Oton Župančič: Veš, poet, svoj dolg?

Veš, poet, svoj dolg?
Nimaš nič besed?
Kaj zagrinjaš se v molk?
Vrzi pesem v svet,
pesem za današnjo rabo:
vsi jo bomo povzeli za tabo.

Vem, o vem svoj dolg,
v prsih tu me žge;
naj se mi grlo odpre,
bom zavijal ko volk,
na vseh štirih bom stal vrh planine,
škripal in hlipal med pečine.

Vrh Možalje bom stal,
pesem svojo rjul,
Blegaš jo bo čul,
Krim odmev bo dal;
v vse vetrove jo bom tresel,
eden jo bo na Pohorje nesel.

Gozd in gora poj,
silen ženimo hrup;
boga gmajna, le vkup
le vkup, le vkup z menoj,
staro pravdo v mrak tulimo,
de se pretulimo skozi to zimo.

Še bo kdaj pomlad,
še bo napočil zor;
takrat volčji zbor
pojde lovce klat:
plani čez Savo, plavaj čez Dravo –
zob za zob in glavo za glavo!

Besedilo Veš, poet, svoj dolg? temelji na biografijah dveh predstavnikov t. i. slovenske moderne, Dragotina Ketteja in Josipa Murna Aleksandrova. Čas dogajanja je konec 19. stoletja, čas pestrega družbenega in političnega vrenja na Slovenskem. Naslov si avtorja, dramaturg Blaž Rejec in režiser Luka Martin Škof, sposodita pri tretjem velikanu slovenske poezije Otonu Župančiču, ki je pesem Veš, poet, svoj dolg? sicer napisal med drugo svetovno vojno. Veliko vlogo v besedilu igra še vrstnik in prijatelj vseh treh, Ivan Cankar, ki ga poznamo predvsem kot najznamenitejšega slovenskega dramatika, a tokrat nastopa kot mladenič, pesnik, ki so mu porezali peruti. Zgodba se osredotoča na leta odraščanja slovenskih poetov do Kettejeve in Murnove smrti. Vanjo se poleg biografskih dejstev vpletajo poezija, dramski poskusi, generacijsko, družbeno in metafizično dogajanje, ki ga povezuje mitski lik Muze. Poleg realnih zgodovinskih likov se v besedilu pojavljajo tudi fiktivni, ki dogajanje nadgrajujejo in zaokrožajo.


Foto: Uroš Hočevar/SLG Celje
Za začetek si podrobneje oglejmo Kettejevo in Murnovo biografijo s poudarki na dogodkih, ki se jih dotika besedilo samo. Kette, Murn, Cankar in Župančič niso bili samo vrstniki, temveč predvsem prijatelji. Sestajali so se v ilegalnem društvu Zadruga, kjer so se izven birokratsko ozkih šolskih sten posvečali literarni dejavnosti, pisali in pilili svoja zgodnja dela, drug v drugem našli sogovornike; pa tudi pri Murnu v Cukrarni, od koder so hodili na dolge sprehode po poljanskih poljih. Iz šolskih učbenikov nam je v spominu ostalo predvsem jetično hiranje in trpljenje ubogih poetov, globlji vpogled v njihove biografije in literarne stvaritve pa nam kaže vse prej kot v bedi melanholije potapljajoče se mladeniče.

Jaz jo grem iskat, pravo pot, ki vodi do prave poezije ...

Dragotin Kette se je rodil 19. januarja 1876 na Premu na Notranjskem. Objavljal je pod psevdonimi Mihael Mihajlov, Zor, Zvonislav, Siluška, Dragotin Zagorski. Njegov oče je bil učitelj, ki se je aktivno udeleževal družabnega življenja po okoliških vaseh, prepeval je in igral klavir. Mati mu je za jetiko umrla, ko je bil star štiri leta. V tistih časih je bilo šolanje organizirano tako, da je osnovna šola trajala štiri, gimnazija osem let, gimnazijski pouk je potekal v nemškem jeziku, slovenščina pa je bila samo eden od predmetov. Kette je po štirih letih osnovne šole pri očetu leta 1887 prišel v peti razred deške šole v Ljubljano, kjer se je pripravil na gimnazijo, leta 1888 je stopil v prvi gimnazijski razred. V tem času je za jetiko zbolel njegov oče in na njegovo željo se je Kette prepisal na učiteljišče, da bi čim prej prišel do poklica. Tako je izgubil eno leto šolanja, ker mu tega leta potem, ko se je po očetovi smrti prepisal nazaj na gimnazijo, niso priznali. Od očetove smrti dalje ga je gmotno podpiral materin stric, ki je ves čas želel, da bi postal duhovnik. Leta 1893 ga je celo vzpodbujal, naj se vpiše na Alojzijevišče, kjer so se fantje šolali za duhovnike, vendar je Kette napravil vse, da tja ni bil sprejet. Ta leta so bila leta burnega političnega dogajanja na slovenskem in tudi dijaki so se začenjali deliti na dva politična tabora: katoliško radikalnega, pod vplivom Antona Mahniča in Janeza Kreka, in liberalnega, okrog Ivana Hribarja in Ivana Tavčarja, ki se je zavzemal za narodno idejo nad katoliško. Prihajalo je do medsebojnih sporov, pretepov in ovadb, tako so se v gimnaziji začele disciplinske preiskave in kazenske obravnave, Kette je bil med obtoženimi in med hišno preiskavo pri njem doma so odkrili satirično pesem Naš Mesija, v kateri si je Kette privoščil tedanjega ljubljanskega škofa Jakoba Missio, ker je menil, da s svojim političnim delovanjem neti neslogo med Slovenci (po drugi verziji naj bi kazen povzročil Kette sam, ker je med poukom matematike med sošolci nepazljivo širil svoje humorne erotične verze).

Naš Mesija
V Ljubljani je brlog, to je škofija,
regira v njej dihur zelen, Mesija.
Kdor zvedet' hoče, kam se on prišteva,
povem mu, da je on presneta šleva.
Duhovnik je in vere oznan'valec,
a zraven je on glavni podpih'valec,
ki slogo ruši med Slovenci.
Duhovniki, ki njega so učenci,
pa pišejo: V nevarnosti je vera,
človeški rod se pači, nravnost hira!
Da bila bi resnica prazna marnja,
se pač nikomur v Avstriji ne sanja,
pač pa, da narodnost slovensko kleti
Germani res nam hočejo zatreti.
Zatorej, naš Mesija srd ne neti
v slovenskih srcih, na slovenskem sveti!


Foto: Uroš Hočevar/SLG Celje
Kette je bil zaslišan in kaznovan, dobil je štiri ure šolskega zapora in nezadostno oceno pri vedenju, zaradi česar je izgubil stričevo podporo in bil primoran sam plačati šolnino, dejansko ne bi mogel nadaljevati šolanja, če ne bi podpore takrat učencem ponudila Ivan Hribar in Ivan Tavčar. Tega leta je Kette postal tudi član skrivnega dijaškega društva Zadruga (skrivnega, ker je bilo dijakom takrat prepovedano skupinsko druženje, ki je kakorkoli politično dišalo). Že naslednje leto pa ga je doletela nova disciplinska obravnava, ki je zakoličila njegovo usodo. Pred božičem 1894 je bil namreč po krivici obdolžen pisanja predrznih ljubezenskih pisem učiteljiščnici Leopoldini Kališ iz Zagorja, v katero se je poleti zaljubil in ji na klop v gozdu napisal pesmico. Njen oče je v šolo prinesel pisma, češ da so predrzne vsebine, vendar se je izkazalo, da Kette ni avtor nobenega pisma, marveč samo razglednice za god. Vseeno je dobil ukor ravnatelja, zaradi česar je dobil nezadostno oceno iz vedenja in spet bi moral sam plačati šolnino, ki je znašala 20 goldinarjev na leto. Tokrat ni imel zaščitnikov, malomeščansko moralo je bilo treba ščititi tako iz klerikalnega kot liberalnega tabora, svobodno in javno izražanje čustev in občutkov je bilo v tedanji družbi nekaj nezaslišanega. Kette ni mogel plačati šolnine, zato je bil izključen iz gimnazije, podporo materinega strica je bil izgubil že ob prejšnji preiskavi. Istega leta spomladi 1895 je bil v Ljubljani hud potres, zaradi katerega je bila večina šol zaprtih do jeseni, ampak to Ketteju ni pomagalo, izgubil je že drugo leto šolanja. V tem času sta živela skupaj z Ivanom Cankarjem, ki je dvakrat padel pri maturi. Bila sta slabo oblečena in obuta, preživljala sta se z inštrukcijami in literarnimi objavami, prehranjevala sta se pri meščanskih družinah, npr. pri Francotovih, kjer se je Kette zaljubil v Štefanijo in ji pisal ljubezenske pesmi, obiskovala sta tudi Murna v Cukrarni, od tam so skupaj z Župančičem hodili na sprehode.

Jeseni 1896 je Ketteja domoljubni pesnik Ivan Resman prepričal, naj v Novem mestu nadaljuje šolanje, ter ga tam priporočil. Kette je opravil sprejemni izpit, da je lahko nadaljeval sedmi gimnazijski razred. V Novem mestu je ustanovil skrivno dijaško društvo Zadruga, ki pa se ni dolgo obdržalo. Spomladi leta 1897 se je Kette usodno zaljubil v Angelo Smolovo, petnajstletno dekle iz bogate družine, usodno srečanje je bilo, kot tisto vzornika Prešerna in Julije, v cerkvi, ko je mladenka stala pred razsvetljenim oltarjem. Njej je posvetil sonete, gazele in druge lirske pesmi, poslal ji je celo pismo, v katerem ji je razodel ljubezen, a nanj ni dobil odgovora. Ljubezen je ostala platonska in enostranska. Medtem je Kette dopolnil 21. leto starosti, na ozemlju Avstro-Ogrske pa je veljalo, da si moral za tri leta v vojsko, če do tega leta nisi opravil mature (drugače je vojaški rok trajal eno leto, nastopiti pa si jo moral po opravljenem študiju). Od leta 1896 sta na Dunaju študirala Ivan Cankar in Oton Župančič, Josip Murn je ostal v Ljubljani. Med njimi se je razvila živahna pisemska korespondenca. Leta 1898, po opravljeni maturi, je bil Kette vpoklican v Trst. Tam ni ostal dolgo, saj je že januarja 1899 hudo zbolel, česar se je zelo veselil, saj je bil zato oproščen vojaščine. Iz Trsta se je napotil naravnost k Murnu v Cukrarno, ves ta čas je upal, da bo lahko odšel študirat na Dunaj, z Murnom sta še pred smrtjo na Dunaj poslala prošnjo za vpis na univerzo. Umrl je 26. aprila v Cukrarni, ob njem je bil slučajno Anton Aškerc. Aškerc je pridobil pravice do izdaje Kettejevih poezij, pridržal pa si je tudi pravico do tolmačenja njegovega življenjepisa, kjer ga je obravnaval predvsem kot političnega mučenika, zaradi česar ga je napadel Cankar, ki je poudarjal, da je bil Kette iz šole izključen zaradi pisanja ljubezenskih pisem in poezije, predvsem pa je bil razjarjen nad tem, da si je Aškerc dovoli popravljati in izpuščati Kettejeve verze. Aškerc je namreč nekoliko samovoljno naredil izbor poezije in tudi marsikakšen verz popravil ali izpustil, kar se je mlademu Cankarju zdelo nedopustno. S tem dogajanjem se je poglobil razkol med mlado in staro generacijo pesnikov, saj je med njihovimi nazori zazeval velik prepad.


Foto: Uroš Hočevar/SLG Celje
Oton Župančič je Ketteju dva dni pred smrtjo napisal pismo, ki dobro povzame odnos med prijatelji:

Čul sem, da si prodal svoje pesmi Schwentnerju. To si naredil prekrasno. Da bi le kmalu izšle, jaz jih čakam z nestrpnostjo. Bomo jim že pokazali, vsem filistrom, kaj je poezija, kaj je lirika. Ne boj se, dragi Kette – Cankarja so zatrli, mene so pomahali, Tebe ne bodo. In če Te bi kdo hotel, mi Te bomo branili. Pa ne bo treba. Ti nisi tako izzivajoč, kot sva midva, a Ti si zato vse kaj drugega! Ne misli, da Ti hočem laskati – a v Tebi je globina, v tebi je bistvo. Mi tavamo, iščemo – Ti hodiš trdno in varno; mi se motimo – Ti prerokuješ.

***

J. M. Aleksandrov: Kdo, ah, sili …

Kdo, ah, sili mlado kri,
V starih let modrost!
Pijte, "eks" tovariši,
Opojnosti krepost!
Kak drug druzega
Le se varamo,
Kako živimo mi
In se staramo …!
Vzdigneš kdaj glavo,
Roga se ti svet,
Sam v življenje češ novo,
Padeš v staro spet –
In živiš tako
In zgubiš moči …
A za tabo
Niti vran ne kriči!

Kar se tiče moje poti, sklenil sem tako delati, da se bo povsodi zrcalilo mišljenje dobe v koji živimo – seveda v narodnem duhu ... kolikor ga mi Slovenci specijelno še imamo ... Skušal pa ne bom samo analogno s časom naprej stopati, to delajo – seveda kako! – tudi naši takozvani Eintagsfliegen – ampak biti od spredaj – (Josip Murn Aleksandrov)

Josip Murn se je rodil 4. marca 1879 v Ljubljani, bil je nezakonski sin nepismene Marije Murn, ki je služila pri bogati ljubljanski trgovski družini J. C. Mayer, oče je bil Vrhničan po priimku Cankar, Ivan Cankar ga je pogosto zbadal, da sta gotovo polbrata, kar zgodovinsko ni potrjeno. Mati za malega Josipa ni mogla skrbeti, odšla je na delo v Trst, oče pa se je poročil z drugo in že nekaj let kasneje umrl za jetiko, tako da so ga poslali v rejo na mestno obrobje, kjer ga je rejnica pogosto strašila, kako bo ponj prišel voz iz Ljubljane in ga odpeljal s seboj, zaradi česar se je vsakič, ko je slišal prihajajoči voz, zatekel v polje. Res se je potem zgodilo tako, da je ponj prišel voz, Murn je od leta 1883 dalje živel pri materini znanki Poloni Kalan, ki je zanj skrbela vse do njegove smrti. Od leta 1885 se je šolal na Marijanišču, kjer je spoznal prijatelja Janka Polaka. Po končani osnovni šoli se je vrnil k Poloni, leta 1890 je začel obiskovati gimnazijo v Ljubljani, zanimal se je predvsem za književnost, slab pa je bil v matematiki.


Foto: Uroš Hočevar/SLG Celje
Leta 1895 po ljubljanskem potresu sta se s Polono zatekla na dvorišče stare Cukrarne, ki je tedaj služila kot pribežališče za ljudi, ki so po potresu ostali brez strehe nad glavo. Murn je bil strasten kadilec, po njegovi mizi v sobi v Cukrarni so se valjale pipice in kupi knjig. Istega leta je postal član skrivnega društva Zadruga, kjer se je spoznal s Cankarjem in Župančičem, Ketteja naj bi poznal že prej. Vendar Zadruga v tej postavi ni dolgo delovala, že kmalu je izstopil Cankar, za njim pa solidarno še Kette, kmalu za njima tudi Murn, ki so mu očitali preveliko kritičnost, leta 1896 pa je popolnoma prenehala delovati. Murn je imel najbolj tesno vez z Župančičem, s katerim sta si bila tudi po letih bližje (Župančič je bil rojen l. 1878), medtem ko sta v tem času tesno prijateljevala Kette in Cankar, ki sta ravno pavzirala. Murnu so prijatelji pogosto očitali, da posnema ruskega pesnika Lermontova, po katerem se je zgledoval in se pri njem navdihoval in ki je bil mlademu pesniku tolik vzor, da je kasneje razmišljal celo, da bi šel kot on služit vojsko, ki jo je idealiziral in si z njo prizadeval po finančni neodvisnosti in svobodi, da bi se tako rešil životarjenja, bede ter revščine. V tistem času je Murn začel zahajati v salon ljubljanske dame Franje Tavčarjeve, žene literata in kasnejšega ljubljanskega župana Ivana Tavčarja, ki je revnim nadarjenim dijakom nudila hrano in hišno knjižnico ter bila Murnova zaupnica in svetovalka. Takrat se je strašno zaljubil v lepo mladenko Almo Souvan, potomko bogate trgovske družine Ferdinanda Souvana, jo opazoval v gledališču, oprezal zanjo na sprehodih in ponoči zrl v njena okna ter ji pisal pesmi. V tistem času je bila ljubezen med fantom nikakršnega stanu in bogato trgovsko hčerjo nekaj popolnoma nezamisljivega, Murn si tega dolgo ni hotel priznati in je romantično upal, da bo njegova ljubezen le uslišana. Sodeloval je pri ustanovitvi novega skrivnega društva, čigar rezultat je bil zbornik Na razstanku, ki so ga maturantje pripravili l. 1898 in v katerem je bil na samem začetku Murnov cikel pesmi pod psevdonimom J. M. Aleksandrov. Imel je še več drugih psevdonimov, pod katerimi je objavljal svoja dela: Lucijan, Anton Jek, Juri Klas, Kres, Igorjevič, Jaroslav, Pintev. Murn je Almi po prijatelju predal v barvno usnje vezan in zlato obrezan almanah s posvetilom, vendar je od nje, spet po prijatelju, dobil le hladen odgovor, da nima nič proti takšnemu viteškemu poklonu. Murnovi upi so se razpršili v prah. V več pismih z Dunaja je prijateljem povedal, da je od Alme dobil "moralno korbico".

Proletarijat.
"... in spravi z manoj brata ...
Ko pa potrka smrt na vrata,
Takrat ne spomni se, o Sveta,
Da žrtev greha smo prokleta,
Da narod verolomni
Smo v grehu velik, v spravi skromni;
Takrat, takrat, Devica sveta,
Pozabi grehe, zla nešteta
In samih nas ne puščaj v sili
Kot mi smo te pustili ..."

Utihnila je poezija "blata",
Pobožnost sveta je minula,
Brat vzdignil spet se je nad brata,
Spet vihra nizkih src zahrula ...
Marijo pa melanholija zlata
Somraka tihega obsula.


Foto: Uroš Hočevar/SLG Celje
Jeseni 1898 se je odpravil na Dunaj, kjer je ob pomoči Tavčarjeve dobil štipendijo Trgovsko-obrtniške zbornice, da se je vpisal na eksportno akademijo, kar je nenavadno, saj je Murn od vseh predmetov najmanj maral matematiko. S Cankarjem in Župančičem so semester prestradali na Dunaju, Murna naj bi Almina odklonitev tako prizadela, da se je šel tolažit k prostitutki in nekateri viri pravijo, da si je poleg podedovane jetike nakopal še sifilis. Murn je nad velikim mestom in študijem kmalu obupal in se vrnil v Ljubljano. Na poti mu je v Celju zmanjkalo denarja, pa se je spomnil na prijatelja Polaka, ki je takrat kot učitelj služboval na Dolu pri Hrastniku, ter jo do njega mahnil kar peš. Ves premražen in shiran ga je po dnevu hoda našel, Polak ga je spravil toliko k sebi, da je lahko odšel naprej v Ljubljano. Tam je nekaj časa sanjal o vpisu na praško univerzo, kjer je želel študirati pravo, vendar je zaradi pomanjkanja denarja sprejel službo v odvetniški pisarni in tako odhod v Prago odlašal v nedogled. Ko se je Kette marca 1899 vrnil iz vojske, se je zatekel k njemu v Cukrarno, Murn se je na smrt bolnega prijatelja tako ustrašil, da je pobegnil na zdravljenje. Takrat se je tudi njemu začela pogosteje oglašati bolezen, pljuval je kri, zato je hodil na Gorenjsko in na Kras, da bi si na kmetih malo opomogel, in se vračal nazaj na delo v Ljubljano, kjer se je poleg duhomornega pisarniškega dela, ki ga je pehalo v obup, še vedno občasno predajal malomeščanskim radostim, hodil na plese in maškarade ter na dolge sprehode, kjer je znova in znova zbolel, dokler ni jetika pobrala tudi njega. Od Kettejeve smrti dalje si je prizadeval, da bi izdal svojo pesniško zbirko, urejal in pripravljal je svoje pesmi vse do smrti 18. junija 1901, iskal založnika, ki ga ni in ni mogel dobiti, vse to si je prizadeval zato, ker se je bal, da bi se še z njegovo zapuščino zgodilo, kar se je s Kettejevo.

Murnove Pesmi in romance je leta 1903 izdal njegov prijatelj Ivan Prijatelj. Na smrtni postelji, ko ni več mogel opravljati nobenega dela, mu je na pomoč spet priskočila stara znanka Franja Tavčar, ki mu je nosila hrano, velik paket za podporo mu je poslala tudi Alma Souvan. Murna tudi na smrtni postelji ni zapustil smisel za humor, s sosedom Damijanom sta tako rekoč tekmovala, kdo bo prej umrl, in si obljubila, da bo tisti, ki bo šel prvi, potrkal drugemu na steno. O tem nam je ostala Murnova pesem:

O Damijan, Damijan,
ne bodi vendar preveč bolan.

Pošljem rajši ti vinca pit,
da potolažim soseda te skozi zid.

Meni ni tudi nič kaj lahko,
pa da bi skoro mi že bilo!

Takrat potrkam Damijan ti na zid,
takrat bom mandeljnov in življenja sit.
 

Foto: Uroš Hočevar/SLG Celje
Poleg Ketteja in Murna nastopajo v besedilu Veš, poet, svoj dolg? še drugi realni zgodovinski liki: Ivan Cankar, rojen 10. maja 1896 na Vrhniki, ki je v Ljubljani hodil na realko in kasneje na Dunaju najprej za kratek čas študiral tehniko, se prepisal na slavistiko, vendar študija nikoli ni dokončal. Že v Ljubljani se je preživljal s pisanjem leposlovja, s čimer je nadaljeval tudi na Dunaju, bil je tako rekoč prvi slovenski "profesionalni" samostojni umetnik, ki je živel oz. životaril od svojega pisanja in miloščin. V besedilu ga spoznamo v Zadrugi kot borca za pravico mladeničev do živahnega življenja in pesnika, katerega zbirko Erotika je samovoljno pokupil in zakuril tedanji ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Naslov zbirke in pa cikel pesmi Dunajski večeri se je zdel klerikalcem skrajno pohujšljiv in dekadenten, zato so mislili, da bodo s požigom obvarovali slovensko družbo zla in pohujšanja.

Cankarjeva Erotika in Župančičeva Časa opojnosti sta izšli skoraj istočasno, obe tik pred Kettejevo smrtjo, v začetku aprila 1899, za veliko noč. Ko je novica o požigu zbirke prišla do Cankarja na Dunaj, je pisal bratu Karlu v Ljubljano: Škof je torej res tako prismojen, da se gre blamirat s tako srednjeveško neumnostjo. Pesmij s tem ni zatrl. Zakaj po §. 20. zakona o autorjevem pravu mora izdati založnik tekom treh let drugo izdajo knjige, drugače pa ima vse pravice zopet pisatelj sam. Če je kupil škof moje pesmi kot popolno last, tedaj mora napraviti v treh letih škof sam novo izdajo ter plačati meni vrh tega dvesto forintov. V nasprotnem slučaju pa jih prodam še boljše komu drugemu /.../ "Slovenski list" se je imenitno odrezal. Tu gori je vzbudila njegova ocena precej smeha ... Kako bo odpiral škof svoja okna: – 700 zaprtkov! – Ob izidu obeh zbirk so namreč z negativno kritiko dvignili prah v konzervativnem klerikalnem glasilu Slovenski list, najprej o Župančičevi: Pesni so iz struje moderne dekadence na prvi stopnji. Lepi redki verzi, igranje drzne fantazije, kipenje bujnih prsij pa plemenečih očij in med kako lepo mislijo tudi nekoliko blasfemije na verski čut n. pr. da s križa ukrade ženski poljub, da Bog ni oni po cerkvah, ampak ljubček spremljevalec! To je poezija! Piruh srednje vrste!; nato še o Cankarjevi: Te pesni pa že stoje na vrhuncu "lepih časov". Ljubica se pesniku vedno valja po divanu, on pa postaja nervozen. Kar ni mogel stlačiti v verze, spisal je o "zopernem mehkem telesu" v prozi. Svetla luna igra tudi precej veliko vlogo. Ni čudo! Pohotnost jo prekaša. Ta piruh je zaprtek; kdor ga kupiš, odpri okno, da ti ne okuži zraka. (SL, 1. april 1899)

Oton Župančič, rojen 28. januarja 1878 v Vinici, prihaja iz trgovske družine, ki se je 1891 preselila iz Bele Krajine v Ljubljano, tudi njegov oče, sicer trgovec, je obubožal in le stežka preživljal družino, tako da je Župančič prav tako kot ostali trije trpel revščino in so ga pri šolanju podpirali bogati mestni dobrotniki. Župančič se je l. 1894 po dolgem pregovarjanju pridružil skrivnemu dijaškemu društvu Zadruga, nekateri člani so bili namreč do njega skeptični, ker je bil prej član bolj katoliško usmerjenega društva in je pod Krekovim mentorstvom objavljal prve pesmi, Zadružani pa so bili bolj liberalno usmerjeni, tako da so ga dodobra pretipali, preden so ga sprejeli medse. Župančič se je v tistem času še podpisoval Zupančič, objavljal pa je pod psevdonimi: Aleksij Nikolajev, Pavel Strnad, Beli Kranjec, Smiljan Smiljanič, Gojko. Oton se je v višji gimnaziji zaljubil v Berto, njej je tudi posvetil večji del pesmi v Čaši opojnosti. S Cankarjem sta se v tistem času začela navduševati nad dekadenco in francoskimi pesniki, čitali so Verlaina, Baudelaireja, se navdihovali pri romantikih (od tod se modernike naziva tudi z novoromantiki), ljudski in klasični poeziji, celo orientalski motiviki, kar je bilo v nasprotjem s prizadevanji za realizem in naturalizem v slovenski literaturi, za kar so se zavzemali liberalci. Na Dunaju je Župančič od l. 1896 študiral zgodovino in zemljepis, s Cankarjem sta gori živela precej boemsko življenje, za kratek čas se jima je pridružil tudi Murn. Župančič je edini od trojice, ki je dočakal visoko starost, umrl je leta 1949, vsi štirje so pokopani v grobnici moderne na ljubljanskih Žalah.


Foto: Uroš Hočevar/SLG Celje
Anton Aškerc, r. 1856, največji slovenski epski pesnik, je opustil poklic duhovništva in se posvetil literarnemu udejstvovanju, bil je narodno zaveden, boril se je proti germanizaciji; kler se je v tistem času sicer boril za germanizacijo, podpiral monarhijo. Leta 1890 je objavil zbirko Balade in romance in se zbližal z ljubljanskim liberalnim krogom, ki je leta 1897 prav zanj ustanovil službo mestnega arhivarja. Aškerc je bil poetom moderne v zgodnji dobi vzornik, od leta 1895 je bil tudi mentor za začetnike pri Ljubljanskem zvonu, prav on je odkril tri nadarjene mlade pesnike: Ivana Cankarja, Dragotina Ketteja in Otona Župančiča, vendar so kmalu zanj postali preveč dekadentni in jih zaradi svojega trmastega zagovarjanja tendenčnega realizma ni več podpiral, zato so se njihovi odnosi ohladili. Ko je Cankar javno kritiziral Aškerčevo posthumno ureditev Kettejeve pesniške zbirke, je prišlo do končnega preloma med Aškercem in poeti moderne, kar je Aškerca prizadelo.

Franja Tavčar, rojena leta 1868, je bila soproga odvetnika, politika slovenskega liberalizma in postromantičnega pisatelja ter kasnejšega župana Ljubljane dr. Ivana Tavčarja, s katerim sta imela štiri sinove in hčer. Bila je dobrodelna organizatorka ljubljanskih liberalnih žensk, vzpodbujala jih je k narodni zavesti, dobrodelnosti in liberalni neodvisnosti, kar je bil odmik od klerikalizma, čeprav je bila katoličanka, skrbela je tudi za izobraževanje deklic, delovala je na karitativnem področju, pri sebi doma je rada gostila revne a nadarjene dijake, ki so bili deležni tako telesne kot duhovne hrane, pri Tavčarju so si dijaki lahko sposojali knjige. Cankar je tik pred maturo nehal zahajati k Tavčarjevim, ker se je sprl z Ivanom, ki mu je očital, da se vede predrzno in žaljivo ter da ne vrača izposojenih knjig. Cankar naj bi Tavčarja kasneje iz maščevanja upodobil kot liberalnega dr. Grozda v satirični komediji Za narodov blagor, kar je sam sicer zanikal. Takrat pa je v njen salon začel bolj pogosto zahajati Murn, ki se je dobro počutil kot "literarni gigerl" in zabavljač ljubljanskih dam, tam je tudi gojil upe, da bi se prebil iz svoje splošne bede z bogato poroko, kar mu je z odklonitvijo Alme Souvanove splavalo po vodi.

Alma Souvan (1880–1964) je bila potomka bogate slovenske trgovske družine Souvan, njen oče je bil Ferdinand Souvan (1840–1915), mama pa Rozalija (1848–1919, rojena Frölich, oče je bil trgovec in posestnik, pozneje hotelir Pri zlatem levu), igralka in pevka, ki je nastopala po slovenskih čitalnicah, med drugim je igrala Bogomilo v Krstu pri Savici l. 1865. Ferdinand Souvan je bil zelo podjeten in delaven gospod, poznavalec blaga in tržišč, družinsko podjetje je spravil do višine, ki je ni imelo ne prej ne pozneje. Podpiral je narodna in zlasti trgovska društva, a se v javnem življenju ni želel posebno udejstvovati. Svoje imetje je širil z nakupi: 1882 grad Volčji potok, 1888 hišo na Kongresnem trgu 14, 1901 grad Čemšenik pri Domžalah. Alma Souvan se je leta 1903 poročila z dedičem druge bogate ljubljanske trgovske družine Francem Urbancem.

Škof Anton Bonaventura Jeglič (1850–1937) je po škofu Missii 1898 prevzel ljubljansko škofijo. Bil je narodno zaveden, za razliko od škofa Missie, ki je deloval protinarodno, za nemško monarhijo; kot politik je deloval za Katoliško narodno stranko. Zaradi pohujšljive vsebine je dal požgati Cankarjevo Erotiko.

Anton Dermota (1876–1914) je bil publicist in politik, s Cankarjem, Kettejem, Murnom in Župančičem so se srečali v okviru ilegalnega dijaškega društva Zadruga, v katerem je bil tajnik in nekaj časa tudi predsednik. Župančič je o njem zapisal, da je bil v mladih letih pod vplivom socialnih nazorov Janeza Evangelista Kreka in da je kot član dijaške Zadruge kazal globoko etično resnost, izpopolnjeval svojo notranjost in se bavil s problemi življenja in človeške družbe. Kasneje je študiral pravo v Pragi.


Foto: Uroš Hočevar/SLG Celje
Janko Polak (1878–1974) je bil pesnik, šolski pisatelj in učitelj, z Murnom sta skupaj obiskovala osnovno šolo v Marijanišču, potem je šel na učiteljišče, kjer je l. 1897 maturiral. Od 1897 do 1900 je kot učitelj služboval na Dolu pri Hrastniku, kjer ga je na poti z Dunaja, kot že zgoraj omenjeno, obiskal Murn. Z Murnom sta imela tesen stik od dijaških let dalje, ko sta se spet našla; ohranjena nam je njuna obširna pisemska korespondenca. Polak je Murna pogosto spraševal za mnenje o svoji poeziji, ki jo je Murn dobrohotno kritiziral: Tvoje pesni imajo manjšo vrednost kot one, ki si jih delal v Ljubljani. Dikcija se mi zdi tukaj diletantska, negotova, štil tvoj je nekam otročji ... Le stil e l'home (štil je človek), pravijo in to je tudi res! Po Tvoji dikciji in štilu sklepam da ti je to, kar si hotel povedati neznano!

Poleg njih v besedilu Veš, poet, svoj dolg? stoje fiktivni liki: Vehovec, ki se pod tem imenom pojavi v Kettejevem dijaškem dramskem poskusu Naši dijaki, prav tako Kmet in Modrian. Vehovec ob podpori Modriana in Dermote predstavlja antipod štirim revnim a nadarjenim poetom in s svojim delovanjem prispeva h Kettejevemu propadu. Ljubljansko liberalno politično srenjo predstavlja še Intendant. Pogovor med Kettejevim telesom in dušo iz zadnjega dejanja je navdahnjen po Kettejevem dramskem dialogu Duša in telo.

Nad vsemi bdi Muza, kot idealizirana in realna podoba ženske, ki si jo predstavlja vsak poet po svoje, po potrebi in nuji. Za tisti čas je veljalo, da je ženska v poeziji, se pravi imaginaciji, najbolj pomembna, medtem ko je v realnem življenju popolnoma neznatna, poezija je je polna, v zgodovini pa je sploh ni; bila je sužnja v patriarhalni družbi, komajda je znala brati, bolj slabo črkovati in bila je očetova, če se je poročila, moževa last. Muze so bile v grški mitologiji boginje umetnosti in znanosti, bilo jih je devet: Erato – muza ljubezenske poezije, Evterpa – muza glasbe, zlasti lirike, Kaliopa – muza epike, retorike, Klio – muza zgodovine, Melpomena – muza tragedije, Polihimnija – muza resne glasbe, himen, Talija – muza komedije, Terpsihora – muza plesa, Uranija – muza zvezdoslovja. Muza v besedilu je vse hkrati, ženska in navdih, ampak ne ostane na ravni pasivnega objekta želje, v besedilu se emancipira, saj ona kot nekakšen režiser vodi dogajanje, zgodovino, vanj posega in ga obrača, ona je tako rekoč Bog predstave o življenju naših poetov.

Viri in literatura

• Aleksandrov (Josip Murn): Pesmi in romance, ur. Ivan Prijatelj, uvodna beseda Aleksandrov/I. Prijatelj: str. IV–XLII, L. Schwentner, Ljubljana 1903.
• Marja Borštnik: Pisma slovenske "moderne": I–XLII: 1896–1901, Mladinska knjiga, Ljubljana 1971.
• Ivan Cankar: Erotika, Kleinmayr & Bamberg, Ljubljana 1899.
• Ivan Cankar: Zbrano delo, predvsem pisma knjige 26, 27, 28, 29, 30 (pripravil in opombe napisal Jože Munda), Državna založba Slovenije, Ljubljana 1967–1976.
• Izidor Cankar: Ivan Cankar v Zadrugi, Dom in svet, Letn. 33, št. 1/2 (1920), str. 12–17.
• Marjan Dolgan: Literarni atlas Ljubljane: zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Ljubljani, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2014.
• Marko Juvan, Irena Novak Popov: Župančičev poklon (hommage) Murnu, Manom Josipa Murna Aleksandrova, Jezik in slovstvo, letnik 35, številka 1/2, str. 4–14.
• Dragotin Kette: Poezije, ur. Anton Aškerc, uvodna beseda Dragotin Kette/A. Aškerc: str. III–X, L. Schwentner, Ljubljana 1900.
• Dragotin Kette: Poezije, ur. Anton Aškerc, uvodna beseda Dragotin Kette/A. Aškerc: str. IX–XXXVII, L. Schwentner, Ljubljana 1907.
• France Koblar: Zbrano delo Dragotin Kette, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1949.
• Juraj Martinovič: Dragotin Kette, prevedel Severin Šali, Partizanska knjiga, Ljubljana 1978.
• Janez Mušič: Dragotin Kette, Založba Mladika, Ljubljana 1993.
• Dušan Pirjevec: Zbrano delo Josip Murn, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1954.
• Ivan Prijatelj: Domovina, glej umetnik, v: Izbrano delo, Ivan Prijatelj (izbral in uredil Franc Zadravec), Mladinska knjiga, Ljubljana 1976, str. 179–212.
• Slovenska biografija, http://www.slovenska-biografija.si/.
• Jože Snoj: Josip Murn, Partizanska knjiga, Ljubljana 1978.
• Oton Župančič: Čaša opojnosti, L. Schwentner, Ljubljana 1899.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/1399 Kb)