Predstavo smo odigrali v nedeljo, 22. novembra. Dan pred nami sta Arpad Schilling in Kretekor iz Budimpešte prikazala predstavo Loser, ki kritizira desničarsko oblast na Madžarskem.

Obe uprizoritvi so spremljale ovacije. Varšavsko občinstvo je igralce Mladinskega pospremilo z vzkliki bravo in aplavzi, ki jim niso dovolili, da bi odšli z odra.

V petek pred Schillingovo predstavo smo skupaj s svojimi poljskimi prijatelji, umetniki, kustosi, občinstvom, po telefonu spremljali drug dogodek, ki je postal top novica svetovnih medijev. Pred Teatrom Polski (Poljski teater) v Vroclavu so bili pred premiero predstave Smrt in deklica po besedilu Elfriede Jelinek protesti desničarjev, ki so poskušali občinstvu preprečiti vstop v gledališče. Protest so spremljali vzkliki: »Nočemo pornografije v gledališču! Varujemo poljsko kulturo!« In podobno. Samo nekaj dni pred premiero vroclavske predstave je nova oblast praktično spodbudila akcijo desnice in katoliške Cerkve. Minister za kulturo se je na plakat za omenjeno predstavo odzval z izjavo, da v umetnosti ne smejo dovoliti pornografije, poljsko kulturo pa je treba braniti pred provokacijami. Paradoksalno je, da je protest pred gledališčem vodila skupina, ki je prejšnji teden šokirala poljsko javnost, ko je na vroclavskem glavnem trgu zažgala lutko, ki je predstavljala Juda. Policija se ni odzvala.

Po zmagi desnice na Poljskem, samo nekaj dni po objavi izidov volitev, po nekaj izjavah novih poljskih ministrov, sta na poljskem kulturnem prizorišču zavladala popoln strah in gnus.

Napovedi tistega, kar se dogaja zdaj, so se začele že pred dvema letoma, najprej s prepovedjo predstave, ki jo je režiral Oliver Frljić v Starem Teatru v Krakovu, po protestih lokalne desnice in najhujšega ksenofobičnega linča umetnikov, ki so delali pri projektu, nato s prepovedjo predstave Golgota Picknick Rodriga Garcie na festivalu Malta v Poznanju po protestih katoliške Cerkve itd.

Zdaj, po novih volilnih izidih, ki kažejo, da niti ena leva stranka ni prišla čez volilni prag, na Poljskem tudi uradno vladajo konzervativne desničarske struje.

Dano je bilo dovoljenje za posege, ki bodo preprečili nastajanje umetnosti, ki je na kakršenkoli način kritična ali provokativna. Še posebej v gledališču, ki je še vedno največji kulturni proizvod Poljske.

Arpad Schilling je pred začetkom svoje predstave občinstvu pojasnil, da je Orbanova vlada spremenila ustavo. Namesto republika je Madžarska danes uradno krščanska država. Ali podobna situacija čaka tudi Poljsko? Kulturna javnost v Varšavi trdi, da česa takega ne bo dovolila, vendar je nova vlada 26. novembra zamenjala glavne sodnike poljskega ustavnega sodišča.

Vroclavska premiera se je zgodila. Uprava gledališča skupini desničarjev ni dovolila, da bi preprečila njeno izvedbo. Izdajalec in Loser sta imela v Varšavi v novi poljski politični resničnosti katarzičen prizvok.

Tisoč petsto kilometrov južno, v Ljubljani, v Slovenskem mladinskem gledališču, skupina poljskih umetnikov končuje predstavo. Verjeli ali ne – ravno Drame princes po besedilu Elfriede Jelinek, dramo, ki je tako razjezila desničarje v njihovi deželi. Z našimi igralkami Damjano Černe, Marušo Oblak, Janjo Majzelj, Dašo Doberšek in Anjo Novak ter igralcem Borisom Kosom režiser Michał Borczuch pripravlja gledališko instalacijo, ki bo tukaj, upamo, izzvala diskusijo. Brez protestov desnice pred gledališčem ali pa morda tudi z njimi?

Poleg Michała v projektu sodeluje cela skupina poljskih umetnikov: Tomasz Śpiewak kot dramaturg, Dorota Nawrot – scenografija in kostumografija, Jacqueline Sobiszewski – oblikovanje luči, Bartosz Dziadosz– glasba.

Mladinsko njim in Jelinkovi odpira svoj prostor svobode. Navkljub novi konzervativni revoluciji, ki počasi jé Evropo.

(Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča)