»'Kinematografirajmo' gledališče!« je zahteval Mejerhold, ampak mi tega vsekakor ne bomo naredili. Ob vsem dolžnem spoštovanju do gospoda Mejerholda bomo njegovo maksimo pustili med zgodovinskimi gledališkimi avantgardami, namesto tega pa poskušali kinematografijo »prevesti« na gledališki oder, in to zato, da bi dobili nekaj čisto tretjega.
Film je torej navdih za 61. sezono Slovenskega mladinskega gledališča ali pa bi bilo morda bolje, če bi rekli njeno izhodišče, ideja, pri kateri se bodo naše produkcije začenjale, vendar z namenom, da še naprej ostanejo v gledališču.
Zdi se, da v kinematografiranem svetu naše (samo)naracije bolj od romanov in dram generirajo kadri modernih in sodobnih filmskih jezikov. Čeprav vemo, da to ni nikakršna pionirska poteza, smo se odločili za možnost, da bo teatralizacija prihodnje sezone Mladinskega izhajala iz tekstur različnih filmskih del in opusov.
Tako zastavljeni konceptualni okvir, ki je zasnovan na izrazu, strategijah in temah neke druge umetnosti, potrebujemo, da bi sámo gledališče osvobodili njegovih klasičnih okvirjev. Ne začenjamo ga s končnimi različicami besedil, pripravljenimi za izvedbo, temveč s filmskimi kadri, ki jih bodo naši umetniki še naprej razvijali v – upamo – nenavadne gledališke oblike z močnim avtorskim pečatom. Namesto klasičnega dramskega besedila smo izbrali dramaturgijo procesa, kolektivno raziskovanje izbranih tem, prevpraševanje tradicionalnih vlog v teatru, skratka demokracijo različnih mnenj in stališč.
V pretekli, 60. sezoni nam je uspelo Mladinsko znova vzpostaviti kot »gledališče velikega tveganja«. Bili smo dovolj drzni in pogumni, da smo zastavljali pomembna in neprijetna vprašanja o družbi, v kateri ustvarjamo. Z različnimi akcijami smo stopili v širši javni prostor, vzpostavili javno razpravo o stvareh, o katerih večina molči. Pokazali, da se gledališče pravzaprav začenja tam, kjer se oder končuje. In traja veliko dlje od predstave same.
Po tej poti nadaljujemo, in v 61. sezoni provociramo naprej. Ne nameravamo narediti pregleda zgodovine kinematografije na gledališkem odru, ne nameravamo se ukvarjati z najpomembnejšimi in najznamenitejšimi filmskimi deli in avtorji, ki so spreminjali in izpopolnjevali sam film, temveč s filmi kot temami za zgodbo o tej družbi – zdaj.
S filmsko montažo kot odrskim orožjem. S kadri. Kamerami. Z zvokom in sliko kritičnega mišljenja.
Z Brechtom v filmu in filmom v brechtovskem gledališkem dejanju.
Z bratoma Coen in Fargom kot zgodbo o majhnih mestih in idiličnih zasneženih pokrajinah.
Z dogmo Larsa von Trierja.
S Hitchcockom in priljubljeno slovensko panogo – psihoanalizo.
S Fassbinderjevimi grešnimi kozli – imigranti nekoč in zdaj.
Z gastarbajterji, taksisti, čistilkami, peki, kuharji, sezonskimi delavci, begunci, športniki, mojstri, vodoinštalaterji, mehaniki, anarhisti, farmacevti, poslovneži, ljubitelji narave in rekreacije, tistimi s te in onimi z one strani »žice«, integriranimi in neintegriranimi, filozofi, lokalci, kozmopoliti, brezdomci, privilegiranimi lastniki jaht itd.
K sodelovanju smo povabili dva čisto mlada slovenska režiserja, Žigo Divjaka in Nino Rajić Kranjac, nov režiserski glas iz Poljske, Weroniko Szczawińsko, potem Tanjo Miletić Oručević iz Bosne in Hercegovine in, tradicionalno, Oliverja Frljića in Matjaža Pograjca.
Poleg njih bomo gostili še veliko umetnikov iz Francije, Poljske, Srbije, Hrvaške, Irske itd.
S povezovanjem filma in teatra in s tukaj ne dovolj znanimi ali uveljavljenimi umetniki bi radi ustvarili nepopolne in ekscesne prizore, in tako sledili Godardovi misli, da mora zgodba imeti začetek, sredino in konec, ampak ne nujno v tem vrstnem redu.
Vabimo vas, da v 61. sezoni prisluhnete novim glasovom in si ogledate drugačne gledališke krajine.
In seveda: to je tveganje, ki si ga lahko privošči samo Mladinsko.
Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča