prodaje slik na razstavah. Njihove načrte je prekinila vojna. Kolibo so postavili in zabili vrata.

Rudar je bil zaščiten poklic, zato nihče od članov skupine ni bil vpoklican v vojsko, razen bivšega rudarja Leslia Brownrigga, ki pa so ga kmalu odpustili iz vojske zaradi rane na želodcu. Prvih devet mesecev vojne ni bilo posebnih potreb po premogu. Proizvodnja se je malo zmanjšala, na tri milijone ton letno. Glede na izkop na celotnem področju Northumberlanda se je izkop v Ashingtonu med vojno malo povečal. Brezposelnost v Ashingtonu se je zmanjšala s 1157 leta 1939 na 306 leta 1940 in na 55 leta 1941.

Med vojno Robert Lyon pogosto ni uspel priti na srečanja skupine, prav tako so zelo težko organizirali srečanja, ker niso mogli več računati na prostore YMCA. Delati so morali dodatne izmene, poleg tega pa so bili zaposleni še z obveznostmi civilne zaščite. Organizirali so razdeljevanje plinskih mask, sodelovali pri gasilcih in organizirali stražo, organizirali so evakuirance. Člani skupine so upodabljali vplive vojne na vsakdanje življenje (Oliver Kilbourn, Harry Wilson), tako da se je skupina lotila lastnega programa vojne umetnosti. Splošna raven njihove vojne umetnosti je bila povprečna in medla.

Novembra 1940 je njihovo kolibo, ki jo je avgusta 1939 zasegla vojska, poškodovalo neurje. Bila je napol porušena, veter je odnesel temelje. Vojaki so pustili vrata kolibe odprta, da se je noter naselila živina. Dogodek so prijavili policiji in kasneje okrožnemu uradniku za pritožbe, vendar je vojska zanikala, da bi zasegli kočo, in rečeno jim je bilo, naj škodo pripišejo »božji volji«. Začeli so dveletno korespondenco s policijo in pristojnimi organi, ki se je neuspešno vlekla naslednji dve leti. 

Helen Sutherland je v svojem uvodniku ob njihovi drugi razstavi v Laing Art Gallery junija 1941 zapisala: »V veliko zadovoljstvo  mi je, da je, kljub daljšemu in še bolj napornemu urniku v rudniku in številnim obveznostim do civilne zaščite, Ashingtonska skupina še vedno zelo živa, da so njeni člani kljub vsemu našli čas in nadaljevali z njihovimi srečanji in ustvarili veliko novega.«

Razstavo je odprla Lady Ridley, ki je bila nad razstavo navdušena in si je želela imeti veliko razstavljenih slik. Izjavila je: »Zame so te slike zelo ohrabrujoče. Predstavljajo svež in spontan pogled na svet. Istočasno pa so izdelki zrelih mož, ki so živeli polno in čutili globoko in imajo kaj za povedati. To je kvaliteta, ki postaja zelo redka.« Lady Ridley jih je povabila na čaj v Blagdon Hall, da bi si lahko ogledali njeno zbirko, hišo in vrtove. Leslie Brownrigg se ji je zahvalil in dodal, da vojni ni uspelo ločiti skupine, ki je sedem let pod vodstvom Roberta Lyona rasla v prijateljstvu. To je bilo razvidno iz več kot sto slik na razstavi, izmed katerih je bilo veliko portretov. Slikarji so poskušali predstaviti sebe ali svoje kolege s tem, da so narisali njihove interese, hobije in okolje. Večina teh slik je izgubljenih, iz kataloga pa je razvidno, da je bila glavna tema razstave vpliv vojne. Razstava je bila zelo uspešna, ocenili so jo kot močno in samozavestno.

Nekaj tednov po razstavi je trinajst članov skupine z Robertom Lyonom odkolesarilo v Blagdon Hall k Lady Ridley, ki je kupila tri njihove slike. Po sedmih letih kvalitetnega dela s skupino je Robert Lyon njihove dosežke popisal v svoji magistrski disertaciji Spoznavanje umetnosti preko vizualnega in praktičnega pristopa, ki jo je končal aprila 1942, nekaj mesecev preden so mu ponudili službo predstojnika na Edinburgh College of Art, kjer je ostal do svoje upokojitve leta 1960. Tajniku skupine Arthurju Whinnomu je 28. julija 1942 pisal, da bo septembra zapustil skupino zaradi službe v Edinburghu, da si bo vzel nekaj dni počitka pred razstavo triintridesetih slik v Lefevre Galleries. Prodajne cene slik so bile od 8 do 25 funtov, prodane pa so bile štiri.

Oktobra je Robert Lyon še enkrat pisal tajniku skupine, da mu je uspelo organizirati razstavo v Edinurghu za slike, ki so bile v Lefevre Galleries. Slike bi razstavili v National Gallery of Scotland, ker je bila njihova zbirka umaknjena iz varnostnih razlogov. Predlagal je, da bi razstavili tudi slike Helen Sutherland (ona je njegov predlog ignorirala) in Lady Ridley. Z odhodom Roberta Lyona je skupini pretila nevarnost, da razpade.

Nameravali so že poiskati kupca za svojo zapuščeno kolibo. Brez vodstva in navdiha Roberta Lyona bi bil njihov umetniški eksperiment lahko obsojen na propad. Brez njega Ashingtonske skupine gotovo ne bi bilo – člane skupine in njihovo delo je promoviral pri lokalnih zbirateljih, kot sta bili Helen Sutherland in Lady Rideley, organiziral je razstave njihovih del, kjer so jih opazili priznani kritiki kot na primer Janet Adam-Smith. Pisal je članke o svojem eksperimentu poučevanja spoznavanja umetnosti z Ashingtonsko skupino, o tem govoril na radiu BBC. O svojem delu s skupino je napisal disertacijo, ki je predstavljala stopničko v njegovi karieri. V drami je čutiti močno namigovanje na to, da se je Lyon s skupino okoristil, njegov odnos do skupine postane skoraj parazitski, da si je z njihovimi dosežki prislužil napredovanje in sloves. Feaver se tega problema v knjigi v resnici ne loteva, saj je v skupino padel iz profesionalnega umetniškega sveta, se s skupino močno povezal, kar je pripomoglo k ponovnemu odkritju skupine in njihovega dela ter hkrati k utrditvi Feaverjevega ugleda. V primeru Lyona in Feaverja v odnosu do Ashingtonske skupine gre za zelo občutljivo razmerje med raziskovalcem in objektom raziskovanja, med opazovalcem in opazovanim, ki je lahko ali pa ni izkoriščevalsko.

Spor glede uničene barake je zopet postal aktualen novembra 1942, ko so ponovno pisali policiji in dobili dvoumen odgovor, da je bila baraka v enakem stanju tudi potem, ko jo je zasegla vojska, v nadaljevanju pa so zapisali, da je iz zbranih informacij razvidno, da vojska nikoli ni zasegla barake. Skupini so svetovali, da dogodek pripišejo 'božji volji'. Člani skupine v tistem času niso imeli prostora, kjer bi se lahko dobivali, zato je slikal vsak zase doma. Zato so aprila 1943 pisali upravniku zemljišča družbe Ashington Coal Company, če bi jim družba odstopila zemljišče, da bi se lahko spet začeli redno dobivati. Družba jim je za neekonomsko najemnino 50 penijev na leto oddala zemljišče in že julija so začeli graditi temelje in ponovno sestavljati stene in streho. V barako so napeljali elektriko. Za skupino se je začelo novo obdobje – niso bili več izobraževalni krožek, saj niso imeli več učitelja, imeli so svoje prostore, nekaj novih članov, sloves, ki so ga želeli obdržati. Člani skupine so se videli kot neke vrste 'Ashingtonski zavod', zadovoljni so bili, ker so bili del vedno močnejšega gibanja, ki je že razmišljalo o povojnem obdobju.

Maja leta 1946 je bilo posebno srečanje skupine, na katerem so sprejeli poseben pravilnik z namenom, da bi bile stvari znotraj skupine urejene. Pravilnik so natisnili v obliki brošure, pravilnik skupine pa je bil pokazatelj zrelosti in neodvisnosti skupine od drugih organizacij. Robert Lyon in Helen Sutherland sta postala častna člana skupine. Iz pravilnika skupine je bila jasna nova usmeritev skupine. Njihov glavni cilj je postalo slikanje, razstavljanje in promocija idealov Ashingtonske skupine.

Oliver Kilbourn in Jimmy Floyd sta tudi po odhodu Roberta Lyona ves čas ostala najbolj dejavna člana skupine, skupaj s Harryjem Wilsonom po so v skupini vztrajali do njenega razpada oziroma do svoje smrti. V poznih petdesetih letih dvajsetega stoletja so srečanja prestavili s torkov na ponedeljke. Srečevali so se občasno, na sestanke prinašali doma narejene izdelke in jih skupaj komentirali. Niso imeli točno določenega plana dela, temveč so slikali, kar jih je zanimalo. Včasih je Oliver Kilbourn, ki je imel kamero in projektor, organiziral predavanja. Z leti so ustvarili knjižnico diapozitivov, ki je ponujala obširen in izčrpen pregled zgodovine umetnosti. Leta 1959 so organizirali razstavo. Slike zanjo je izbral Robert Lyon, vendar se odprtja razstave ni udeležil. Najstarejši člani skupine so bili presenečeni, ko je s pomočjo mlajšega spremljevalca vstopila Helen Sutherland. Takrat so jo videli zadnjikrat. Odzivi na razstavo so bili slabi. Scott Dobson je v Newcastle Evening Chronicle zapisal, da je skupina izgubila svojo začetno udarnost in izpovedno moč.

Kitajsko ministrstvo za kulturo jih je leta 1979, tri leta po smrti Maa Zedonga, povabilo, da bi Kitajci lahko videli, kaj so dosegli delavski umetniki v drugih deželah. Spomladi leta 1980 so na Kitajskem razstavili njihove najboljše slike.

Avgusta 1982 je uprava družbe obvestila Oliverja Kilbourna, da jim bodo nekomercialno najemnino s 50 penijev letno podražili na 14 funtov letno. To in 7 funtov, kolikor je znašala četrtletna cena za elektriko, je bil previsok strošek. Že nekaj časa sta ob ponedeljkih zvečer v barako prihajala le on in Jack Harisson (1907–1985). Harry Wilson je umrl leta 1972, Jimmy Floyd pa leta 1974. Barako bi Oliver lahko prodal, vendar mu ni bila všeč misel, da bi se baraka uporabljala za katerokoli drugo dejavnost, zdela se mu je namreč preveč dragocena. Porušenje barake bi stalo 450 funtov, družba Coal Company pa se je ponudila, da to storijo zastonj. Mize je podaril tabornikom, stole Veteranskemu inštitutu. Oktobra 1983 so barako podrli. V naslednjem letu sta zemljišče, kjer je stala baraka, preko ostankov temeljev prerasla trava in plevel.

Leta 1984 je bila v Ashingtonu velika rudarska stavka. Brezposelnost je narasla na dvajset odstotkov, ponekod celo na trideset. V začetku leta 1988 so naznanili, da bodo ashingtonski premogovnik zaprli, v osemdesetih letih dvajsetega stoletja so zaprli tudi vse rudnike v okolici Ashingtona. Prihodnost so reševali z državnimi programi, prekvalifikacijami delavcev, zgodnjimi upokojitvami ali z različnimi deli v Londonu, kamor je peljal nočni avtobus za 13 funtov. Z zaprtjem rudnikov se je končalo tudi delovanje Ashingtonske skupine. Zadnji dosežek skupine je bil podvig Oliverja Kilbourna, serija 38 slik z naslovom Moje življenje knapa (My Life As a Pitman), ki upodabljajo življenje pod zemljo.

Do leta 1988 je bila večina ashingtonskih moških zaposlena v premogovniški industriji. Zaprtje rudnikov je privedlo do visoke stopnje brezposelnosti. Zemljišče, kjer je nekoč stala Ashington Colliery Company, je bilo vključeno v projekt ponovnega oživljanja. Na njem so zgradili poslovno središče Wansbeck Buissiness Park. Novo poslovno središče je pri ureditvi prostora uporabilo elemente klasične angleške pokrajine – veliko jezero, otoke in razgledne točke, travo, drevesa in druge rastline, vse skupaj podano v moderni obliki. V poslovnem centru domujejo številna podjetja lokalnega, državnega in mednarodnega pomena.

Leta 1989 je bila stalna zbirka Ashingtonske skupine premeščena v Woodhorn Colliery Museum v soglasju z Oliverjem Kilbournom. Sedemnajst let kasneje je stalna zbirka 86 slik dobila svoje posebno mesto v galeriji v muzeju. William Feaver je bil pobudnik ideje, da bi slike Ashingtonske skupine dobile svoj stalen prostor, svojo galerijo, da ne bi postale stvar skupne preteklosti, ampak bi ostale fenomen in navdih sedanjim generacijam.

Umetnost Ashingtonske skupine je pokazala, da umetnost ni eskapizem ali varljiva vera. Njihova umetnost je način iskanja lastne identitete, je sposobnost videnja. Po zaprtju premogovnika, potem ko so izginili vsi kupi premogovniških izkopov, potem ko je Ashington izgubil svoj smisel, je za vedno ostalo njihovo amatersko slikarstvo. Ashingtonska skupina je svetel primer umetnosti zaradi umetnosti same v povezavi z umetnostjo z družbenimi nameni in umetnost kot sredstvo samoodkrivanja in samopomoči.

***
Povezava:

• Fotogalerija na SiGledal
• Samo M. Strelec na Wikiju
• Samo M. Strelec v Repertoarju