Čeprav je ameriški novinar, pisatelj in prevajalec Pierre Loving (1893–1950) prvo zbirko "desetminutnih iger" objavil že leta 1923 in je vključevala igre znamenitih dramatikov, kot so Arthur Schnitzler, Ferenc Molinar in August Strindberg, velja za uradni začetek žanra desetminutnih iger leto 1977, ko so v gledališču Actors Theatre of Louisville organizirali festival Humana Festival of New American Plays. Kar se je na festivalu pojavilo kot duhovita vaja v t. i. "polaroidnem pisanju", se je razvilo v gledališki fenomen, vznemirljivo in udarno novo obliko dramskega pisanja, v nov žanr desetminutne igre, ki so vplivale na celotno gledališko dogajanje. Desetminutne igre so iz začetne modne muhe prerasle v legitimno gledališko obliko, ki je postala priljubljena tako pri ustvarjalcih kot pri publiki. Številni najvidnejši sodobni dramatiki so se preizkusili v tem žanru – David Mamet, Christopher Durang, Craig Lucas, Tony Cushner, David Ives, August Wilson. Kratka dramska oblika ne slabi moči žanra, temveč prisili dramatike, da hitro razvijejo zgodbo, vseskozi vzdržujejo dramsko napetost, igralci lahko v istem večeru odigrajo več vlog, gledalci pa lahko v enem večeru uživajo v več različnih predstavah, ki se med seboj vsebinsko in žanrsko razlikujejo.
Obstajajo pravila, katerim naj bi zadostile dobre desetminutne igre.
- Že takoj na začetku morajo pritegniti pozornost publike.
- Vsebina naj bo nenavadna, zaplet zgodbe pa presenetljiv.
- Igre naj vplivajo na čustva gledalcev.
- Imajo naj močan dramatičen naboj.
- Nastopati morajo močni, živi liki v zapletenih, nenavadnih, ekstremnih situacijah.
Paul Dooley, Winnie Holzman Post-it listki (Post-Its – Zabeležke o nekem zakonu)
Paul Dooley (1928, Parkesburg, West Virginia) je ameriški igralec, pisec in komik. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je debitiral na newyorškem odru, kjer je kmalu postal stalen gost. Odkril ga je gledališki in filmski režiser Mike Nichols, ki mu je ponudil sijajno priložnost in ga zasedel v broadwayski uspešnici Neila Simona Zares čuden par (The Odd Couple) kot alternacijo Arta Carneyja v vlogi Felixa Ungarja. Ko je Art Carney prenehal nastopati v predstavi, je v njegovi vlogi najprej nastopil Eddie Bracken, kasneje pa Paul Dooley.
Več let je nastopal kot stand-up komik, deloval je kot pisec. Kot filmski igralec je bil bolj ali manj neopazen vse do sodelovanja z Robertom Altmanom leta 1978 v filmu Poroka (The Wedding). S sodelovanjem sta nadaljevala še pri nekaj filmih. Snemal je tudi za televizijo, nastopal v številnih televizijskih nadaljevankah in bil leta 2000 nominiran za nagrado Emmy Award za vlogo ekscentričnega sodnika v odvetniški televizijski seriji Praksa (The Practice).
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Njegova druga žena je Winnie Holzman (1954, New York), s katero sta poročena od leta 1984 in sta skupaj napisala nekaj dramskih besedil. Winnie Holzman je ameriška dramatičarka, scenaristka, igralka in pesnica. Je avtorica najstniške televizijske serije My So-Called Life, v kateri je zaigrala Claire Danes, za katero je bila nominirana za nagrado Emmy leta 1995. Slavo na Broadwayu si je zaslužila kot avtorica libreta za mega hit muzikal Wicked: The Untold Story of the Witches of Oz (2003). O 26-letni starostni razliki med njo in možem pravi, da je to nekaj, o čemer ne govori, zdi pa se ji zanimivo, kako blizu sta si lahko, kljub temu da sta tako zelo različna (vzgojena v različnih okoljih, generacijah in verah). Pravi, da je njuna starostna razlika velik del njunega življenja, ki pa je nepomemben.
Desetminutna igra Post-it listki je bila krstno uprizorjena na dobrodelni prireditvi fundacije za zdravljenje raka Glide Radner leta 1998, skupaj pa sta v igri zaigrala v produkciji neprofitnega združenja piscev, igralcev in režiserjev Drama West Productions v knjižnici Edendale v Los Angelesu leta 2013. Skupaj sta napisala in zaigrala še v igri Assisted Living, ki je bila krstno uprizorjena aprila 2013 v Odyssey Theatre v Los Angelesu.
Igra Post-it listki nam skozi kratka sporočila, ki sta si jih zakonca pisala od začetka njunega odnosa pa do smrti žene, izriše njun odnos od sveže zaljubljenosti, rojstva otroka, poroke, preko zakonske krize, do starosti, ki jo preživita skupaj. Dejstvo je, da se vse velike ljubezni in ljubezenske zgodbe prej ali slej ujamejo v vsakodnevne opravke, obveznosti, rutino, prezaposlenost, odtujenost, osamljenost, da le najbolj vztrajnim uspe ohraniti ljubezenski žar in ne obupati.
William Mastrosimone 5 minut (5 Minutes)
William Mastrosimone (1947, Trenton, New Jersey) je ameriški dramatik in scenarist. Diplomiral je iz dramskega pisanja na Mason Gross School of Arts na Univerzi New Jersey. Napisal je več dramskih iger. Njegova prva je The Woolgatherer, ki je bila krstno uprizorjena v Rutgers Theatre Company v New Jerseyju leta 1979. Tej je sledilo več iger, med njimi nagrajena igra Extremities, ki jo je napisal po pogovoru z žrtvijo posilstva. Igro je več let ponujal različnim gledališčem, bila je uprizorjena v različnih amaterskih gledališčih, posamezne uprizoritve so doživele prepoved, dokler ni bila leta 1982 končno uprizorjena v Off-Broadway produkciji v gledališču Westside Theatre. V glavni vlogi je najprej nastopila Susan Sarandon, kasneje pa Farah Fawcett, ki je požela zelo dobre kritike in se s to vlogo uveljavila kot resna igralka. Predstava je doživela 325 ponovitev. Mastrosimone je po igri napisal scenarij za film, v katerem je leta 1986 v glavni vlogi nastopila Farah Fawcett. Mastrosimone se je v svojem pisanju večkrat lotil perečih družbenih tem. Po tragičnem streljanju na Thurston High School v Oregonu, ko je Kip Kinel 20. maja 1998 ustrelil svoje starše, ubil dva sošolca in jih 25 ranil, je napisal enodejanko Bang Bang You’re Dead (1999), igro o nasilju v šoli, o fantu, ki ubije svoje starše in 5 sošolcev. Igra je doživela tudi filmsko upodobitev, ki je Mastrosimonu prinesla kar dve nagradi Emmy. Mastrosimone je dejal, da je to igra, ki jo morajo otroci igrati za otroke in je bila v treh letih od objave odigrana kar 15.000-krat. Napisal je tudi scenarija za serijo Into the West in film The Burning Season, ki sta bila nominirana za nagrado Emmy.
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Desetminutna igra 5 minut je bila krstno uprizorjena leta 2005. Igra govori o poslavljanju od življenja, prijateljev in ljubezni do žene. Umirajoči Turk prosi prijatelja Dona, da naj po njegovi smrti poskrbi za njegovo ljubo ženo Kim. Prepričan je, da sta si Kim in Don všeč in bolj mirno bi se poslovil od sveta, če bi vedel, da bosta človeka, ki sta mu najbolj ljuba, ostanek življenja preživela skupaj. Ko sta prijatelja pred leti v nekem lokalu opazila privlačno Kim, naj bi si jo Turk priboril s prevaro, zato meni, da njegova žena v resnici bolj pripada prijatelju kot njemu. Če je pripoved o goljufiji resnična ali zgolj zgodba, s katero bi prijatelja Dona porinil v ženino naročje, ne izvemo. Seveda Turk pred smrtjo dela račun brez krčmarja, saj iz njunega pogovora ni moč razbrati, kaj o vsem skupaj meni Kim. Gotovo je tudi trenutek za sklepanje takih odločitev nepravi, poleg tega ljubezen ne more biti predmet trgovanja. Turkova želja ne more vplivati na čustva žene in prijatelja, da bi postala par. Lahko pa se s tem, da prijatelju zaupa željo, lažje poslovi od tega sveta. Zato je 5 minut predvsem igra o moškem prijateljstvu in o poslavljanju.
David Auburn Pogrešam te (Miss You)
David Auburn (1969, Chicago) je sodobni ameriški dramatik. Študiral je angleško književnost na univerzi v Chicagu. Zadnje leto študija je dobil štipendijo Amblin Entertainment Stevena Spielberga in odšel v Los Angeles, ker je nekaj časa študiral scenaristiko. Kot študent je pisal skeče in enodejanke. Po končanem študiju se je preselil v New York, kjer se je preživljal kot pisec reklam za čistila za tepihe. V New Yorku je obiskoval šolo dramskega pisanja na Julliard School, kjer je študiral pri Pulitzerjevi nagrajenki Marshi Norman in dramatiku Christopherju Durangu. Njegova prva daljša igra Skyscraper je bila uprizorjena leta 1997 v Off-Broadway produkciji v Greenwich House. Njegova kratka igra What Do You Believe About the Future? je bila objavljena v reviji Harper's, kasneje pa so jo predelali v filmski scenarij.
Auburnovo drugo daljše dramsko besedilo Dokaz (Proof) je svojo krstno uprizoritev doživelo v Manhattan Theatre Club v New Yorku maja 2000, 24. oktobra 2000 pa je bilo premierno uprizorjeno v Walter Kerr Theatre na Broadwayu in nemudoma navdušilo kritike in publiko ter postalo naslednji dve leti neprestano razprodana uspešnica. Za Dokaz je Auburn prejel prestižne nagrade – Kesserling Prize, Pulitzerjevo nagrado za dramatiko leta 2001 in nagrado Tony Awards. Desetminutna igra Pogrešam te (Miss You) je bila krstno uprizorjena na festivalu HBO Comedy Arts Festival, Aspen, Kolorado, leta 1997.
V igri Pogrešam te odnos obeh parov spoznamo preko telefonskega pogovora. Ženska in Moški sta v razmerju, Moški je službeno odsoten in se želi čim hitreje vrniti k svoji dragi. Ona se njegovega predčasnega prihoda ne razveseli, saj medtem preživlja čas ljubimcem, Moškim 2. Moški 2 je prav tako v zvezi in se izogiba ponovnemu srečanju z Žensko. Ni jasno, koliko časa sta para v zvezah, jasno pa je, da ne ena ne druga zveza ne temelji na iskrenosti in ljubezni. Ko Ženska 2 Moškega 2 seznani s tem, da ve za njegovo prevaro in ga zapusti, se je Moški 2 pripravljen dobiti z Žensko, da bi nadaljevala razmerje. Medtem pa se Ženska odloči za Moškega in odslovi ljubimca. 
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Nina Shengold Dosmrtno, štirideset pogojno (Forty to Life)
Nina Shengold piše leposlovje, dramatiko, scenarije in prispevke za revije. Preden se je podala v gledališke vode, si je nabirala izkušnje s pisanjem scenarijev za televizijo. Za scenarij za televizijsko igro Labor of Love je prejela je Writers Guild Award in bila nominirana za nagrado GLAAD, za dramo Homesteaders pa je prejela ABC Playwright Award. Njene enodejanke igrajo v Ameriki, Kanadi, Evropi, Aziji in na Novi Zelandiji. Njene igre so izšle pri različnih založbah (Samuel French, Broadway Play Publishing and Playscripts Inc.), z Ericom Laneom pa sta izdala kar dvanajst zbirk gledaliških iger za založbi Vintage in Viking Penguin. Njena desetminutna igra No Shoulder je bila prirejena za filmski trak v režiji Suzi Yoonessi. Njen prvi roman Clearcut (2005) je bil proglašen za enega najboljših romanov leta.
Desetminutna igra Dosmrtno, štirideset pogojno je bila krstno uprizorjena leta 2003 na festivalu za enake pravice v Makor/Steinhard Center v New Yorku. Razburjena Susie Wismer plane na policijsko postajo, kjer bi rada prijavila tatvino upanja. Nezadovoljstvo nad sabo in svojim življenjem zvali na vse bivše partnerje. Policistka Lorraine Freud privede par možnih osumljencev, ki so vsi njeni bivši fantje. Na policijski postaji Susie podoživi vsa neuspela razmerja, ki jih je imela v življenju. Vse njene bivše fante s policistko obravnavata kot objekte, o njih se pogovarjata kot o predmetih, ki jih vzameš in zavržeš. Med možnimi osumljenci je tudi njen fant izpred dvajsetih let Paul Kaplowicz, s katerim sta šla samo enkrat skupaj ven. Paul trdi, da mu je Susie uničila življenje, da ima zaradi njene zavrnitve za sabo tri propadle zakone, več bolezni, skratka zaradi nje je zavozil svoje življenje. Ne Susie ne Paul nista sposobna odgovornosti za svoje neuspehe prevzeti na svoja pleča. Policistka Lorraine ju obsodi drug na drugega, na dosmrtno vezo, pogojni odpust pa je možen šele po štiridesetih letih. Lorraine jima še pove, naj že končno odrasteta in ne pričakujeta, da ju bodo drugi rešili, naj bosta zadovoljna s tem, kar imata. S tem jima da še zadnjo priložnost, da se začneta obnašati kot zrela odrasla človeka in odgovornost za svoja dejanja in napake prevzameta na svoja ramena.
Lauren Wilson Poročni duet (Wedding Duet)
Lauren Wilson je ameriška dramatičarka, režiserka in profesorica. S fizičnim gledališčem se je začela ukvarjati na cirkuški šoli v Bruslju leta 1991. Po diplomi na Reed Collegeu in mednarodni šoli za fizično gledališče Dell'Arte International je začela leta 1995 sodelovati kot dramatičarka in igralka z gledališko skupino Dell'Arte Company, ki se je ukvarjala predvsem z uporabo in oživljanjem tradicionalnih oblik fizičnega gledališča v sodobni gledališki praksi. Uprizorjenih je bilo več njenih iger, med njimi tudi Poročni duet, ki je bil krstno uprizorjen v gledališču Downstage Theatre v okviru Sarah Lawrence College decembra 2005. Njeni nedavni projekti so klovnovska igra Three Trees, film za tri klovne Punctual Folly in komedija Korbel V, ki je bila premierno uprizorjena v Dell'Arte poleti 2014. Je redna predavateljica na mednarodni šoli Dell'Arte, poleg tega pa je predavala tudi na drugih univerzah v ZDA.
Kratka igra Poročni duet razkriva prvi zakonski prepir mladoporočencev, ki se zgodi na njuno poročno noč, na pragu njunega zakonskega življenja. Težko pričakovani dogodek, prva skupna zakonska noč, ki naj bi predstavljala višek zakonske romantike, se sprevrže v grd prepir med mladoporočencema. Prepir razkrije vprašanja in neizgovorjene stvari, ki jih ne pričakujeta ne ženin ne nevesta. Njun prepir je komičen, vendar iz prepira izhajajo zelo resna vprašanja, ki razkrivajo delikatno in občutljivo plat njunega razmerja. Ob koncu igre ostaja nejasno, ali jima bo uspelo prestopiti hišni prag in premostiti medsebojne razlike in nesporazume.
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Naslov Izgubljene ljubezni v skupno uprizoritev, ki smo jo poimenovali kar ljubezenski omnibus, združuje pet kratkih dram različnih sodobnih ameriških avtorjev, ki govorijo o mračnih in svetlih skrivnostih ljubezenskih odnosov, o veselju in žalosti, ki ju prinese ljubezen, ki jo vseskozi iščemo in se ji predajamo. Eklektična struktura predstave je rezultat različnih senzibilnosti dramatikov, v katerih se ljubezen in drugi odnosi med posameznimi akterji na intriganten način razodevajo in ponovno skrivajo. Pred našimi očmi se dogaja razpad vez, njihovo redefiniranje ali popolnoma šokantno presenečenje, ki je posledica preteklosti oziroma zgodovina vseh njihovih ljubezni, partnerstev in iluzij.
Hitra, filmsko montirana predstava Izgubljene ljubezni želi gledalca napeljati k ponovnemu razmišljanju o ključnih vprašanjih odnosov in ljubezni. Kaj je pravzaprav ljubezen? Koliko je vredna? Kako dolgo ljubezen traja? Kako in kdaj se prelevi v nekaj drugega? Ali se je vredno zanjo boriti? Ali postane bolj pomembna, ko jo izgubimo? To, kar nas kot individuume definira v svetu, ki nas obkroža, je naš najbolj intimen ljubezenski odnos. Vsak tak odnos je edinstven in ima svojo zgodbo. Obstajajo pa tudi skupna mesta, ki se ponavljajo skoraj kot refren iz veze v vezo, iz ljubezni v ljubezen – to so napake.
Drama Izgubljene ljubezni se ukvarja z napakami, ki jih vsi delamo v svojih ljubezenskih odnosih. Te napake nas bodo nasmejale, pa tudi razžalostile. Na prvi pogled različne igre, ki vsaka na svoj način obravnava temo ljubezenskega odnosa, so si skupne v iskanju ljubezni in smisla. Vsem likom v petih različnih igrah je skupno iskanje ljubezni, ki bi osmislila njihov obstoj. Brez ljubezni so izgubljeni, osamljeni in nesrečni. Če so v svojem iskanju ljubezni na trenutke komični in zabavni, so tragični v svoji nezmožnosti ohraniti ljubezenski odnos. Njihovo beganje od ljubezenske zveze k novi ljubezenski zvezi jih ne osrečuje in zadovoljuje, pač pa pomeni njihov počasen propad. Kot pravi umirajoči Turk, ki se mu iztekajo zadnje ure, prijatelju Donu: In če slučajno ne veš, stari tudi ti umiraš. Preveč, pičke, premalo ljubezni. Na žalost pa taka spoznanja človeka obidejo, ko so ljubezni že izgubljene.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/4307 Kb)