Prvič delate v Celju, ampak zdi se, da dobro poznate celjsko gledališče in igralce, ste jih spremljali na gostovanjih? Kako je prišlo do sodelovanja v Celju?

S Slovenskim ljudskim gledališčem Celje sem začel sodelovati pred osmimi leti kot upravnik Beogradskog dramskog pozorišta (BDP). Prišlo je do izmenjave predstav, informacij in umetnikov. Skozi leta smo vzpostavili dobre profesionalne in osebne vezi, ki so bile v korist obeh strani. V Beogradu smo videli nekaj zelo uspešnih predstav celjskega gledališča, BDP pa se je slovenski publiki predstavil s svojimi predstavami v Celju, Ljubljani in Kranju. K režiji predstave v celjskem gledališču me je povabila upravnica gledališča mag. Tina Kosi, ki je imela priložnost videti nekaj mojih predstav. Z velikim zadovoljstvom in predanostjo sem sprejel njeno povabilo.

Izbrali ste si Brechta in komad Gospodar Puntila in njegov hlapec Matti, kaj vas pri tej Brechtovi igri, ki jo je podnaslovil za ljudsko, najbolj zanima?

Če hočeš gledališče, potem igraš Brechta, sem rekel igralcem na prvi vaji. Puntila berem kot komedijo z nepričakovanim smislom za zabavo. Igra je prežeta z ambivalentnim nihanjem: gospodar ima ambivalenten odnos do vloge kapitalista in človeškega bitja; hlapec je ambivalenten do vrednot lagodnega življenja, ki se mu ponujajo; Brecht je imel ambivalenten odnos do tega, kako se je lotil pisanja te drame. Znana je njegova izjava: Puntila mi ne pomeni ničesar, vojna je vse. O Puntilu lahko napišem, kar hočem, o vojni ničesar. 

Igra je bila napisana v turbulentnem času, ko je bil Brecht v izgnanstvu na Finskem, leta 1940. Kakšne so vzporednice časa nastanka Puntila z današnjim časom? Vsaj politično gledano je igra zelo aktualna. Zakaj jo uprizoriti prav danes?

Medtem ko je čakal na vizo za ZDA (in grozljivke Hollywooda!), je bil Bertolt Brecht gost Helle Wuolijoki. Ona mu je povedala zgodbo o finskem Bakhusu in skupaj sta napisala prvo verzijo Puntila. Na nastanek te drame so vplivale okoliščine njegovega izgnanstva. V Puntilu najdemo elemente prezira do samega sebe, nemoči, osamljenosti, ki izvirajo iz Brechtovega lastnega obupa, ko je pisal to igro in istočasno poslušal radijske novice o Bitki za Britanijo. Brecht v Puntilu raziskuje našo pripravljenost, da smo korumpirani, medtem ko so okoli nas lačni, brezposelni, izkoriščeni in nezadovoljni. Poznana nam je situacija, da lahko naša duša, ponos in občutek za dobro obnemijo skozi vrsto vsakodnevnih kompromisov, ki jih sklenemo.

Brecht je poznan kot utemeljitelj epskega gledališča, ki je znano po tem, da klasično dialoško dramaturgijo prekinja s sredstvi potujitve: prologom, epilogom, songi, komentarji, pripovednimi vložki, projekcijami na polvisoko zaveso, glasbo itd., kako ta sredstva zaznamujejo slog vaše uprizoritve, kakšen bo princip igre?

V času, ko imamo Brechtove vizije za anahronistične, njegovo seksualno politiko za prostaško, njegovi estetski principi pa so večinoma irelevantni, sem prepričan, da ima njegovo pisanje še vedno dovolj dobrega, da je še vedno lahko provokativno in spodbudno. Zadali smo si nalogo, da odstranimo korozijo z brechtovske ironije in humorja, da bi v današnjem času zasijala s trpkostjo. Stare razprave o tem, ali je potrebno ali ne, da čutimo empatijo, nam danes zgledajo manj pomembne od teh, ali se je treba smejati ali ne. Med študijem igre sem postal prepričan, da je najpomembnejši element za Brechtovo dramaturgijo objektivnost. V gledališču pa ni ničesar bolj objektivnega od smeha.


foto: Uroš Hočevar / Arhiv SLG Celje
Teoretiki so v zvezi s Puntilom veliko pisali o dialektičnem odnosu med gospodarjem in hlapcem, njuni soodvisnosti (gospodar je od hlapca odvisen, čeprav je svoboden), kjer prosto po Heglu torej hlapec omogoča gospodarja in ga določa. Brechta so zanimala tudi protislovja znotraj posameznih družbenih razredov – tako Puntila kot Matti sta večplastna lika. Kaj je bistveno pri Puntilu in kaj pri Mattiju?

V Puntilu je preveč dobrega, da bi bila enostavna marksistična parabola o odnosu gospodarja in hlapca. V srži te igre najdemo dileme gospodarja, katerega vizija je odvisna od drugih. Puntilova shizofrenija se razteza od monstruozne racionalnosti do utopične razsipnosti. Z navdušenimi izjavami o 'bratstvu ljudi', z retoriko, ki vzame v zakup lastno promocijo, se Puntila približuje nacionalsocialističnemu 'vzklikanju'. Istočasno je Puntila skrben zaščitnik in melanholik, skoraj tragična figura. Ta igra se prav tako ukvarja z Mattijem in njegovim kontroverznim odnosom do Puntila.

Brecht je že v učnih komadih govoril o principu soglasja, tudi Matti s soglasjem ohranja svoj položaj (in potrjuje svoj družbeni razred), s pretiranim soglasjem pa hkrati razgalja sistem – razkrinka gospodarja, ki je tudi v 'človeškem stanju' (ko je pijan) izkoriščevalec. Na koncu Matti odide. Je on tisti, ki lahko spremeni svet z odhodom s Puntilovega?

Matti je proletarski heroj, bila bi pa napaka, če bi Mattija razumeli kot harlekinski lik, ki komentira napake svojega kapitalističnega gospodarja. Brecht raziskuje kapaciteto vsakega posameznika, da je podkupljen v zaščitniškem kapitalizmu, ki ga predstavlja Puntila. Matti je v permanentni tranziciji med tem, kar je dosegel, in nezadovoljstvom s svojim položajem. Vse do konca igre, ko spozna, koliko kompromisov je sklenil. Brechtovo vprašanje ni, ali bo on spremenil svet, ampak ali bo gledalec, ki gleda to predstavo, želel narediti nekaj, da bi kaj spremenil.

Kakšni so vaši vtisi po prvem mesecu dela? Je jezik gledališča univerzalen – mislim na to, ali je jezik problem (kako ste se znašli s slovenščino)?

Čas, v katerem živimo, diktira univerzalnost problemov, ki jih imamo tako v Sloveniji kot v Srbiji. Podobno je tudi v drugih evropskih državah. Dediščina, ki je bila do nedavnega skupna, v mnogih stvareh olajšava kontekst komunikacije. Brecht in gledališče dodatno pomagata najti 'izgubljene s prevodom'.

V gledališču imamo privilegij, da družbene probleme nagovarjamo, jih reflektiramo z različnih zornih kotov, se do njih opredeljujemo, naloga politike je drugačna. Nedavno ste bili še kulturni minister v Srbiji, je mogoče nezadostne razmere spremeniti v 'realnem sektorju'?

Kot minister za kulturo sem odločitve o financiranju kulture vedno sprejemal na osnovi mnenja ekspertov dane oblasti. Poskušal sem zgraditi sistem, ki bi ponovno preverjal odločitve in garantiral, da je pomoč dodeljena zaradi kvalitete in strokovnosti projekta in ne na osnovi politične favorizacije in pripadnosti. V času politične strankokracije je bila to težka in izčrpljajoča naloga, s številnimi preprekami, ki so prihajale z vseh strani. (Ne)mogoča misija. Nekatere bitke sem izgubil, nekatere dobil, vendar ni bilo dovolj časa niti posluha drugih sil na oblasti, kako bi dobil vojno. Žalostno je, da kultura omaguje pod pohlepom potrošniške družbe in ekonomske pošasti tudi v veliko bogatejših državah, kot je Srbija. Zdaj moramo poiskati neko novo in drugačno Gledališče, ki bo spet pribežališče za misli, občutke in človekov notranji svet, v neki deželi, ki bo spet po meri človeka. V tem iskanju se tokrat vračamo na začetek in igramo Brechta.



Prevod: Tatjana Doma

Iz gledališkega lista uprizoritve