Tatjana Doma, 4. 10. 2014

Pravljičarja Jacob in Wilhelm Grimm in Sneguljčica

SLG Celje, Brata Grimm SNEGULJČICA, režija Andrej Jus, premiera 4. oktober 2014.

Foto: Jaka Babnik / SLG Celje

Čeprav sta brata Jacob (1785–1863) in Wilhelm Grimm (1786–1859) danes znana kot pravljičarja, uradno sta zapisala kar 209 pravljic, sta v svojem času uživala velik znanstveni ugled in moralno integriteto. Še danes je med jezikoslovci znan Grimmov zakon, ki razlaga pravila izgovarjave določenih skupin glasov. Zapisal ga je Jacob, ki je bil velik poznavalec starih jezikov, v katerih je iskal povezave z nemščino. Z Wilhelmom veljata tudi za začetnika nemške slovnice in slovarja nemškega knjižnega jezika. Zapis vseh nemških besed je bil njun življenjski projekt. Konca projekta nista dočakala, saj je Wilhelm umrl pri črki D, Jakob pa pri F. Rokopis slovarja je v svoji dokončni verziji tehtal 84 kilogramov. Kljub temu so pravljice ostale njun zaščitni znak, saj jih nista le zapisala, temveč praktično vse življenje predelovala v skladu s svojimi življenjskimi nazori.

Brata Grimm sta bila rojena v nemškem mestu Hanau tik pred začetkom francoske revolucije. Že od ranega otroštva sta bila nerazdružljivo povezana. Njuno življenje in delo so močno zaznamovale razmere, v katerih je živela družina. V družini se je rodilo devet otrok, osem fantov in ena deklica, trije so umrli kot dojenčki. Leta 1796 je pri 44 letih nenadoma umrl njun oče, njegova smrt je povzročila konec idiličnega otroštva in življenja v varnem družinskem krogu.

Leta 1802 se je Jacob vpisal na študij prava na Univerzo v Marburgu, leto kasneje mu je sledil še Wilhelm. Med študijem prava sta vzljubila raziskovanje preteklosti in se raje odločila za študij jezikoslovja. Spoprijateljila sta se s profesorjem prava in zgodovinarjem Friedrichom Carlom von Savignyjem (1779–1861), ki ju je vpeljal v svet znanstveno zgodovinskega dela s pravnimi starinami, staro literaturo in jezikom. Prek njega sta spoznala pesnika Clemensa Brentana, ki je v sodelovanju s pisateljem Achimom von Arminom (1781–1831) pripravljal veliko zbirko nemških ljudskih pesmi, zbranih po starih tiskih zadnjih tristo let. Leta 1805 je izšla prva knjiga Dečkov čudežni rog (Des Knaben Wunderhorn). K sodelovanju pri naslednjih dveh knjigah je Brentano povabil tudi Jacoba in Wilhelma. Tako sta se pobliže spoznala s prakso zbiranja in publiciranja starih literarnih in ljudskih besedil, kar jima je koristilo pri njuni lastni zbirki ljudskih pravljic. Leta 1807 sta poleg izpisovanja naročenih pesmi začela zbirati tudi ljudske zgodbe. Najprej sta jih želela poslati Brentanu, njiju so zanimale le zaradi poglabljanja lastnega zgodovinskega razumevanja nemškega jezika in običajev. Leta 1808 jima je umrla mama, stara 52 let. Da bi lahko preživljala mlajše brate in sestro, je Jacob sprejel mesto knjižničarja, kmalu se mu je pridružil še Wilhelm.

Leta 1811 sta se odločila, da bosta sama izdala zbirko pravljic. Leta 1812 je izšla prva knjiga Otroških in hišnih pravljic (Kinder- und Hausmärchen), bolj znanih pod imenom Grimmove pravljice, ki je obsegala 86 pravljic in na začetku ni kazalo, da bo to postala najuspešnejša nemška knjiga. Založnik Reimer je knjigo izdal v 900 izvodih in razprodali so jo šele v treh letih.

Brata Grimm sta pripovedovalce pravljic sprejemala na svojem domu. Najprej so bile njun vir mlade izobražene ženske iz bližnje okolice, ki so pripadale srednjemu razredu ali aristokraciji. Z eno izmed njih, Dortchen Wild, se je Wilhelm poročil. Kasneje so bile njun vir večinoma plemiške znanke iz Westfalije, nek odpuščeni vojak, ki jima je pripovedoval pravljice v zameno za stare obleke, in znamenita nemška pripovedovalka zgodb Dorothea Viehmann (1755–1816). Večino njenih zgodb sta objavila v drugi knjigi pravljic leta 1815. Druga knjiga Otroških in hišnih pravljic je vsebovala 70 pravljic. Izšla je v nakladi 900 izvodov, v štirih letih pa so prodali le 550 izvodov knjige. Na slabo prodajo so vplivali visoka cena knjige, krizna ekonomska situacija in dejstvo, da sta knjigi izšli brez ilustracij.

Najpomembnejše pripovedovalke pravljic so bili deloma hugenotskega izvora, ki so razumele francosko in so del svojega pravljičnega zaklada prejele iz francoskih zbirk konca 17. stoletja, zato se številni deli Grimmovih pravljic ujemajo s pravljicami Charlesa Perraulta (1628–1703). Po letu 1819 sta črpala pravljice skoraj izključno iz starih knjig, tedanje periodike in pravljičnih zbirk ter jih dodajala poznejšim natisom svojih pravljic.


Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Njuni zbirki pravljic na začetku nista bili namenjeni otrokom. Na koncu knjig so bile dodane obsežne znanstvene opombe o izvoru, različicah in pomenu objavljenih pravljic, s čimer sta brata Grimm postavila temelje znanstvenemu preučevanju pravljic. Ob drugem natisu zbirke leta 1819 so znanstvene opombe izšle posebej v tretji knjigi šele leta 1822. Ta knjiga je bila namenjena ozkemu krogu učenjakov, kasnejši natisi pravljic pa so izšli brez opomb. Drugi natis pravljic je izšel v 1500 izvodih, razprodali pa ga niso skoraj 20 let.

Poleg komercialnega neuspeha sta se ob izidu zbirke soočila tudi s kritikami pisateljskih kolegov in konkurenčnih zbiralcev zgodb, ki so jima očitali predvsem grob slog, saj so se v pravljicah pretakali potoki krvi, manjkalo ni niti ljudožerstva. V Sneguljčici je kraljica najprej zahtevala od lovca, naj ji prinese ledvica in jetra Sneguljčice, da jih bo pojedla, šele v Disneyjevi verziji zahteva kot dokaz njene smrti srce. Mnoge kasnejše verzije Sneguljčice so se izognile kanibalizmu v povezavi s kraljico.

Brata Grimm sta zaradi očitkov pripravila predelano in nekoliko cenzurirano različico pravljic, iz katere so izhajale vse kasnejše izdaje. V vsaki novi izdaji sta popravljala in izboljševala slog. Poetično navdahnjeni Wilhelm je vse do zadnjega, sedmega natisa pravljic za časa njunega življenja leta 1857 pilil in izboljševal posamezne zgodbe, ki so postajale vedno bolj prefinjene in stilizirane, dodajal je pridevnike, stare reke in pregovore, rimane zaključke, vzklike, pomanjševalnice in premi govor. Če je imel na voljo več različic iste pravljice, jih je združil v idealno verzijo. Dodajal je nove pravljice in odvzemal tiste, ki niso bile primerne duhu časa. Zaradi tega se je število pravljic spreminjalo, od začetnih 156 v dveh knjigah zbirke Otroške in hišne pravljice je končno število naraslo na 200 z dodatkom desetih pravljic v zbirki Otroške legende.

Pomembno prelomnico za prihodnost njunih zbirk pravljic je prinesel angleški prevod Edgarja Taylorja izbranih Grimmovih pravljic leta 1823. Angleška izdaja, ki je doživela velik prodajni uspeh, je bila opremljena z ilustracijami. To ju je spodbudilo, da sta leta 1825 pripravila izbor 50-ih, v tistem času najbolj priljubljenih pravljic, s sedmimi jedkanicami njunega brata Ludwiga Emila, ki je bila namenjena izključno otrokom.

Kljub svojemu ugledu sta se vse življenje spopadala s finančnimi težavami, saj jima založnik Reimer honorarjev nikoli ni izplačeval redno in v dogovorjenem znesku. Velik uspeh sta dosegla šele po smrti, Grimmove pravljice so bile uvrščene med klasična besedila zahodne civilizacije šele v 20. stoletju, ko je njune pravljice uporabila in predelala filmska in zabavna industrija z Disneyjem na čelu. Prevedene so v večino svetovnih jezikov in vpisane na seznam svetovne kulturne dediščine, ki ga vodi UNESCO.

Pravljica Sneguljčica je ena najbolj popularnih pravljic, poznamo jo v mnogih različicah po vsem svetu. V rokopisni verziji bratov Grimm z naslovom Nesrečni otrok se pojavi lik matere, ki ga kasneje spremenita v mačeho. Brata Grimm sta Sneguljčico objavila leta 1812 v prvi izdaji zbirke pravljic Otroške in hišne pravljice. Sneguljčica je bila objavljena pod naslovom Sneewittchen pod številko 53. Znanih je kar osem njunih verzij te pravljice, končno verzijo sta napisala leta 1854 in velja za njuno najboljšo pravljico.

V broadwayski predstavi Sneguljčica in sedem palčkov leta 1912 so palčki dobili imena, gotovo najbolj slavna verzija Sneguljčice pa je risanka Sneguljčica in sedem palčkov Walta Disneyja iz leta 1937.

Leta 1986 je nemški Karlheinz Bartels objavil analizo, v kateri pravi, da naj bi ljudska pravljica o Sneguljčici temeljila na življenju resnične osebe Marie Sophie Margarethe Catherine von Erthal (rojena 1729, Lohr am Main), ki je bila izredno radodarna in prijazna, meščani pa so jo zaradi njene dobrote opisovali kot pravljično bitje. Z njo so sočustvovali, ker je imela hudobno in kruto mačeho Claudio Elisabeth von Reichenstein, poleg tega je bila delno slepa zaradi prebolenih noric. Mačeha je svoje otroke iz prvega zakona postavljala pred moževe otroke. Oče Marie Sophie Philipp Christoph von Erthal je bil višji sodnik, ki je zastopal enega izmed nemških volilnih knezov v Lohru. Zato je družina živela na gradu kneza. Ogledalo, danes znano kot govoreče ogledalo, hranijo v muzeju v gradu, kjer je bila rojena Maria Sophia. Zastrupljeno jabolko, ki ga je mačeha dala Marii Sophii je bilo namočeno v volčjo češnjo. Maria Sophia se iz spanca ni zbudila, ampak je umrla.


Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Nemški učenjak Eckhard Sander pa  je leta 1994 izdal knjigo Schneewittchen: Marchen oder Wahrheit?, v kateri navaja številne podobnosti med pravljico in življenjem mlade grofice Margarethe von Waldeck (1533–1554), ki pričajo v prid dejstvu, da je bila Margaretha oseba, po kateri je nastal lik Sneguljčice.

Grofica Margaretha je bila hči nemškega grofa Philipa IV. von Waldek-Wildungena in njegove prve žene. Odraščala je v mestu Bad Wildungen, kjer je bil njen brat lastnik več rudnikov bakra. Delavci v rudnikih so bili večinoma otroci, ki so pogosto zaostajali v rasti zaradi podhranjenosti in težkih delovnih razmer, redko so dočakali starost 20 let. Zaradi revščine, v kateri so živeli, so bili ves čas oblečeni v dolge plašče. Zaradi težkega dela so imeli postarane obraze, zato so izgledali kot palčki. Grofica naj bi se v otroštvu igrala z njimi. Prav oni so služili kot navdih za sedem palčkov.

V nemški mitologiji je palček bitje, ki prebiva v gorah in pod zemljo in je na različne načine povezan z modrostjo, kovaštvom, rudarstvom in obrtjo. Palčki so ponavadi majhni in grdi, čeprav so mnogi raziskovalci mnenja, da se je taka upodobitev palčkov pojavila šele kasneje kot posledica komičnih upodobitev teh bitij.

Ko je bila Margaretha stara 16 let, je zaradi slabih odnosov z mačeho in sovraštva mačehe odšla živet v Bruselj, kjer se je vanjo zaljubil mladi španski princ Philip II. Postala sta ljubimca, kar pa ni bilo všeč Philipovemu očetu, španskemu kralju, saj bi bila njuna poroka politično neprimerna. Da bi se znebili Margarethe, so jo zastrupili. Sanders v knjigi ne pojasni, ali z zastrupljenim jabolkom ali s kakšnim drugim strupom.

Čeprav je Margarethina mačeha umrla pred pastorko, je bilo njeno močno sovraštvo zelo podobno sovraštvu v Grimmovi pravljici. Sander v knjigi omenja tudi zastrupljeno jabolko. Za časa življenja bratov Grimm naj bi bil v Bad Wildungenu aretiran moški, ki je otrokom, ki naj bi mu kradli jabolka, dal zastrupljena jabolka. Sander domneva, da sta Grimma vedela za ta dogodek in sta ga vključila v pravljico.

Sneguljčica bratov Grimm je pravljica o nasprotju med dobrim in zlim in o zmagi dobrega. Zgodba je znana. Sneguljčica izgubi mamo kmalu po rojstvu, namesto nje dobi mačeho. Mačeha je obsedena s svojo lepoto in nenehno sprašuje svoje ogledalo, ali je najlepša. Seveda nekega dne ogledalo pove, da ni več najlepša. Po njegovem mnenju je najlepša postala Sneguljčica.
Mačeha naroči lovcu, naj Sneguljčico ubije, a se mu deklica zasmili in jo izpusti. Deklica v gozdu najde zatočišče pri sedmih palčkih. Žal ogledalo zlobno mačeho obvesti o njenem preživetju in mačeha se preoblečena odpravi k Sneguljčici. Prvič in drugič Sneguljčico palčki še rešijo pred smrtjo, a tretjič jim ne uspe. Položijo jo v stekleno krsto, v kateri jo vidi kraljevič in v hipu se zaljubi vanjo. Kraljevič prepriča palčke, da mu prepustijo krsto in ko jo premaknejo, Sneguljčica izkašlja zastrupljeno jabolko in se zbudi. Trikratni prihod preoblečene mačehe pomeni za Sneguljčico zrelostni preizkus. Mačeha prihaja k njej v različnih preoblekah, Sneguljčica se ne more upreti njenim ponudbam, ker ni dovolj zrela.

Sneguljčica sodi med novejše pravljice, saj v verzijah, ki veljajo za njene predhodnice, najdemo elemente drugih, starejših pravljic (Janko in Metka, Trnuljčica, Sinjebradec ...),  iz katerih se je verjetno razvila kot samostojna pravljica. Sneguljčica ima kar nekaj prepoznavnih značilnosti starih mitov in legend, ki so se preslikali v pravljice: ljubosumje mačehe usmerjeno proti pastorki, odhod od doma v gozd, kjer se toliko junakov pravljic izgubi, da se lahko končno zmagoslavno vrnejo, obračun s čarovnico v gozdu, nesposobnost moških zaščitnikov (sprva očeta, ki je nenehno odsoten, nato palčkov, ki predstavljajo nezrele moške), končna rešitev ob srečanju z bodočim življenjskim sopotnikom ... Poleg tega se pojavlja več pravljičnih elementov – pravljična števila, čarobno ogledalo, zastrupljeno jabolko, steklena krsta, zlobna kraljica, palčki.

Sneguljčica je ena najuspešnejših pravljic bratov Grimm, čeprav so za njeno priljubljenost verjetno največ naredili animatorji Walta Disneyja. Še ena zanimivost – sloviti poljub, s katerim princ obudi Sneguljčico k življenju, je Disneyjeva, ne Grimmova domislica.

Pravljica o hudobni mačehi in pogumni deklici, ki se čisto sama znajde v neznanem svetu,  pred mlado publiko prinaša večno aktualno vprašanje nasprotja med dobrim in zlim ter zmage pozitivnih junakov in vsega dobrega nad slabim in pokvarjenim. Veliko otrok danes ne odrašča v varnem in srečnem družinskem krogu, zato potrebujejo pravljice. Pravljični junaki čisto sami odidejo v svet in s trdno vero vase premagajo vse težave. Usoda takih junakov prepriča otroka, da bo, čeprav se počuti osamljenega in izgubljenega, našel pravo pot v življenju, da ga bo življenje pravilno usmerjalo in da bo, če bo verjel vase in stal za svojimi odločitvami, tudi on zmagovalec. 

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 6817 Kb)

Gledališče Celje

Povezani dogodki

Tatjana Doma, 16. 2. 2018
Z Bogom ni zajebancije
Tatjana Doma, 15. 9. 2017
Ženske družinske zgodbe
Tatjana Doma, 27. 9. 2021
Ali ima kozel pamet ali je nima?